Brezplačna dostava nad 35 €
Utopia
Utopia

Utopia

Pisma z juga
Avtor: Marko Tomaš Založnik: Sanje Jezik: slovenski Prevod: Rok Kajzer, Vanessa Čokl, Vesna Polajnko

Utopia je v knjigi zbran niz globoko občutenih zapisov pesnika, pisatelja in prijatelja Marka Tomaša o tu in zdaj ter o vsem, kar tu in zdaj prerašča. Pisma z juga, zapisana z enim najostrejših in najmilejših peres v Evropi.



 
12,00 € - 24,00 €
Redna cena: 12,00 € Sanjska cena: 0,00 € Prihranite: 12,00 € (100%) (* velja za člane Knjižne družine Sanje).

Vaše naročilo bo zavito kot darilo. Ko bo naročilo zapakirano, same vsebine paketa ne boste morali videti.

Izberite darilni ovoj

    • Eko zavijanje

      Eko zavijanje

      2,70 €

      70 gramski ekološki natron papir.

    • Praznično zavijanje

      Praznično zavijanje

      3,29 €

      Kakovosten darilni papir.

  • Prosimo, preverite in potrdite izbrano

    Darilno zavijanje je dodan.

    Z nakupom tega izdelka podpirate slovensko knjigo in zaupanje v moč domišljije in lepote.

     Utopia je v knjigi zbran niz globoko občutenih zapisov pesnika, pisatelja in prijatelja Marka Tomaša o tu in zdaj ter o vsem, kar tu in zdaj prerašča. Pisma z juga, zapisana z enim najostrejših in najmilejših peres v Evropi. Markova neposrednost bralca začara, pretrese in osupne. 

    Zapisi so prvotno izšli v Sobotni prilogi časopisa Večer

    Pisemsko kazalo: Vlaki v snegu. Od kod prihajam. Senca figovega lista. Igra. Neretva. Vrtnica. Zadnje poletno potovanje. Prvi jesenski dež. Pri treh voltih. Južna svetloba. Kamen. Utopia. Toplina celo v februarju. Veter, ki prinaša norost. Okrutnost. Vrata severa. Sanje o Evropi. Adijo, Mostar. Skok in let. Navade. Zakaj ne živimo na morju? Pozor, pozor! Zimske noči. Za mizo. Življenje je karneval. Usodni trenutek. Mlakuže in jasnine. Merjenje sveta. Zagreb – Mostar (via Split). Barbarizem nove dobe. Predstavljaj si! Zadnji poletni krog. Selitve. Hrepenenje po življenju. Zabava. Priložnost za novo leto. Kje se skladiščijo pogledi? z dna panonskega morja. Leto, ki ga ni bilo. Poskus tolažbe. Majski dež. Kotaljenje skozi čas. Zgodba za na plažo. Druga zgodba za na plažo. Ti in jaz in poletje in vse, česar se veselimo. Tri pisma prijatelju. Cohen v mostarski jeseni. Podnajemnik. Deček ahasver. Strah in prezir 

    Natis je gmotno podprla Javna agencija za knjigo RS.

    Medijski odzivi

    »Kako v nekaj vrst zložiti vse odtenke južnjaške melanholije, ki je severnjaški bralec, navajen razposajenih in brezskrbnih poletij na toplem in zlatem jugu, ni poznal? Kako pravilno odpreti prenatrpan kovček njegovih sanj, misli, strahov, pričakovanj, doživetij? Kako se sprehoditi po njegovih planetih in ozvezdjih, ko še njegovih mest, krajev in prostorov ne poznamo in jih skozi njegove besede šele zares odkrivamo?«
    – Rok Kajzer, urednik Sobotne priloge Večera

    »Trend objavljanja kolumen je v zenitu. Ampak kolumne Marka Tomaša, to so pač najbolj pesniške kolumne v mestu. Ne, kaj govorim! Ne v mestu. V prostoru in času nekih nedoločljivih, sanjskih, valovitih utopičnih koordinat. In ne, v resnici sploh ne gre za kolumne. Zapisi preraščajo umeščenost časopisja v vsakodnevnost, njihov naslovnik je Ti, njihova poetična izpovednost jih vpenja na zvezdni svod tistega, kar traja. Čisto prava pisma so. Pisma z juga, ki si jih želiš prejeti na svoj naslov. Brez skrbi, kmalu po novem letu bodo odposlana z naslova Sanje.«
    – Andreja Udovč, urednica

     
    Podrobnosti
    Datum izida 1/18/2024
    Format (mm) 135 x 210
    Obseg (št. strani) 336
    Prevod Rok Kajzer, Vanessa Čokl, Vesna Polajnko
    Urednik Rok Zavrtanik, Andreja Udovč
    Soavtorji

    Uvodni zapis: Rok Kajzer

     

    Zbirka ISKRA
    Založba Sanje
    Jezik slovenski

    Spomnim se, bila je pozna zima. Čakal sem na tramvaj na Šubičevi v Zagrebu in nisem imel pojma, kaj naj naredim s svojim življenjem. Zazvonil je telefon. Peter me je vprašal, ali bi se preselil v Split in z njim vodil knjigarno. Danes sem znova v Zagrebu. Čakam klic. Ne želim vedeti, kaj bom, ko bom velik.

