Ne pozabi, je zašepetala aletheia ... na potovanju si Hermes, božji sel. Ti sama, ti sam si potovanje.

Najprej je samo iskanje izgubljenega časa. Kdo je tisti, ki išče – ti, jaz, Proust?  Ne bi iskal, če ne bi prej nekaj umanjkalo. In ali bi iskal, če ne bi verjel, da je moč najti?

Sprva je plaho svetlikanje aletheie, v filozofskem smislu neskritosti, sijanja resnice, kot jo je bilo dano videti Starim, preden ta postane lijoči steber svetlobe v dorskem, jonskem, korintskem ali osebnem slogu: Izgubljeni čas mora postati spet najdeni. Najde te hrepenenje. Šla bi v neznani nekoč-nekje, ki ga budi samotna cesta, v senco platan in pinij, na skale, pobeljene od soli, sonca, meltemija, in še bolj od neke staročasne svetlobe, ki bo trajala tudi, ko sveta več ne bo, tudi onkraj časa Grčija in njena svetloba še vedno bosta, in razlog za to je nebesno razviden, J. Fowles ga razodene v Magu: "Dobrota in lepota sta nemara ločljivi na severu, toda ne v Grčiji. Med kožo in kožo je tam samo svetloba." S sabo bi vzela nekoga, ki mu lahko zaupam, in knjige, tokrat le tiste, ki jih bom zagotovo prebrala, na prašno, težavno pot ne smeš vzeti odvečne prtljage. Kolos iz Maroussija, Henry Miller, da me potopi v ahajsko srce stare Grčije. The Collected Poems of Sylvia Plath, potrpežljivo me čakajo prevodi še nekaj zgodnjih vrtnic poezije, thálassa bo prevodnica za plimovanje Ljubezenske pesmi norega dekleta: Potoči, veter, solzo za poganko,/ ki brala je olive tam ob morju;/ in obžaluj še zmajevko, izgnanko,/ kraljestva so zamrla na obzorju ... Sem še kaj pozabila? Zvezek z belimi platnicami za oprane misli.

Potem se začne. Veliko pričakovanje! Že sama slutnja potovanja iskri pogled, oči postanejo svetle od poletja, telo vzvalovano, lasje neubogljivo vihravi v vetru, korak svoboden. Na katero stran neba so razprostrte koordinate duše? Kako se notranji kompas prilega zemljevidu sveta – na Vzhod ali Zahod, na Sever ali Jug, kam vodi pot? Ne veš še. Ve morda človeštvo? Z neznanimi silami smo poseljeni, pa jim ne poznamo imena. Za čem tipamo kot posamezniki, kaj sanjamo kot rasa, kot prebivalci planeta, ki smo mu v preteklih stoletjih s takšno sistematično prizadevnostjo skrajšali rok trajanja? Kot da smo pozabili, kako je biti mornar z od vremena razbičanim obrazom in ladijski dnevnik pisati sredi viharnega morja. Želja, da bi resnično živeli, ne le pisali poetsko stvarnost – kot da je splavala v kolektivno pozabo. Zdaj, ko nam zvonijo apokaliptični zvonovi, pa se je nenadoma prikazala takšna, kot jo je videl Argentinec Julio Cortázar: skoraj čisto potopljena kuka iz vodovja zgodovine in gleda, česa bi se oprijela. Nazadnje z nekakšno sokratovsko navdihnjeno stoičnostjo sprejmeš, da zagotovo veš le to, da ne veš ničesar. Slutiš pa, da je srce poletni popotnik.

Slutiš, in ta slutnja stori, da se na radijskih valovih zasliši odmev melodije, precej zlajnane že, resnici na ljubo, a pričakovanje ji proti vsem pričakovanjem podari lesket vznemirljivosti: voyage, voyage ... Na nek čudno neobvezujoč način te vzbujena slutnja obvezuje; prej ali slej bo rastoča želja s svojo kodrasto dovzetnostjo, da bi šla kamorkoli, neugnano potrkala na vrata, nima smisla, da bežiš. Nazadnje se odločiš: spakiraš svoje življenje v kovček in se odpraviš na potovanje, poln vzletavajočega občutka, kot romaneskni junak iz Maga, ki potrebuje novo deželo, novo raso, nov jezik, novo skrivnost. Kam torej? Neznano vabi tja, kjer svetloba še ni kapitalistična dobrina v službi Velike-idealistično-realistično-spiritualistično-materialistične-zatelebanosti Zahoda, d. o. o., kot je pisal Cortázar, na nepodpisani rob sveta, kjer sonce nikoli ne zaide ... Kdove ali še obstaja kraj, kjer imajo pastirji čudovito držo neodvisnega človeka? Potovanje je vedno iskanje, iskanje tistega, česar še ne poznamo, ali iskanje nečesa, kar smo izgubili in bi to radi spet objeli. Tudi iskanje dišečega sončnega vetra iz olivnega gaja, ki bi se zapodil skozi knjige in ti prinesel pravi navdih.

