Trust

Nikoli še nisem bila ponoči sama v avtu. New York je za debelimi okni plimoval v popolni tišini. Če sem se nagnila nazaj, je mesto izginilo za žametastimi zavesami z resicami. Pešci, ki jih je mučila radovednost, kdo se vozi v limuzini, so kukali vanjo pri vsakem semaforju. To je nenavadnost vsega skupaj le še poudarilo. Bila sem na ulici, hkrati pa v odmaknjenem prostoru. Bolj kot mahagonijeve plošče, karafe iz brušenega stekla, vezene obloge in voznik v kapi in belih rokavicah na drugi strani pregrade je bil kriv čuden paradoks zasebnosti v javnosti, ki je bil tako razkošen – občutek, ki je bil povezan z iluzijo, da sem nenadoma postala nedotakljiva in neranljiva, s fantazijo, da imam popoln nadzor nad seboj, drugimi in celotnim mestom.

Ko sva prispela, me je voznik predal neprijetnemu butlerju, ta pa me je pospremil v majhno jedilnico, ki je med ogledom hiše nisem videla. Miza je bila pogrnjena za dva. Bevel je odrinil svoj krožnik, da bi se ukvarjal z dokumenti, ki jih je obrnil navzdol, ko je vstal, da bi me pozdravil.

»Lepo od vas, da ste prišli tako pozno. Vam lahko ponudim pijačo? Šampanjec?«

Potlačila sem oklevanje. V zavrnitvi je bilo nekaj strahopetnega, v privolitvi pa nekaj nelagodnega. In nikoli še nisem pila šampanjca.

»To bi bilo krasno, hvala.«

»Odlično. Nič ni bolj utrudljivega kot plah gost.«

Bevel je z brado namignil butlerju in ta je odšel ter za seboj zaprl vrata. Sedla sva za mizo in na plano sem potegnila pero in beležnico.

»Veste, kako daleč je luna?«

Ni hotel, da odgovorim.

»Približno 238.000 milj,« je rekel. »Veste, koliko vrednosti so med zlomom izgubili vrednostni papirji? Okrog petdeset milijard dolarjev.«

Prestavil je krožnik in pribor po mizi in me pogledal. Nekako mi je uspelo upogniti obrazne poteze v osupel, a prevzet izraz, za katerega sem mislila, da ga od mene pričakuje.

»Če bi petdeset milijard dolarskih bankovcev postavili enega za drugim, bi lahko desetkrat potovali na Luno. In nazaj. Desetkrat na Luno in nazaj. Pa bi vam še vedno ostalo kar nekaj drobiža.«

Zdaj sem ga pogledala s pristno nejevero.

»Osupljivo, ne?« je vprašal in pokimal. »Sam sem izračunal.«

Begalo pa me ni to absurdno računanje. Begal me je Bevel. Še nikoli ni rekel česa tako slaboumnega. In še nikoli mi ni bilo nerodno namesto njega.

»S petdesetimi milijardami dolarjev bi lahko skoraj 195-krat obkrožili Zemljo.« Zaokrožil je s kazalcem. »Skoraj 195-krat obkrožili Zemljo. Toliko denarja je odneslo oktobra 1929, gledano v vrednostnih papirjih.«

Butler se je vrnil s pladnjem, na katerem je bil en sam kozarec šampanjca. Bevel ni pil in zdaj sem se morala znajti s tem neumnim rekvizitom.

»Tako ogromen je bil zlom. In zanj naj bi bil nekako jaz kriv? Takšne kataklizme nikoli niso bile in ne morejo biti posledica dejanj enega samega človeka.«

Prišli sta služabnici s krožnikoma juhe, ju v natanko istem trenutku postavili pred naju in odšli.

»Blaginja države temelji zgolj na množici egoizmov, ki se usklajujejo, dokler niso podobni tistemu, kar imenujemo skupno dobro. Če se zbere dovolj sebičnih posameznikov, ki delujejo v isti smeri, je rezultat zelo podoben kolektivni volji ali skupnemu cilju. Ko pa se ta navidezni javni interes začne uresničevati, ljudje pozabijo na zelo pomembno razliko: to, da so moje potrebe, želje in hrepenenja podobni vašim, še ne pomeni, da imava skupen cilj. Pomeni le to, da imava isti cilj. To je bistvena razlika. Z vami bom sodeloval le, dokler mi to koristi. Če tega ni, gre lahko le za rivalstvo ali brezbrižnost.«

Pogoltnil je dve ali tri majhne žlice. Ko je jedel juho, je bil videte star in šibek.

»Nič junaškega ni v tem, da zagovarjaš interese drugih samo zato, ker se po naključju ujemajo s tvojimi. Sodelovanja, katerega cilj je osebna korist, nikoli ne smemo mešati s solidarnostjo. Se ne strinjate?«

Moje mnenje ga je le redko zanimalo.

»Mislim, da.« In mislim, da je bilo res tako.

»Nasprotno pa pravi idealisti postavljajo dobrobit drugih nad lastne interese in še posebej proti lastnim interesom. Če v svojem delu uživate ali imate od njega korist, kako ste lahko prepričani, da ga resnično opravljate za druge in ne zase? Samoodpovedovanje je edina pot, ki vodi k višjemu dobremu. A tega mi vam ni treba praviti. To ste se gotovo naučili iz doktrin in zgleda vašega očeta.«

Nehala sem pisati. Bevel še nikoli ni omenil očetovih političnih dejavnosti. Jack naju ni mogel izdati – po grožnjah, ki sem mu jih sporočila prek njegovega sostorilca, že ne. Bevel je gotovo ves čas vohunil za nama, vse od mojega prvega razgovora pri njem. Je vedel že ves čas? Da bi se z nečim zaposlila, sem segla po kozarcu. Nizi šumečih mehurčkov, ki so se vrtinčili proti površini, so od blizu postali slišni.

»Oh, motite se,« sem rekla. »Njegov boj je njegovo edino razkošje. Iz odrekanja pa črpa vero v lastno vrednost.«