    *

    To je noč nemogoče dramaturgije, a spet edine možne, tiste brez reda, nejasne, zgodbe, ki se giba in prilagaja kot boj za preživetje. V njej so dovoljena vsa sredstva, ideali in trdna stališča pa pomenijo zanesljivo smrt. Oh, to čudežno življenje, ki nas zasužnjuje z raznimi ukanami, drobnimi podlostmi in nam podtakne mediteransko zimsko noč prav v trenutku, ko smo pomislili, da smo naposled našli vsaj kažipot k mestu, do katerega želimo priti.

    Družba ne obstaja. Od takrat, ko je bil objavljen ta strašni podatek, smo se odtujili od drugih in zmedenost je postala naša usoda. Urejene odnose je zamenjal kaos. Notranji mir in jasne vrednote je zamenjala nezmožnost procesiranja podatkov. Da bi lahko ves barbarski dotok informacij postavili v določen ustroj, bi morali imeti v sebi vpisan jasen vrednostni sistem, ki procesira informacije in iz njih ustvarja jasno stališče, bistro kot ulična svetlika v burjasti noči.

    Moj notranji svet ni nič bolj utesnjen od zunanjega. Težava s svetom je v tem, da bolj ko ga odkrivamo, bolje ko ga poznamo, bolj se nam zdi, da se zmanjšuje in s tem postaja klavstrofobičen, brez neskončnosti in nepreglednih prostranstev, vse na njem ima jasne, izmerjene gabarite in lastnosti. To me napelje k misli, da so samo skrivnostni, neznani, skorajda nedoumljivi prostori brezkončni. Samo skrivnostnost torej obljublja nepregledno odprto morje, na katerem nam lahko pogled odtava in v nas odpre nove svetove, ki nas ne bodo dušili. In to je pomembno, ker nam zastaja dih, ko v plamenih izginjajo pozdravi, ki so jih naši predniki iz nekih davnih časov poslali nam, ki nimamo prihodnosti, ker smo jo omejili na politično kategorijo in jo s tem izbrisali iz človeškega duha.

    *

    Obljubil sem to lastnim spominom na vlake.

    Upal sem, da je to zadnji sneg te zime. Tisti, ki me je pospremil iz Ribniškega sela, mi padal na ramena in kvasil mojo potovalko. Bil je to krasen sneg in ni me motil. Prijalo mi je njegovo škripanje pod mojimi čevlji. Prijalo mi je celo tudi to, da se je pretvarjal v hladne kapljice vode na mojih licih in dlaneh, medtem ko sem se spuščal iz Ribniškega sela po potki ob ribnikih in skozi park ter zavil proti Tomšičevi ulici, ki je migotala v prihajajoči noči. Maribor me je pospremljal na pot. Bil je začetek marca. Zima je imela neke nam nepoznane namere. Imela je, očitno, tudi nam nedoumljive zaplate snega. Mesto se je belilo pod njim. Nisem imel nič proti temu. Odpravil sem se domov. Na jug.

    Maribor zmeraj zapuščam z vlakom. Tako tudi prihajam. Vse svoje življenje.

    Čeprav me spominja na nasmeh moje babice, ta zgodba ni o Mariboru. To je zgodba o enem odhodu. O enem povratku. O nezmožnosti odhodov in povratkov. Izgubljenosti med ti dve končni destinaciji. O vlaku, ki me od otroštva vozi na tej relaciji. Ko sem bil deček, sem verjel, da je mogoče oditi in se vrniti. Verjel sem celo tudi, da je mogoče pobegniti. Vsi sanjajo o velikem življenjskem begu, vozimo pa se zmeraj na isti relaciji, med dvema velikima nezmožnostma.

     

    Marko Tomaš

    Marko Tomaš

    Marko Tomaš, rojen v Ljubljani (1978), je objavil osem samostojnih pesniških zbirk in v treh sodeloval kot eden izmed avtorjev. Je prejemnik nagrade Super Cyber Story za kratko zgodbo (2004), nagrade World Music Centra iz Mostarja za najboljšega mladega književnika (2014) in nagrade Farah Tahirbegović za prispevek h kulturi Bosne in Hercegovine (2015). Velja za enega najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. Živi in ustvarja v Mostarju (Bosna in Hercegovina). 

    Poglej si ostala dela
    V SOZVEZDJU...