Smrdokavra

Božidar je strašansko grd, če ne kar nagravžen, a nadvse zvedav in pameten dečko, Trandavilja je njegov totalni negativ: deklica nadzemske lepote, a tako zamaknjena in umaknjena v svoj svet, da jo imajo ljudje za neumno kot noč. On – ornitolog, ona – manekenka. In tu je še z bršljanom zarasla graščina, nenavadna babica, ki si za v posteljo vsako noč nadene bleščeč nakit, da ne bi zaradi nerabe ugasnil, sošolci, ki se posmehujejo zasanjani duši – in nad vsem nedosežno kraljestvo ptic, ki so ribe neba. Čas teče, kdo bi uganil, da se bo Božidar s svojo fizionomijo razvil v nonšalantnega donjuanovskega zapeljivca na najvišji ravni, medtem ko se plašni krasotici Trandavilji ne približa nihče. Kdaj, kje in kako se bosta srečala? Ker našla se gotovo bosta, saj smo vendar v pravljici ...

Hibridno delo, nekakšen pravljični roman za odrasle, v katerem avtorica preigrava Perraulta – imenitno, tankočutno, prefinjeno –, je v prvi vrsti ljubezenska zgodba, ki se izogne cinizmu, da bi povzdignila včasih težko razločljivo lepoto. Améliejino prasketajoče pero prižiga iskre bistroumne socialne satire in očarljive pravljice, ki šepeta, da je vse tisto, kar ljubimo, za nas tudi lepo in pametno.