Najlepša potovanja se pričnejo s sanjami. O daljnih krajih, nevidenih čudesih, svetovih, ki si jih želiš naseliti s svojo prisotnostjo. Čarobna preproga, ki te dvigne vanje, so knjige, ni ga potovanja na globoki dah, ki se ne bi pričelo odvijati že mnogo prej, preden si na pot usmeril prvi korak. Zatopljen raziskuješ, se sprašuješ. Bi na 1200 kilometrov dolgi poti s solno karavano preko Sahare poslušal, kako puščavski pesek poje Ime tvoje zvezde je Bilhadi? Šel na ljubki, majhni, a pošteni enojambornici Spray Sam z jadrnico okoli sveta na ena A plovbo, ki te mimogrede nauči,  da prav ta navdušeni izraz, A1, pravzaprav izvira iz označbe za brezhibno tehnično stanje ladij? Bi ljubil svobodo Latinske Amerike, tega kontinenta luči, v družbi mladega Che Guevare, ki na potovanju, na katerem je – z besedami Eduarda Galeana – samota našla solidarnost in se je jaz spremenil v mi, piše Motoristov dnevnik? Bil na krovu ladje Beagle priča vzniku globokega prijateljstva med kapitanom Robertom FitzRoyem in nadebudnim naravoslovcem Charlesom Darwinom v Tem stvoru teme, briljantnem zgodovinskem romanu, epu o gentlemanstvu starega kova? Na valovih sanj se najdejo vsakršna potovanja: po stezah pustolovščin (Divji potep skozi noč), via osončje do osupljivih odgovorov na vprašanja o smislu človeka (Sirene s Titana), skozi fantazijsko časovno zanko v razburljivo obdobje mavrsko-španske Granade 15. stoletja (Alhambra), iz naročja stare matere Afrike na migrantsko pot v Evropo oziroma Ameriko (Trebuh Atlantika, Amerikanka) vse tja do v oblake segajočih stolpov visoko razvite civilizacije Atlantide (Isolanthis) in teozofsko nadahnjenih Magičnih zgodb starega Egipta izpod stopinj slovenske popotnice Alme Karlin, lahko  tudi na kultni Peščeni planet, sedaj ponatisnjen v dostopnejši broširani različici ...

Nazadnje se izkristalizira: kakorkoli se odločiš, vsaka dobra knjiga, prav kakor tudi vsak dober popotnik, je Hermes, božji sel,  s sveto nalogo prenesti Sporočilo. In tako se z blagoslovom literature odpraviš na potovanje, tisto lepo, na katerem ne skopariš s časom, temveč neskončno mahaš prijateljem v pozdrav in v slovo, Τα λέμε, mirupafšin, mirupafšin!, še se bomo srečali, ponavljaš in upaš, da ne lažeš, in te vmes zaboli srce, ker veš, da bo v najboljšem primeru do tedaj moralo preteči še nekaj vode. (Spomin na poslavljajoči se stavek iz romana Tri Evine hčere: Odidi kot voda, vrni se kot voda, prijatelj moj.) Slovo boli. V deželah, kjer je med kožo in kožo samo svetloba, ne gre drugače, v vsakem snidenju je, morda prav zaradi njegove intenzivnosti, že kaplja egejskega bluesa ob slutnji slovesa, a tudi drugače je res: vsako slovo je obet novega srečanja, pride čas, ko bomo svobodni skupaj hodili v olivni svetlobi, slepeče lesketanje se krepi, visokoenergetska iskra preskajuje z bitja na bitje, zapomni si Sporočilo: na potovanju si Hermes, božji sel, ne last minute konzumist, potovanje ne kot soma, s katero ubiješ še zadnje hrepenenje po sijanju aletheie, temveč kot dušo spreminjajoča izkušnja, na katerem vse kliče po vseprisotni povodnji zvezdne svetlobe. To potrebuje človeštvo, vseprisotno povodenj zvezdne svetlobe, ki bi si jo upalo izsanjati po milosti, ne apokaliptične pogube zaradi svoje lastne nespameti. Véliki sanjalec smo, zbrati moramo pogum in dejansko živeti misel, da nam je usojeno razpenjati jadra, pristajati na neznanih obalah, sanjati prihodnost, vse zato, da se voda iz Kastelskega studenca, oblivajoča presunljivo lepe Delfe, starodavna vez s popkom Zemlje, ne bi posušila. Da bi bil čas spet najden.

Andreja Udovč

P. S. Na povezavi zablesti celoten izbor sijajnih knjižnih naslovov za vse popotnike.  Do 31. avgusta 2019 v poletni popotniški akciji Sanje, najlepše potovanje po posebej ugodni ceni! Če bo pihal maestral, akcijo podaljšamo še na nekaj dni indijanskega poletja ...