dr. Andrej Inkret: SKICA ZA ŽIVLJENJEPIS EDVARDA KOCBEKA
(iz knjige Partizanski dnevnik)
1904
Rodi se 27. septembra v Sv. Juriju ob Ščavnici (od 1953 se kraj imenuje Videm ob Ščavnici).
*Doma sem iz tistega dela Slovenskih goric, ki mu pravimo Prlekija. Moj rojstni kraj Sv. Jurij ob Ščavnici je prav središče prleškega trikotnika Radgona-Ljutomer-Ptuj ... Oče je prišel iz gornjega dela Slovenskih goric, njegovi predniki pa s Koroškega, kjer so bili nekoč svobodnjaki, kosezi, ki so ustoličevali koroške vojvode. Dr. Ramovš izvaja priimek Kocbek iz kontaminacije dveh besed Kosezen-Eck, kar je pomenilo naselje svobodnjakov. Oče je bil organist, z materjo sta obdelovala nekaj zemlje, živeli smo v majhni hiši in tolkli revščino. Tega nisem nikoli čutil, oba sta bila vesele čudi in nagnjena iz sebe. Živel sem lepo otroštvo sredi darežljive in spodbudne pokrajine, pol vinorodne pol zemljedeljske, pastiroval, pomagal pri delu, rastel z odraslimi skozi ponavljajoče se letne čase, doživljal poslednje folklorne šege in elementarne dogodke, od porodov do smrti, od požarov do povodnji in prve svetovne vojne z begunci iz Galicije in s Krasa. Moja sublimacija se je začela s šolo, postal sem ministrant, zvonar in deklamator, očetu sem bil v pomoč pri cerkvenih opravilih, cerkev mi je bila domača kot rojstna hiša ali hiše sosedov.
1916-1925
Šola se na klasični gimnaziji v Mariboru in na gimnaziji v Ptuju.
*Naključje je hotelo, da sem odšel na mariborsko klasično gimnazijo prav takrat, ko je moral oče k vojakom in na fronto. To je bil moj prvi usodni pretres, prelom z otroštvom in domačijo je bil strahoten, odprla se mi je dimenzija tujstva, ki ga vse do danes nisem mogel premagati, poslej sem živel po tujih kuhinjah, prepuščen sam sebi, lačen in preplašen, zgodaj dozorel in prisiljen v nezaupljivo razmerje do mesta, učenosti in nemštva, poln domotožja in nevarnih slutenj. Prvo ravnotežje mi je dala majniška deklaracija, osvoboditev Maribora, nastajanje nove države, ki je v njej zamigljalo od organizacij in dijaškega vrvenja. Oprijel sem se Dijaške zveze, dijaškega orlovstva, počitniškega vagabundstva. - Ureja dijaški list, glasilo mariborskih srednješolcev, Stražnji ognji, kjer v letniku 1924-25 objavi prve pesmi.
1925
*Tik pred maturo mi je »Socialna misel« tiskala prvo izpoved. – Maturira in se vpiše v mariborsko bogoslovje. S pesniškimi, proznimi in dramskimi besedili sodeluje v internem rokopisnem glasilu mariborskih študentov teologije Lipica.
1927
Tik pred koncem drugega letnika izstopi iz semenišča. - *Moje dejanje je bilo demonstrativno, odgovor na krivico, ki se je dogodila v hiši in je niso hoteli popraviti, postalo je moj drugi usodni pretres. Izstopil sem tudi zato, ker sem začutil, da je laik bliže krščanstvu in stvariteljskemu življenju. – Poleti z mariborskimi bogoslovci, med katerimi sta bila tudi Anton Trstenjak in Jože Lampret, priredi pri Veliki Nedelji dijaško zborovanje, *ki je imelo vrsto posledic v javnem življenju. Na zborovanju obsodijo katoliške kapitaliste. Jeseni *brez denarja in štipendije odide v Ljubljano, kjer se vpiše na romanistiko.
