The store will not work correctly in the case when cookies are disabled.
Politika piškotkov
Spletna stran za pravilno delovanje košarice,nakupnega procesa in ostalih funkcionalnosti uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po strani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite tukaj za več informacij o piškotkih.
Dostava na vse kontinente (izjema, zaenkrat: Antarktika). Osebni prevzem v Hiši sanjajočih knjig. Brezplačna dostava kamorkoli v Sloveniji nad 35 €.
Avtor: Andrej BeliZaložnik:
Sanje Jezik:
slovenski Prevod:
Sara Špelec
Mladi intelektualec in protagonist Peter Darjalski, ki je vse bolj razočaran nad prozahodnimi evropskimi vrednotami, se želi ponovno približati skrivnostnemu, mističnemu in duhovno razvitejšemu ruskemu Vzhodu, a v iskanju apoliničnega počela naleti na kaotično in uničujočo dionizično moč, poosebljeno v sekti Srebrni golob. Razpet med nasprotujočima si duhovnima temeljema zapusti izbranko Katjo in se ideal(izira)ni, čisti ljubezni odreče v zameno za strastno razmerje z Matrjono, ki naj bi po prerokbi predstavnikov golobje sekte rodila Odrešenika; ko spregleda njihov uničujoči fanatizem, ga doleti tragična usoda ...
Srebrni golob (1909) je slovenskemu bralcu še nepoznan romaneskni prvenec Andreja Belega (1880–1934), ruskega prozaista, pesnika, literarnega kritika, jezikovnega inovatorja in enega vidnejših predstavnikov ruskega simbolizma, ki je s svojo unikatno poetiko vplival na razvoj modernizma in postmodernizma ter zaslovel kot ruski Joyce oziroma Proust.
Srebrni golob je otrok obdobja, ki se – v nasprotju z zlatim vekom ruske književnosti z začetka 19. stoletja – imenuje srebrni vek ali obdobje ruske kulturne renesanse (1890–1917); če se književnost zlatega veka koplje v »Puškinovem soncu«, književnost srebrnega srebri v soju »Blokove lune« in je prežeta z različnimi katastrofičnimi občutji modernega človeka, ki je, med drugim, izgubil Boga.
Pričujoči prvenec je zasnovan kot prvi del nedokončane trilogije, ki tematizira antagonizem Vzhod-Zahod in katere nadaljevanje naj bi bil njegov najznamenitejši, v zbirki Sto romanov objavljeni roman Peterburg. A tudi Srebrni golob je slogovno izbrušena, gogoljevsko navdahnjena literarna mojstrovina, nad katero so se navduševali tedanji kritiki in pisateljevi literarni sodobniki, med drugim Sergej Jesenin. Filozof Nikolaj Berdjajev je v »genialnem romanu« prepoznal »strašno stihijskost ruskega naroda«, na katero v iskanju skrivnostnega, mističnega in duhovno razvitejšega ruskega Vzhoda naleti tudi protagonist Pjotr Darjalski. V zahodnjaški maniri vzgojen predstavnik inteligence zapusti premožno zaročenko Katjo in se, razočaran nad vse bolj površinskimi evropskimi vrednotami, ideal(izira)ni, čisti ljubezni odreče v zameno za strastno razmerje s prvinsko rusko kmetico Matrjono. Njena rdeča ruta z belimi jabolki ga privede do rasputinovskega lika in vodje golobje sekte Mitrija Kudejarova, prepričanega, da bosta Matrjona in Darjalski spočela Odrešenika; ko spregleda njihov uničujoči fanatizem, ga doleti tragična usoda ...
Medijski odzivi
»Še vedno je tu; še vedno izgovarja svojo prvo besedo ogenj, sedi v Tolstojevem naročju in v moskovskem stanovanju na Arbatu posluša starševske prepire; še vedno ga imajo za nezemsko bitje, ki se v nasprotju z običajnimi ljudmi nikamor ne odpravlja, marveč se, zdaj tu, zdaj tam, pojavlja, po prejeti klofuti pa kot knez Miškin, kakor so ga klicali v študentskih letih, nastavlja drugo lice; še vedno se širijo govorice, da je Bulgakov lik Mojstra zasnoval z mislijo nanj in, glej, njegove ›plameneče kodre‹ občuduje celo Cvetajeva; njegove besede so še vedno plamenonosne, zavezane odkrivanju novega zvena, ki je zanj počelo pomena, in njegov ples je poln besov; beseda ljubezen ga še vedno navdaja z mističnim strahom: srčne izbranke nenavadno, včasih kar na drevesu, osvaja; še vedno se mu zdi, da ga nekdo zasleduje, med letoma 1880 in 1934 pa ostaja večna sled tuzemskega bivanja Borisa Nikolajeviča Bugajeva, ›prekrščenega‹ v znamenitega pred–stavnika ruskega simbolizma in velikana modernizma Andreja Belega.« – iz spremne besede prevajalke Sare Špelec
Sen Zahoda mu je že ušel in sen je že zašel; pomisli na to: mnogo, premnogo besed, zvokov, znakov je Zahod izbruhnil, da bi osupnil svet; toda te besede, ti zvoki, ti znaki so kot zadihani volkodlaki s človeško vprego – a kam gre? Ruske besede pa so posvečene – izrečeno ostane neizgovorjeno: besede, v molitev spremenjene.«
Andrej Beli (rojen Boris Nikolajevič Bugajev) je bil ruski prozaist, pesnik, literarni kritik, jezikovni inovator in eden najvidnejših predstavnikov ruskega simbolizma, čigar edinstveno – ne rusko, marveč »bel(l)ovsko« – govorico je Zamjatin primerjal z neangleškim Uliksesom. Vplival je na razvoj modernizma in postmodernizma.
