Brezplačna dostava nad 35 €
Zadnji človek
Zadnji človek

Zadnji človek

Avtor: Mary Wolstonecraft Shelley Založnik: Sanje Jezik: slovenski Prevod: Branko Gradišnik

Leta 1826 je Mary Wollstonecraft Shelley, širšemu bralstvu znana kot avtorica Frankensteina, objavila nenavadno mojstrovino, apokaliptični distopični roman z naslovom Zadnji človek. Roman se prične z odkritjem preroškega rokopisa, ki ga je leta 2100 napisal zadnji preživeli iz apokalipse. Po Evropi namreč kosi skrivnostna pandemija, ki se hitro širi po vsem svetu. Zdi se, da jo je povzročil človek s svojim sebičnim načinom življenja. In zdi se, da jo bo preživel en sam človek ...

17,00 € - 50,00 €
Redna cena: 17,00 € Sanjska cena: 0,00 € Prihranite: 17,00 € (100%) (* velja za člane Knjižne družine Sanje).

Vaše naročilo bo zavito kot darilo. Ko bo naročilo zapakirano, same vsebine paketa ne boste morali videti.

Izberite darilni ovoj

    • Eko zavijanje

      Eko zavijanje

      2,70 €

      70 gramski ekološki natron papir.

    • Praznično zavijanje

      Praznično zavijanje

      3,29 €

      Kakovosten darilni papir.

  • Prosimo, preverite in potrdite izbrano

    Darilno zavijanje je dodan.

    Z nakupom tega izdelka podpirate slovensko knjigo in zaupanje v moč domišljije in lepote.

    Po Evropi kosi skrivnostna pandemija, ki se hitro širi po vsem svetu. Zdi se, da jo je povzročil človek s svojim sebičnim načinom življenja. In zdi se, da jo bo preživel en sam človek ...

    Leta 1826 je Mary Wollstonecraft Shelley, širšemu bralstvu znana kot avtorica Frankensteina, objavila nenavadno mojstrovino, apokaliptični distopični roman z naslovom Zadnji človek. Roman se prične z odkritjem preroškega rokopisa, ki ga je leta 2100 napisal zadnji preživeli iz apokalipse.

    Shelley bralce izzove, naj si predstavljajo svet, v katerem med številnimi živimi bitji  izumirajo le ljudje. A v odsotnosti človeštva cvetijo druge vrste. Bliskovito zmanjšujoča se skupina preživelih je priča, kako se svet vrača v stanje nezgrešljive naravne lepote, v vseobsegajoči rajski vrt. Svojevrstna ironija je v tem, da ostajajo optimistični; ne vedo, da so v knjigi z naslovom Zadnji človek in da – z izjemo pripovedovalca Lionela Verneya – nimajo nikakršnih možnosti za preživetje.

    Futuristična zgodba o tragični ljubezni in postopnem iztrebljanju človeške rase je najpomembnejši roman Mary Shelley po Frankensteinu. Roman z zanimivimi portreti Percyja B. Shelleyja in lorda Byrona ponuja vizijo prihodnosti, ki z idejo, da domišljija in umetnost ne moreta odrešiti na smrt obsojenih likov, radikalno izzove romantično percepcijo. V njem je Shelley podrobno preučevala politične in filozofske mahinacije ter razmišljala o pasteh človeškega vedenja – sebičnosti, brutalnosti, ponosu –, ki jih je opažala v svetu okoli sebe.

    V Zadnjem človeku ljudje izumirajo, svet pa se zaradi tega zdi boljši; zadnji preživeli si zato zastavi bistveno vprašanje: o pravici do lastnega obstoja. Izjemnega pomena za čas tu in zdaj so zaključna svarila, pri katerih vztraja romaneskna stvaritev Shelleyjeve: prvič, naše človeškosti v najglobljem bistvu ne določajo toliko umetnost, vera ali politika, temveč temelji naših skupnosti, sočutje, občutek za sočloveka in sobitja. Drugič, pripadamo le eni od mnogih vrst na Zemlji; naša nujna naloga je naučiti se spoštovanja in sobivanja z naravnim svetom, ki ne obstaja za izkoriščevalske potrebe človeštva, temveč avtonomno sam po sebi, iz stvarstva, narave, kozmosa samega.