1928
Postane urednik Križa, glasila katoliške mladine, v katerem objavlja pesniške in publicistične prispevke. Začne *sodelovati pri »Ognju«, listu krščanskosocialistične mladine, *pri »Krekovi mladini« in v krščansko-socialističnem sindikatu.
1929
Objavljati začne v osrednji slovenski katoliški reviji Dom in svet. S plesalcem Pinom Mlakarjem preživi šolsko leto v Berlinu.
1930
Na ljubljanski Univerzi diplomira.
1931
Kot suplent dobi prvo službo, *in to na Hrvaškem, v Bjelovaru, ker sem bil na Slovenskem nezaželen. – To je bil moj tretji življenjski šok, služba me je vrgla v neznano in tuje okolje, nisem znal hrvaščine in nisem poznal razmer, odtrgati sem se moral od prijateljev, od mladih gibanj, iztrgati se iz intimne kulturne srenje, iz rastočega in vedno bolj perečega kompleksa slovenskih vprašanj. Kljub temu sem hvaležen za nekajletno izkustvo med Hrvati, spoznal sem izvirne razmere, se začel udeleževali javnega življenja, vzljubil patriarhaličnost zemlje in ljudstva, se seznanil s francosko in rusko književnostjo ...
1932
Štipendist francoske vlade v Lyonu in Parizu, kjer se pobliže sreča s personalistično mislijo in naveže stike z intelektualnim krogom revije Ésprit, ki jo ureja Emmanuel Mounier. V Ljubljani objavi v reviji Dom in svet ciklus Jesenske pesmi, ki doživijo v javnosti opazen odmev.
1933
Kljub prošnjam za premestitev v Slovenijo ga šolske oblasti kot supletna nastavijo v Varaždinu. S pesmimi sodeluje v »zborniku razprav in umetnin« Krog, ki ga zasnujejo mlajši sodelavci revije Dom in svet.
1934
Pri Novi založbi v Ljubljani izda prvo pesniško zbirko, Zemlja.
1935
V reviji Dom in svet objavi »pismo« Enemu izmed ozkih. V njem postavi osebno doživljanje religioznih vrednot zoper pokorščino nazorskim shemam in dogmam, hkrati pa tudi zoper tiste organizirane katoliške sile, ki se vključujejo v boj proti naraščajočemu komunizmu. Objavi esej o Sörenu Kierkegaardu.
1936
V reviji Dom in svet objavi esej o Charlesu Péguyju. Jeseni se vrne v Ljubljano. *Našel sem zaostrene razmere, se vključil v poglobljeno diferenciacijo ... Poslej službuje kot profesor na bežigrajski gimnaziji.
1937
V reviji Dom in svet objavi Premišljevanje o Španiji, *ki je povzročilo četrti usodni pretres v mojem osebnem življenju. S tem esejem povzroči usodno diferenciacijo v slovenskih katoliških krogih. V njem postavi tezo, da so se mnogi vodilni krščanski krogi postavili v službo fašizmu in da je po Berdjajevu duhovništvo sploh že od nekdaj kazalo nagnjenje v meščanstvo: »Človek, ki si je mesto izpostavljenosti izbral varnost, mesto junaštva treznost in mesto celotnosti delnost, je duhovni meščan, človek brez ustvarjajočega smisla, največja herezija sodobnosti. Poznamo tudi njegovo masko: bistvo meščanskega duha ni namreč toliko očit odpad od človeške celotnosti in junaštva, kolikor skrit odpad od njiju. Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico, meščanski odpad pa je zahrbten, zakrit, pomeni zavestno in sramotno zamenjavo višjih vrednot v nižje, zaradi česar hoče na zunaj svoje dejanje zakriti in pri tem razviti blestečo dialektiko.« - - - *Esej je panično razburil konservativno klerikalno in liberalno vzdušje ter cerkvene kroge. »Slovenec« je dan za dnem objavljal članke zoper esej in mene, hujskal in izzival sankcije, škof dr. Rožman pa je iz konteksta iztrgan stavek proglasil za heretičen in ga v »Škofijskem listu« obsodil. Vse to je povzročilo naglo ločevanje kulturnih duhov in vrglo senco na vse slovensko življenje. Uredniki in sotrudniki revije so se brezizjemno postavili na mojo stran, tako da je lastnik petdeset let staro revijo samovoljno ustavil. – Med počitnicami spozna v Parizu Edvarda Kardelja in Lovra Kuharja-Prežiha. Osebno se poveže s francoskimi personalisti in španskimi republikanci, s Katalonci in Baski. Sreča se s španskim katoliškim pisateljem in filozofom Joséjem Bergaminom, ki se je pred terorjem generala Franca zatekel v Francijo.
