Tri Evine hčere

Čeprav je bil na vrsti, je Azur molčal kakšno sekundo predolgo. V pričakujočo tišino je rekel: »Moja je delo velikega Perzijca Hafisa. Mogoče bom zamenjal kakšno besedo, kajti kot veste, je vsak prevod ljubezensko izdajstvo.«

Govoril je tako tiho, da se je morala Peri nagniti naprej, da ga je slišala. Opazila je, da je nekaj ljudi v publiki naredilo enako.

Tako veliko sem se naučil od Boga,
da si ne morem več reči
kristjan, hindujec, musliman, budist ali žid.
Resnica je podelila z menoj toliko same sebe,
da se ne morem več poimenovati
moški, ženska, angel ali celo čista duša.*

Ko je izgovarjal te verze, je dvignil pogled in gledal naravnost predse, v občinstvo. Čeprav ni gledal nikogar določenega in se je zdel enako odmaknjen tako od občudovalcev kot od kritikov, se v tistem hipu Peri ni mogla znebiti občutka, da so besede namenjene njej.

Moderator je poškilil na uro. »Čas imamo še za zaključne misli vseh govornikov,« je oznanil. »Gospodje, kako bi strnili svoje stališče v enem stavku?«

Ateistični profesor je rekel: »Ponovil bom dobro znani citat in naj ostane pri tem: Religija je pravljica za tiste, ki se bojijo teme.«

»V tem primeru je ateizem pravljica za tiste, ki se bojijo svetlobe,« se mu je v mehki irski izgovorjavi postavil po robu verni profesor.   

Vse oči so se obrnile v Azurja. »Jaz imam pravzaprav rad pravljice,« je rekel hudomušno. »Oba kolega sta v zmoti. Eden želi zanikati vero, drugi dvom. Nekako ne razumeta, da kot preprost človek potrebujem tako vero kot dvom. Negotovost, gospoda, je blagoslov. Ne smemo je zatirati. Moramo jo slaviti. To je smer ‘tretje poti’.«