Topologija zlatoroga

Zgodba postavi bralca neposredno v središče dogajanja – bolnišnično sobo, kjer prvoosebnega pripovedovalca, fotografa oglaševalske agencije, izprašujeta psihiater in policijski inšpektor. Odtod se postopa luščijo plast dogodkov, ki so ga tja pripeljali: agencija s pretvezo fotoseanse pošlje fotografa, da bi navezal stik s skrivnostno Enio, eno redkih, ki naj bi imela natančne podatke o skrivnostni, komaj dostopni, a rajski gorski planini. Medtem ko se v ozadju bije boj za podreditev planinske idile, se začne tudi junakov boj z lastnimi podobami in odsevi. V ozadju se med agencijo, lokalnimi trentarsko-bohinjskimi veljaki in drugimi akterji trguje z dovoljenji za pozidavo osrčja Alpskega narodnega parka in bije boj za gradnjo počitniške vasice, ki bi udenarila planinsko idilo, kot se izkaže pozneje, pa gredo resnični interesi še mnogo dlje. Pred kuliso otipljive zunanje stvarnosti se večina dogajanja odvije v protagonistu samem, v zametku njegove intimne prenove ob silovito doživeti ljubezni. Prav ljubezen ga napelje k prevpraševanju lastnega življenja in dejanj in ga, na simbolni ravni prek ponavljajočih se motivov zrcalnosti ter odnosa med resničnostjo in podobo, postavi pred njegov lastni odsev. Pri tem se tako Enia, ženska iz mesa in krvi, kot mitološki zlatorog ponujata kot privid ideala, kot nenehno izmikajoča se možnost drugačnega, boljšega, čistejšega. Napeto, globoko, kot granit trdno pisanje, ki tematizira iskrenost naših namer.