1938
V Ljubljani začne izdajati samostojno revijo, »mesečnik za gospodarstvo, kulturo in politiko« Dejanje. Revija izhaja desetkrat na leto; zadnji letnik, ki ga je urednik ustavil ob okupaciji aprila 1941, ima samo tri številke. Glasilo je *zbralo predvsem mlajše, a tudi od starejših so le nekateri še naprej sodelovali pri oživljenem »Domu in svetu«. Začeli smo oznanjati kohezijo slovenstva, zavezo človeškosti, stvariteljsko intenziteto in deklerikalizirano krščanstvo, opozarjali smo na bližajočo se fašistično pošast. Hkrati sta se postavila »Dejanju« ob stran delavski sindikat JSZ in obnovljena akademska »Zarja«, trikrat zapored pa so opravili veliko delo »Bohinjski tedni«. »Dejanje« se je kljub cenzuri krepilo in širilo, pomagalo je ustvarjati mobilizacijo slovenske zavesti.
1941
V februarski številki Dejanja objavi članek Razumnik pred odločitvijo, v katerem je med drugim rečeno naslednje: »Razumnik današnjih dni mora vedeti, da je tudi od njegove odločitve mnogo odvisno. Zato se mora čimprej odločiti za novi red, vendar se ne sme z nobeno ideološko smerjo popolnoma spojiti, ampak ostati sredi nje svobodna oseba, snujoče središče življenjskega dogajanja. Prava zaveza ne pomeni usužnjevanja doktrini, ampak osvobojevanje in uresničevanje človeka, to pa seveda le takrat, kadar gre človeku predvsem za zgodovinske, ne pa za zgolj ideološke odločitve.« - Kmalu po ustanovitvi Osvobodilne (sprva Protiimperialistične) fronte, ki *je nastala kot neizbežna koalicija komunistov in mladih katoličanov, pridružili so se ji še napredni sokoli – se vključi v njeno delovanje. Kot predstavnik skupine krščanskih socialistov je jeseni pritegnjen v Izvršni odbor. *Soustvarjanje Osvobodilne fronte sem doživel kot peti in nemara svoj najsilnejši usodni šok ... moj življenjski agažma je dosegel svoj višek, totalni prelom s preteklim življenjem je bil pri meni nemara drznejši in globlji kot pri drugih kristjanih in komunistih, moja odločitev je bila temeljiteje zavezana, pričeval sem za slovenstvo, človeškost in krščanstvo hkrati, moje pojmovanje revolucije je bilo kompleksnejše in napornejše. Vse to je bilo povezano z iskanjem izvirnih prijemov in formul, s prevzemanjem odgovornih funkcij, usodnih nastopov in nenehnim srečavanjem s smrtjo. – Skupaj z Borisom Kidričem in Zoranom Poličem urejuje kulturnopolitično in politično revijo Osvobodilna fronta, ki izhaja v Ljubljani od novembra 1941 do junija 1942. Z Borisom Kidričem urejuje frontovsko glasilo Slovenski poročevalec. Sodeluje pri urejanju sporeda radijske postaje OF, ki kot Kričač ilegalno oddaja v Ljubljani od 7. novembra 1941 do 4. aprila 1942.
1942
18. maja odide iz ljubljanske ilegale v partizane. Dolenjska, Kočevski Rog, Dolomiti. Postane podpredsednik prvega zasedanja AVNOJ, čeprav se ne more udeležiti zasedanja v Drvarju. Sourednik Slovenskega zbornika 1942. Izdajati začne »glasilo katoličanov v Osvobodilni fronti« Slovenska revolucija; do 1943 izide pet številk, ki jih v glavnem tudi napiše sam.
