Svet pravljic in čarovnije

Ko mi je bilo dvanajst let, me je nekoč nenadoma popadel silovit nemir – natančno vem še: bilo je na velikonočni ponedeljek; doma mi ni bilo obstanka, staršem sem se strgal in zbežal na visoko kraško planoto. Burja je žvižgaje pihala s severa, stresala je brzojavne drogove in žice, da so obupno ječali. Toda meni je bilo njeno zavijanje kakor tajinstvena opojna godba, ki je sproščala v meni ekrazitu podobna čustva, da me je gnalo kakor obsedenca preko skalovja. Izpostavil sem se ji, pograbila me je kakor velikanska roka in me tirala s seboj; zdelo se mi je, da me bo vsak čas strgala s tal in me ponesla s seboj v višino, tja proti morju. Naenkrat mi je bilo, kakor da mi rastejo peruti; zavriskal sem, razprostrl roke – in danes občutim, če grem v mislih nazaj, kot da bi bil v resnici vzletel. Kakor fantastično pošastne sanje je ta spomin, napol resnica in napol pomaknjen v neki drugi svet. Od tega dne mi ni bilo nič več do družbe, iskal sem samoto, bežal v skalovje in nestrpno čakal, da bi me tisto neznansko občutje spet obiskalo ...