Adrian, čuteč svežino duha, ki jo je prinašalo vračajoče se zdravje, je radostno sklenil roke in v navdušenju zaklical:
»O srečna zemlja, in srečni ti, ki jo poseljujejo! Bog ti je zgradil veličastno palačo, o, človek, in vreden si tega svojega bivališča! Poglej si zeleno preprogo, ki se nam razgrinja pod nogami, poglej azurni baldahin nad nami; poglej polja s prstjo, ki ustvarja in preživlja vse, kar živi, in ta trak nébesa, ki vsebuje in oklepa prav vse. Zdaj v tej večerni uri, v času počitka in razmisleka, se mi zdi, da vsa srca dihajo eno samo himno ljubezni in hvaležnosti, midva pa kot nekdaj svečeniki na gorskih vrheh dajeva glas občutju vsega tega.
Veličastno stavbo, v kateri prebivamo, je zagotovo zgradila ter oblikovala zakone, po katerih se ta ohranja, kar najbolj blagodejna sila. Če bi bil končni cilj našega obstoja zgolj obstajanje, ne pa sreča, čemu bi potem sploh potrebovali bogato razkošje, ki ga uživamo? Zakaj bi bilo naše bivališče tako lepo in zakaj bi nam naravni instinkti posredovali prijetne občutke? Že samo vzdrževanje našega telesnega stroja je navdušujoče; plodovi polja, ki so nam hrana, so obarvani v čudovite odtenke, hvaležnega vonja so in za naš okus prijetni. Zakaj da bi bilo tako, če ne bi bilo Njega, ki je dober? Potrebujemo hiše, da nas varujejo pred letnimi časi, in samo poglej, kakšno gradivo se nam ponuja v ta namen; glej to rast drevja, glej kras njegovega listja; kamnitne skale, nakopičene nad ravnicami, pa pestrijo pogled s svojo prijetno nepravilnostjo.
A posode Duha Dobrega niso zgolj zunanji predmeti. Obrni pogled v človekov um, kjer kraljuje modrost; kjer sedi domišljija, ta slikarka, s svojim pisalom, namočenim v odtenke, lepše od sončnega zahoda, in krasi domače nam življenje s sijajnimi barvami. Domišljija je žlahten blagoslov, vreden darovalca! Resničnosti izbrisuje njen svinčeni odtenek: vse misli in občutke ovija v sijočo tančico in nas z roko lepote vabi iz neplodnih prostranstev življenja na svoje vrtove, loke in poljane blaženosti. In mar ni ljubezen dar božanstva? Ljubezen – in njen otrok, upanje, ki lahko revnim podarja bogastvo, šibkim moč in žalostnim srečo.
Sam nisem srečne usode. Dolgo sem se družil z žalostjo, zašel sem v mračni labirint norosti in napol živ komaj izšel iz njega. Pa vendar hvalim Boga, da sem živel! Zahvaljujem se Bogu, ker sem videl njegov nebeški prestol, pa tudi njegov podstavek Zemljo. Vesel sem, da sem videl, kako se spreminja Njegov dan; da sem videl sonce, vir svetlobe, in blago romarko luno; da sem videl ognjene cvetove na nebu in cvetoče zvezdice na Zemlji; da sem bil priča setvi in žetvi. Vesel sem, da sem ljubil in doživljal sočutno veselje in žalost s sočlovekom. Vesel sem, da lahko zdaj čutim, kako se tok misli pretaka po mojem umu kot kri po členih mojega telesa; že obstoj sam je užitek; hvaležen sem Bogu, ker živim!
In ve, srečne sestrice matere Zemlje, mar morda ne poodmevate mojih besedi? Očetje, ki z veseljem garajo za svoje potomce; ženske, ki ob pogledu na živost svojih otrok pozabljajo materinske bolečine; otroci, ki se ne trudijo in ne predejo, temveč ljubijo in so ljubljeni!
O, da bi bili smrt in bolezen pregnani iz našega zemeljskega doma! Da si sovraštvo, tiranija in strah ne bi več našli legla v človeškem srcu! Da bi vsakdo našel brata v svojem bližnjem ter gnezdo počitka sredi širnih ravnic svoje dedovine! Da bi ostajal solzni izvirek suh in da ustnice ne bi več izražale žalosti. Ali te lahko obišče, o Zemlja, zlo, speče pod dobrotljivim očesom nebes, žalost pa pahne v grob tvojo nesrečno deco? Ne šepeči – naj demoni slišijo in se veselijo! Izbira je na nas; odločimo se, in naše bivališče bo postalo raj. Kajti človekova volja je vsemogočna: blaži strelice smrti, pomirja posteljo bolezni in briše solze agonije. In kaj je sploh vreden slehernik, če ne uporablja svojih moči za pomoč sočloveku? Moja duša je pojemajoča iskra, moja narava je krhka kot izčrpan val; toda ves razum in moč, ki mi še ostajata, posvečam temu edinemu poslu in prevzemam nalogo, da bom po svojih močeh delil blagoslove sočloveku!«
Glas se mu je tresel, oči je imel uprte vase, roke sklenjene, njegova krhka oseba je zaradi pretiranega čustvovanja lezla v dve gubé. Kazalo je, da je v njegovi podobi ostal duh življenja, prav kot se ugašajoči plamen na oltarju še iskri v žerjavici sprejete daritve.
Odlomek iz velikega romana legendarne Mary Shelley Zadnji človek, ki ga je za Sanje prevedel Branko Gradišnik.