1943
28. februarja podpiše na sedežu Izvršnega odbora OF v Polhograjskih Dolomitih v imenu krščansko-socialistične skupine (skupaj s Tonetom Fajfarjem in Marijanom Brecljem) znano »dolomitsko izjavo«. Konec aprila se na Pugledu, ki leži na obronku Kočevskega Roga, udeleži zborovanja aktivistov Osvobodilne fronte, ki obravnavajo in potrdijo deklaracijo. Z »dolomitsko izjavo« je v imenu akcijske enotnosti ukinjen koalicijski značaj, kakršnega ima Osvobodilna fronta od ustanovitve 27. aprila 1941, Komunistični partiji Slovenije pa je z njo priznana vodilna politična vloga: »Druge izmed ustanovnih skupin Osvobodilne fronte ne organizirajo samostojnih strank ali političnih organizacij.« Konec septembra napiše »dramsko podobo« Večer pod Hmeljnikom, ki jo partizanski igralci uprizorijo pred zborom odposlancev slovenskega naroda v Kočevju v noči med 1. in 2. oktobrom; besedilo je izgubljeno in uprizoritev dokumentirana samo v Listini. Na zborovanju v Kočevju je izvoljen za delegata na drugem zasedanju AVNOJ. 10. novembra odide s slovensko delegacijo na pot proti Jajcu, kjer postane poverjenik za prosveto v NKOJ.
1944
*... dve ofenzivi v Bosni, nemški desant na Drvar, rešitev v Ban, poslanstvo v Vatikanu, vrnitev na Vis in odhod v osvobojeni Beograd ... V Beogradu izide v posebni brošuri govor Devet temeljnih točk Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Do marca 1946 je minister za Slovenijo v vladi Demokratske federativne Jugoslavije.
1945
Z referatom Osvobodilni boj in svetovni nazor sodeluje na II. kulturnem plenumu v Ljubljani.
1946
Spomladi se vrne v Ljubljano. Do februarja 1952 je podpredsednik prezidija Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije in podpredsednik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte. Prebije mesec dni na potovanju po Sovjetski zvezi.
1949
Pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani izide Tovarišija, v podnaslovu »dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943«.
1951
Oktobra izide pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani knjiga Strah in pogum, »štiri novele«. - *Doba osvobodilnega dela je dozorela na novo ravnino, to preobrazbo sem doživel kot šesti usodni pretres. Ko sem leta 1951 izdal novele »Strah in pogum« in z njimi potegnil črto pod črnobelo slikanje partizanstva, sem s tem pravzaprav koristil razvoju v literaturi. Novele so same iz sebe razodele svojo literarno razvojno funkcijo. Literarna zgodovina ima danes knjigo za pomemben mejnik. Z njo se je končalo obdobje socialnega realizma, začela se je doba s svobodnejšim pristopom k snovi in z lažjim razvijanjem novih slogov. – 22. novembra objavi Boris Pahor v Primorskem dnevniku v Trstu »pozitivno« oceno knjige. 22. decembra natisne dnevnik Ljudska pravica v Ljubljani odklonilni kritični članek Toneta Fajfarja Pomisleki ob Kocbekovih knjigah.
1952
V novoletni številki 1. januarja ponatisne Fajfarjev članek Primorski dnevnik. V dnevniku Slovenski poročevalec objavi 19. in 20. januarja odklonilne Misli partizana ob Kocbekovem »Strahu in pogumu« partizanski komandant in pisatelj Matevž Hace. 20. januarja izide v istem časniku tudi poseben članek glavnega urednika Rudija Janhube Ob Kocbekovem »Strahu in pogumu«. 22. januarja začne v Ljubljanskem dnevniku pisatelj Miško Kranjec objavljati serijo devetih podlistkov Za razpotjem. V prvi številki revije Novi svet natisne Josip Vidmar daljšo oceno Strahu in poguma. V prvem letniku revije Beseda piše o knjigi Janko Kos v dveh nadaljevanjih Zapiskov s svinčnikom. Obsežna publiciteta, ki so jo vzbudile »štiri novele« in iz katere so tu navedeni samo najznačilnejši naslovi, je do Strahu in poguma ostro odklonilna, pa naj razpravlja o delu s političnih ali z estetskih vidikov. – Februarja se je prisiljen umakniti iz političnega življenja in sprejeti upokojitev. – Boris Pahor odgovarja kritikom Strahu in poguma v brošuri Svobodna polemika, ki izide v samozaložbi v Trstu.
