Umor Kristusa. Čustvena kuga človeštva

Po tisočletjih osredotočanja na uganko o naravi človeka se je človeštvo znašlo na isti točki, kjer je začelo: s priznanjem popolne nevednosti. Mati je še vedno nemočna, ko se sooča z moro, ki preganja njenega otroka. In zdravnik je še vedno nemočen, ko se sooča s tako neznatno stvarjo, kot je smrkav nos. 

Splošno sprejeto je, da znanost ne odkriva nobene trajne resnice. Newtonovo mehanično vesolje ne sovpada z resničnim vesoljem, ki ni mehanično, temveč funkcionalno. Kopernikova podoba sveta “popolnih” krožnic je napačna. Keplerjeve eliptične poti planetov ne obstajajo. Matematika se ni izkazala kot to, za kar se je tako samozavestno razglašala. Vesolje ni prazno; in nihče še nikoli ni videl atomov ali zračno prenosljivih mikrobov ameb. Ni res, da se lahko kemija približa problemu žive snovi, in tudi hormoni niso izpolnili obljubljenega. Potlačena podzavest, ki naj bi bila zadnja beseda v psihologiji, se je izkazala za ostanek bežnega obdobja civilizacije mehano-mističnega tipa. Um in telo, ki delujeta v enem in istem organizmu, sta v človekovih mislih še vedno ločena. Popolnoma eksaktna fizika niti ni tako eksaktna, tako kot sveti ljudje niti niso tako sveti. Odkrivanje novih zvezd in kometov ali galaksij ne bo zadostovalo. Prav tako tega ne bodo dosegle matematične formule.