Brezplačna dostava nad 35 €

10. veliki traven | maj

10. veliki traven | maj

10. maj 2024 6 min branja
Objavljeno v: Iskre časa
ITA RINA
 
V Budvi je 10. maja 1979 umrla Tamara Đorđević, ki jo je pol stoletja prej poznala vsa Evropa kot Ito Rino, eno najobetavnejših filmskih igralk. Rodila se je kot Italina Lida Kravanja 7. julija 1907 v Divači. Po začetku prve vojne se je družina preselila v Ljubljano. Tu je 1926 maturirala. Istega leta je bila na tekmovanju lepotic izbrana za mis Slovenije, tako da se je udeležila še tekmovanja za mis Evrope v Berlinu, tu pa so jo odkrili lovci na talente. Podpisala je pogodbo z nemško filmsko družbo producenta Petra Ostermayerja. V naslednjih letih je nastopila v 18-ih filmih, večina jih je bila nemških, nekaj tudi čeških, njen največji uspeh je bil Erotikon (Gustav Machaty, 1929). 1932 je v Berlinu spoznala Beograjčana Miodraga Đorđevića. Zaljubila sta se in se kmalu poročila. Da se je Ita mogla poročiti cerkveno, je prestopila v pravoslavje, pri čemer je dobila novo ime, Tamara. Po poroki je igrala v še nekaj filmih, vojna pa je prekinila vse. Po vojni nove oblasti v nji niso videle velike zvezde (budale!). Zaigrala je še v enem samem filmu, Rat Veljka Bulajića 1960, pa še to v stranski vlogi.
 
 
IVAN CANKAR
 
Na Vrhniki se je 10. velikega travna 1876 rodil slovenski književnik Ivan Cankar. Ko sem hodil v osnovno šolo, smo se še učili, da je Cankar naš največji pisatelj in dramatik. Kasneje sem opazil, da se ta naziv pri Cankarju izpušča, medtem ko je Prešeren naslov največjega slovenskega pesnika obdržal do danes. Ivan Cankar je bil v prvi vrsti lirik. Začel je s pesniško zbirko Erotika (1899), kasneje pa je res pisal le prozo in drame, a Cankarjeva proza je v veliki meri povsem lirska, za mnogo, če ne kar za večino njegovih črtic lahko rečemo, da so pesmi v prozi; tudi njegovi romani - napisal jih je sedem - so bolj malo podobni kakšnim epopejam, kakršne so pisali Balzac, Dickens ali Tolstoj. Cankarjeve drame so še vedno temelj železnega repertoarja vsakega slovenskega gledališča, in prav nad njegovimi dramami so se naravnost blasfemično izživljali mnogi režiserji, ki so si hoteli ustvariti sloves velikih režiserjev prav s pomočjo tovrstnega sakrilegija.
Ko smo 1976 obhajali 100-letnico Cankarjevega rojstva, sem hodil v 7. razred; tekmovali smo za Cankarjevo priznanje in v ta namen sem moral prebrati večino njegovih najpomembnejših del; priznam, da sem se pri tem prav nečloveško mučil, saj sem bil za Cankarja takrat premlad. Kasneje sem večino Cankarja prebral še večkrat, mučil se pri branju res nisem, a zelo težko bi trdil, da spada Ivan Cankar med moje najljubše pisce. Bog pomagaj.
 
 

SERGEJ MAŠERA

Mašera je bil poročnik bojne ladje 2. razreda v Jugoslovanski kraljevi vojni mornarici ter narodni heroj Jugoslavije. Skupaj s tovarišem Milanom Spasićem, prav tako poročnikom bojne ladje, sta 17. aprila 1941, v soglasju s poveljnikom in oficirskim zborom rušilca JKVM Zagreb, ki je bil zasidran v največjem jugoslovanskem vojaškem pristanišču Boka Kotorska, zavrnila ukaz, da morajo ob kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije rušilec z vso oborožitvijo ter opremo predati italijanskim okupacijskim silam. Namesto tega sta ladjo minirala. Počakala sta, da se je celotna posadka varno umaknila in zavrnila poveljnikov ukaz, da se umakneta tudi sama. Oblečena v slavnostni uniformi sta ob salutiranju počakala, da je rušilec razneslo skupaj z njima.

Za to herojsko dejanje sta požela veliko spoštovanje in občudovanje po vsem svetu. Pokopana sta bila z vsemi častmi, ob navzočnosti italijanske vojske. 1973 sta bila razglašena za narodna heroja Jugoslavije.