1952-1960
*Začelo se je moje desetletno na zunaj naporno privatništvo, na znotraj nova svoboda in višja faza moje usodne poti. V tem zaprtem času sem prevedel 15 del iz francoščine in nemščine in anonimno sodeloval v »Novi poti«, ki se je iz duhovniške revije razvila v prvo povojno splošno krščansko revijo v jugoslovanskem prostoru. Šele leta 1961, ko je postalo očitno, da je bilo hočeš nočeš potrebno sprejeti na znanje konstruktivno vsebino vseh mojih spisov, sem se lahko vrnil v tisti del javnega življenja, ki mu pravimo kultura. – V tem času prevaja Honoréja de Balzaca, Guya de Maupassanta, Antoina de Saint-Exupéryja, Prosperja Mériméeja, Sidonie-Gabrielle Colette, Hermana Kestena, Astrid Lindgren, Maxa Frischa idr. Med študijami so pomembnejše naslednje: Duhovniki delavci, Marx in religija, Emmanuel Mounier, O marksistični morali, Albert Camus, Theodor Haecker, Graham Greene idr. Vsi članki so bili anonimno objavljeni v reviji Nova pot.
1961
V revijah Naša sodobnost, Perspektive idr. začne objavljati poezijo, dnevniško in esejistično prozo, članke ipd.
1963
Pri Slovenski matici v Ljubljani izide pesniška zbirka Groza.
1964
8. februarja prejme za Grozo Prešernovo nagrado. Ob tej priložnosti opredeli v izjavi za štirinajstdnevnik Naši razgledi družbeni pomen in konfliktno pozicijo svojega umetniškega dela: »Prvo: moj temeljni umetniški spor ni toliko v meni ali v artistični nejasnosti glede jezikovnega ali slogovnega izraza, temveč je v mojem napetem razmerju do družbe. – In drugo: moj spor z družbo ni političnega značaja, ni torej interesen, površen in nestvariteljski, ampak izhaja iz globoke in celostne človeške prizadetosti. (...) Tu je bistvo spora: civilizacija družbe planira, računa, glajhšalta in povzroča povprečnost, kultura ustvarjalcev pa tvega, osporava, diferencira, preseneča, protestira in pohujšuje. Predvsem pa kultura apelira na ekstatične, ekspresivne in stvariteljske sposobnosti človeka občana, medtem ko družba človekove sposobnosti nivelira, uspava, kontrolira in vzgaja zgolj za produkcijo in konzum, za naivni naturalizem in optimizem. (...) Umetnik mora podirati malike, izganjati zlo, razkrinkavati laži, premagovati nihilizem, zdraviti splošno shizofrenijo. V našem socializmu mora pomagati, da izvršimo še bitno revolucijo, sicer bo marksizem ostal nosilec zgolj tehnične civilizacije.« – Pri Mohorjevi družbi v Celju izide »dnevnik s poti v Jajce 1943« Slovensko poslanstvo; knjiga je opremljena z dokumentarnimi risbami Božidarja Jakca.
1967
Pri Slovenski matici v Ljubljani izidejo »dnevniški zapiski od 17. maja do 2. decembra 1943« Listina, pri založbi Obzorja v Mariboru pa ponatis Tovarišije z novim pisateljevim predgovorom.
1968
V Frankfurtu na Majni izide izbor iz poezije pod naslovom Die Dialektik (Dialektika) v nemškem prevodu Janeza Gradišnika in Dietra Leiseganga.