    Podrobnosti
    Datum izida 2/24/2024
    Prevod Branko Gradišnik
    Urednik Andreja Udovč
    Soavtorji

    Iz izvirnika prevedel in opombe pripisal Branko Gradišnik

    Lektoriranje Darinka Lamut

    Uredila Andreja Udovč

    Založba Sanje
    Jezik slovenski

    O, da bi bili smrt in bolezen pregnani iz našega zemeljskega doma! Da si sovraštvo, tiranija in strah ne bi več našli legla v človeškem srcu! Da bi vsakdo našel brata v svojem bližnjem ter gnezdo počitka sredi širnih ravnic svoje dedovine! Da bi ostajal solzni izvirek suh in da ustnice ne bi več izražale žalosti. Ali te lahko obišče, o Zemlja, zlo, speče pod dobrotljivim očesom nebes, žalost pa pahne v grob tvojo nesrečno deco? Ne šepeči – naj demoni slišijo in se veselijo! Izbira je na nas; odločimo se, in naše bivališče bo postalo raj. Kajti človekova volja je vsemogočna: blaži strelice smrti, pomirja posteljo bolezni in briše solze agonije. In kaj je sploh vreden slehernik, če ne uporablja svojih moči za pomoč sočloveku?

    Mary Wolstonecraft Shelley

    Mary Wolstonecraft Shelley

    Mary Shelley se je rodila leta 1797 staršema, ki sta bila v takratni angleški družbeno-politični javnosti dokaj znani osebnosti. Oče William Godwin, politični filozof in pisatelj, je bil nasprotnik družbenih institucij in kot tak eden od predhodnikov politične teorije anarhizma, njegova dela so bila priljubljena v krogu takratnih romantičnih ustvarjalcev. Mati Mary Wollstonecraft je bila pisateljica in feministična filozofinja, ena prvih zagovornic žensk in enakopravnosti med spoloma (delo Zagovor pravic ženske).[6] Umrla nekaj dni po porodu, zato je Mary odraščala s starejšo polsestro Fanny Imlay (iz materinega razmerja z ameriškim diplomatom in poslovnežem Gilbertom Imlayjem). Leto po ženini smrti je Godwin kot poklon njenemu ustvarjanju izdal knjigo Spomini na avtorico Branjenja pravic žensk (Memoirs of the Author of A Vindication of the Rights of Woman, 1798), ker pa so spomini razkrili ženina razmerja in nezakonskega otroka, je izgubila naklonjenost številnih ljudi. Ko je imela Mary štiri leta, se je oče ponovno poročil, in sicer z Mary Jane Clairmont. Ta je v zakon pripeljala svoja dva otroka, pozneje pa sta imela skupaj še sina. Mary se ni razumela s krušno materjo. Godwinova sta se začela ukvarjati z založništvom, ker pa posel ni cvetel, se je začel oče zadolževati pri svojih filozofskih privržencih. V njihovem intelektualno bogatem in živahnem domu so pogosto gostili pisce in druge mislece; med drugim sta k njim zahajala romantična pesnika Samuel Taylor Coleridge in William Wordsworth. Mary ni imela formalne izobrazbe, a jo je doma poučeval oče in jo spodbujal k svojim radikalnim političnim stališčem, veliko pa je pridobila tudi s pogovori z intelektualci in misleci, ki so jih gostili. Mary je od malega rada brala, zelo zgodaj pa je začela tudi pisati. Domnevno je prvo objavo doživela pri desetih letih s pesmijo Mounseer Nongtongpaw, ki je izšla pri očetovi založbi.

    [vir: Wikipedija]

    Poglej si ostala dela
    V SOZVEZDJU...