Sergej Mašera se je rodil 11. maja 1912 v Gorici. Ker je bila družina narodno zavedna, se je ob zlomu monarhije izselila v Kraljevino SHS. Sergej je 1929 v Ljubljani maturiral na realki, potem pa se je vpisal na Pomorsko vojaško akademijo v Dubrovniku, ki jo je 1932 končal kot eden najboljših v letniku. Študij je nadaljeval še v Kumboru, kjer je končal usposabljanje za topniškega častnika. Kot artilerijskega strokovnjaka ga je komanda vojne mornarice poslala na Švedsko, kjer je v tovarni Bofors prevzel protiletalske topove za tri najmodernejše rušilce JKVM, Beograd, Ljubljano in Zagreb. Sergej je najprej služil v Beogradu, mesec dni pred koncem pa je bil premeščen v Zagreb, ki je postal njegov grob.

Sergej Mašera danes počiva na ljubljanskih Žalah.

 

SVETI JANEZ AVILSKI

10. maja goduje sveti Janez Avilski, španski duhovnik, pridigar, teolog in cerkveni učitelj, imenovan tudi apostol Andaluzije.

Rodil se je leta 1499 v premožni družini v kraju Almodóvar del Campo; oče je bil konvertit iz judovstva, mati pa je bila iz starodavne viteške družine. Janez je sprva študiral pravo, a študija zavoljo svojega na pol judovskega porekla ni mogel končati. Potem je študiral teologijo in bil že po smrti staršev posvečen za duhovnika. Odšel bi bil rad za misijonarja v Ameriko, prav tako bi bil rad stopil v tedaj novi jezuitski red, zato je po svoji novi maši vse nemajhno imetje, ki ga je podedoval, prodal in razdelil ubogim, a mu je bilo oboje nedosegljivo. Tako se je posvetil pastorali rodne Andaluzije. Janez je potoval po mestih in vaseh in pridigal. Imel je velik govorniški talent, tako da so se, kamor je prispel, povsod zgrinjale množice od blizu in daleč in ga prevzete poslušale. Janez Avilski je tudi veliko pisal, predvsem je obravnaval krščanske kreposti, najsvetejši zakrament in pot popolnosti. Dopisoval si je z mnogimi tedanjimi pomembnimi cerkvenimi osebnostmi, kot so sveta Terezija Avilska, sveti Frančišek Borgia, sveti Janez od Boga, sveti Ignacij Lojolski in drugi. Na mnoge je s svojimi nauki tudi vplival. Ker je v svojih pridigah včasih kritiziral nekatere nepravilnosti, ki so se razpasle v Cerkvi, se je zanj začela zanimati tudi sveta inkvizicija; nekaj časa je preživel celo v preiskovalnem zaporu, vendar niso zoper njega mogli najti ničesar spornega.

Sveti Janez Avilski je ogromno naredil za duhovno prenovo v Španiji XVI. stoletja. 1551 je bil kot koncilski oče povabljen na Tridentinski vesoljni cerkveni zbor, ki se ga pa zaradi slabega zdravja ni mogel udeležiti, je pa prispeval več spisov zanj. Še danes velja za enega najpomembnejših spisov o krščanski popolnosti njegov Audi, filia (Poslušaj, hči).

Janez Avilski je umrl 10. maja 1569 v Montilli. Za blaženega ga je razglasil papež Leon XIII leta 1894, za svetnika pa papež Pavel VI. 1970. leta. Benedikt XVI. je Janeza Avilskega leta 2012 razglasil za cerkvenega učitelja.

 

SVETOMIR ARSIĆ BASARA

V petek, 10. maja, je, samo pet dni pred svojim 96. rojstnim dnevom, umrl Svetomir Arsić Basara, eden največjih srbskih kiparjev modernizma.

Rodil se je 15. maja 1928 v Sevcu na Metohiji. Študiral je na beograjski akademiji likovne umetnosti, potem je vse do upokojitve 1995 predaval kiparstvo na akademiji v Prištini.

Njegove plastike močno zaznamuje naraščajoči občutek tesnobe in eksistenčni strah za obstanek srbskega naroda, ki se je začel posebno jasno kazati, zlasti od srede 70-ih let preteklega stoletja na Kosovu in Metohiji.

Basara je bil redni član SANU in dobitnik številnih nagrad. Njegove javne plastike lahko vidimo po mnogih krajih, od Dunaja do Prizrena.