1969
Pri založbi Obzorje v Mariboru izide pesniška zbirka Poročilo. Postane sourednik revije Prostor in čas.
1970
V Kragujevcu izide v srbskem prevodu Ljubiše Djidića in Gojka Janjuševića izbor iz pesmi pod naslovom Kukavica i klovn (Revež in klovn); izbor s spremno študijo je delo Tarasa Kermaunerja. V Zagrebu izide v hrvaškem prevodu Slavka Mihalića izbor iz pesniških del pod naslovom Strava (Groza) in z avtorjevo uvodno besedo Tri razdoblja moje poetičnosti (Tri obdobja moje poetičnosti). Pri založbi »Naše tromostovje« v Ljubljani izide predavanje Eros in seksus, ki ga je avtor imel v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani 30. maja 1969.
1972
Pri Mladinski knjigi v Ljubljani izideta v zbirki reprezentativnih besedil iz slovenske književnosti Naša beseda v uredništvu Janka Kosa Izbrano delo (pesmi v isti knjigi z Božom Voduškom) in Tovarišija (v dveh zvezkih). Pod naslovom Krutě kruhy (Kruti krogi) izide v Pragi češki prevod izbranih pesmi, ki ga opravi Viktor Kudělka.
1974
Pri Mohorjevi družbi v Celju izide knjiga Svoboda in nujnost, izbor iz filozofske, teološke, politične in avtobiografske publicistike, nastale v obdobju 1928-1972. Zbirka je v podnaslovu označena kot »pričevanja«; s spremno besedo Franceta Vodnika je posvečena avtorjevi sedemdesetletnici. Založba Lipa v Kopru objavi v zbirki Pesniški listi ciklus pesmi Žerjavica. V Beogradu izide dvojezična izdaja izbranih poezij Pesme (Pesmi) v izboru in s spremno študijo Andreja Inkreta in v prevodu Tatjane Detiček. V Milanu izide v italijanskem prevodu Alojza Rebule prevod prvih treh poglavij iz Tovarišije pod naslovom Compagnia. La resistenca partigiana in Slovenia (Tovarišija. Partizanski odpor na Slovenskem).
1975
V počastitev sedemdesetletnice izide v Knjižnici Zaliv v Trstu zbornik Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki ga izdata Boris Pahor in Alojz Rebula. Boris Pahor objavlja v zborniku Polemiko ob zbirki novel »Strah in pogum«, Alojz Rebula pa objavlja Premišljevanje ob »Listini«. V sklepnem delu prinaša knjiga Kocbekove Odgovore na vprašanja Borisa Pahorja. Intervju se dotika položaja krščanske skupine v NOB in Kocbekove povojne politične usode, spregovori pa tudi o usodi domobrancev, ki so jih Angleži 1945. zajeli na Koroškem ter vrnili v Slovenijo, kjer so bili brez procesa usmrčeni na Kočevskem Rogu. Dne 9. maja ponatisnejo intervju v celoti Naši razgledi v Ljubljani. Avtor je deležen politične obsodbe. Odgovori vzbudijo številne odmeve, tudi v tujini.
1977
Pri Slovenski matici v Ljubljani izide knjiga potopisne proze Krogi navznoter, sestavljena iz štirih zaključenih besedil: Luči na severu (1932), Prvi in Drugi povojni pariški dnevnik (1956, 1962) in Krogi navznoter (1934). Pri Cankarjevi založbi v Ljubljani izideta dve knjigi Zbranih pesmi (s spremno študijo Andreja Inkreta). Poleg integralnega ponatisa Zemlje, Groze in Poročila prinese objava troje dotedaj še neznanih pesniških zbirk: Pentagram (ki je nastal že v prvih letih slovenskega partizanstva, dokončno pa je bil izoblikovan v desetletju avtorjevega prisilnega molka), Žerjavica in Nevesta v črnem.
1978
V Zagrebu izide pod naslovom Put u Jajce (Pot v Jajce) hrvaški prevod Slovenskega poslanstva, delo Ivana Brajdiča. V Münchnu izidejo Dichtungen (Pesnitve), izbor iz poezije v prevodu in z uvodnim esejem Williama S. Heiligerja in s predgovorom Heinricha Bölla.
