Politika piškotkov
Spletna stran za pravilno delovanje košarice,nakupnega procesa in ostalih funkcionalnosti uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po strani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite tukaj za več informacij o piškotkih.
Widad Tamimi - v najžlahtnejši pisateljski maniri - zgodbo pričenja na začetku; z nežno in resnicoljubno potezo odgrne čas in se zazre v družinski včeraj.
Format (mm) | 152 x 235 |
---|---|
Obseg (št. strani) | 264 |
ISBN | / |
Prevod | Gašper Malej |
Urednik | Tjaša Koprivec Vuga |
Soavtorji | Spremna beseda: Patricija Maličev Naslovna ilustracija: Nahid Kazemi |
Zbirka | SANJE roman |
Založba | Sanje |
Jezik | slovenski |
»Postala sem skrinja krhkih zakladov, med spomini in bolečinami, veselji in zamerami, hrepenenji in strahovi mojih družin.«
*
Leta 1936 je bil moj dedek Hamdi star dvanajst let. Za Palestino je bilo to ključno leto. Angleži, ki so prevzeli oblast po kar štiristoletni turški vladavini, so krmarili med obljubami novonastalemu sionističnemu gibanju, ki je iskalo deželo za Jude, in med zagotovili Arabcem, ki so v tej pokrajini živeli že stoletja.
Čeprav so Angleži uradno zanikali, da nameravajo v Palestini ustanoviti judovsko državo, se je od začetka britanskega mandata judovsko prebivalstvo povečalo za več sto tisoč ljudi.
Pri posledicah še zdaleč ni šlo zgolj za nacionalistične zahteve, nekatere so bile tudi čisto praktične: med Arabci je zrasla brezposelnost in rodovitna zemlja, dodeljena Judom, je omejevala dostop do naravnih virov. Spopadi med Judi in Arabci so bii vse pogostejši, kakor tudi atentati na Angleže, od katerih so oboji terjali svoje.
Devetnajstega aprila 1936 je izbruhnil upor proti britanskemu mandatu. Visoki arabski komite je razlasil splošno stavko in zahteval konec judovskega priseljevanja v Palestino. Kmalu pa je stavka dobila poteze oborožene vstaje.
V tistem obdobju je Hamdi spremljal svojega starejšega, komaj dvajsetletnega brata v Jeruzalem. Šla sta prevzet neko blago. Hamdi, ki je bil ponosen, da je lahko preživel nekaj časa z Mahmudom, mu je hotel pokazati, kako močan je postal. Čisto sam je naložil vreče na osla in na cesti počakal brata, ki je medtem plačeval trgovcu.
Klepetala sta in se zložno sprehajala po uličicah starega mesta, nato pa pomislila, da bi se ustavila, spila limonado in pojedla šavermo. V nekem trenutku se je pred njima prikazal mlad Jud, ki je deloval zelo razburjeno. Živčno je krilil z rokami in zaukazal bratoma, naj mu gresta s poti. Ulice v starem Jeruzalemu so bile ozke, nekatere tako zelo, da ni bilo prostora za srečanje dveh oseb in osla.
»Mogoče je zaskrbljen, boji se, da bi mu naredila kaj hudega,« je pojasnil Mahmud mlajšemu bratu.
V prejšnjih tednih, po tistem, ko je skupina Palestincev streljala na tri Jude, so bili namreč spopadi pogosti. Mahmud se je umaknil, da je mladenič lahko stopil mimo njega, nato je pomignil mlajšemu bratu, naj gre naprej, in tudi sam nadaljeval pot.
»Povabim te na svežo limonado z meto, res si si jo zaslužil,« je veselo rekel Hamdiju in ga tlesknil po hrbtu, da je roka zdrsnila kot po ledeni plošči.
Nenaden pok je pogoltnil zadnje Mahmudove besede. Hamdi je poskočil od strahu. Strel je odjeknil blizu, prav za njegovim hrbtom. Šele čez nekaj trenutkov se je uspel obrniti. Z eno roko se je opiral na zid v uličici, z drugo se je oklepal oslovih vajeti, kot hipnotiziran zaradi potočka krvi, ki mu je zdaj tekel med sandalami.
Moj dedek se je zgrudil in s tal privzdignil mrtvo bratovo telo, okoli njiju pa se je širila luža krvi.