1979
V Bologni izideta izbor pesmi v italijanskem prevodu (z vzporednim besedilom v slovenščini) Poesie – Pesmi in pa v dveh zvezkih celoten prevod Tovarišije - La compagnia, oboje delo Antonia Setole.
1980
V maju zboli. – Pri Slovenski matici izide knjiga dnevniških zapiskov iz let 1938, 1940, 1941 in 1942 s ponatisi značilne dokumentacije iz predvojnega Dejanja in s političnim besedilom Temelji osvobodilnega delovanja, 1941; knjiga nosi naslov Pred viharjem, uredil jo je in ji napisal spremno besedo Janez Gradišnik.
1981
Pri Mohorjevi družbi v Celju izidejo Sodobni misleci, zbirka študij in razprav o Sörenu Kierkegaardu, Charlesu Péguyju, Emmanuelu Mounieru, Pierru Teilhardu de Chardinu, Simone Weil, Albertu Camusu, Theodorju Haeckerju, Grahamu Greenu, Las Casasu in Karlu Barthu v uredništvu in z uvodom Janeza Gradišnika.
Umre dne 3. novembra; 6. novembra državni pogreb na ljubljanskih Žalah-Navju.
1982
V prvi številki Nove revije izidejo Neznane pesmi iz let 1925-1926. Revija Zaliv v Trstu začne objavljati pisma Borisu Pahorju. Pri Slovenski matici izide ponatis Listine z bibliografijo knjig, prevodov in uredniškega dela; sestavil jo je Jakob Emeršič. (Njene podatke upošteva deloma tudi pričujoča kronologija.) V Beogradu izide srbska izdaja »štirih novel« Strah in pogum – Strah i hrabrost v prevodu Roksande Njeguš in s spremno besedo Dimitrija Rupla.
1983
V uredništvu Janeza Gradišnika izide pri Mohorjevi družbi v Celju zbornik Človek je utihnil. V prvem delu sestavlja knjigo »tisto, kar je bilo na raznih mestih govorjeno in zapisano o Kocbekovi smrti in pri njegovem pogrebu in kar ima sicer trajnejšo ceno in veljavo«. V drugem delu prinaša zbornik spominski zapis Janeza Gradišnika Kako je nastalo Dejanje in Bibliografsko kazalo »Dejanja« Hermine Jug-Kranjec. V Beogradu izidejo Izabrane pesme (Izbrane pesmi) v izboru, s predgovorom, opombami in bio-bibliografskim dodatkom Andreja Inkreta; prevod je delo Marije Mitrovič, Tatjane Detiček-Vujasinović in Francija Zagoričnika. V Stockholmu izide knjiga petindvajsetih pesmi Lippizanerhdster (Lipicanci), ki sta jih v švedščino prevedla Nils Ake Nilsson in Dimitrij Sovre; spremna beseda Nilsa Akeja Nilsona. V Novi reviji (štev. 7-8) izidejo prvikrat trije pesniški rokopisi in tri pisma Josipu Vidmarju, Vitomilu Zupanu in Andreju Inkretu. Nova revija začne v štev. 19-20 objavljati Dnevnik 1951.
1984
Pri Slovenski matici izide knjiga Peščena ura, »Pisma Borisu Pahorju 1940-1980«. V Franciji izidejo Pòemes (Pesmi) v izboru Denisa Poniža, Borisa A. Novaka in Andreja Inkreta, ki je h knjigi napisal tudi uvodno študijo; francoski prevod sta opravila Viktor Jesenik in Marc Alyn.
Sestavil Andrej Inkret
Opomba: Z zvezdico (*) označeni odstavki so iz avtobiografskega predavanja Kdo sem?, ki ga je Edvard Kocbek imel v Kulturnem domu v Trstu dne 27. aprila 1965. Besedilo je v celoti ponatisnjeno v knjigi Svoboda in nujnost
na straneh 269-289.
