Brezplačna dostava nad 35 €

Ali Smith, Pomlad: Boste videli, ali bo to kaj izboljšalo svet (odlomek)

Ali Smith, Pomlad: Boste videli, ali bo to kaj izboljšalo svet (odlomek)

02. april 2024 5 min branja
Objavljeno v: Zgodbe

Bil je tisti čas v letu, ko je bilo vse mrtvo. Mrtvo na način, ko se zdi, da nikdar več nič ne bo oživelo.

Nebo so bila ogromna zaprta vrata. Oblaki so bili pusta kovina. Drevesa so bila gola in polomljena. Zemlja je bila neradodarna. Trava je bila mrtva. Ptic ni bilo. Polja so bila zamrznjene gmote zemlje in mrtvilo je segalo več kilometrov daleč pod površje.

Ljudi vsenaokoli je prežemal strah. Zaloge hrane so bile pičle. Hlevi so bili skoraj prazni.

To je bil po tradiciji letni čas, ko so modreci, starešine, mladeniči, dekleta, zelo stari in ljudje, ki so si nadeli maske in medvedje kože, da so se lahko izdajali za starodavne prednike, vstali iz prahu in sprejeli odločitev, da je edini način za vrnitev življenja na zemljo ta, da se med dekleti izbere mladenko in se jo žrtvuje bogovom kot darilo – tako da se jo prisil, da zapleše do smrti.

Po izročilu je bogovom všeč smrt. Všeč jim je čista smrt. Čim čistejša je deklica, tem bolje. In ponavadi je bila izbranka res dobra plesalka, izbrana prav za to, da bi bila še posebej vpadljiva, visoko v nebo brcajoča žrtev.

Prišel je tisti dan. Zbrala se je vsa vas. Žajbelj se je obarval v svetlo srebrno barvo upanja. Vsi so prišli, da bi gledali, celo tristo let stara ženska, ki je s palico brskala po neobdelanih brazdah. Vsi so dvignili pesti v zrak in naredili prve plesne korake, da bi se obred pričel.

Nato se je pričel dekliški ples.

Bilo je očarujoče. Šlo je kot namazano. Ples je dekleta spremenil v en sam namazan stroj, same so bile le njegovi sestavni deli. Krožil je in se sukal, krožil in se sukal.

Končno se je krog odprl in razkril izbrano dekle, čudovito mladenko, ki je imela pred seboj še vse življenje. Ples se ji je odprl hkrati s tem, ko se ji je zaprl.

Zdaj naj bi padla na tla. Nato naj bi začela grabiti po tleh kot zver, nato pa naj bi divje plesala, dokler se ne bi z rokami stolkla do smrti.

Potem naj bi sledilo vsesplošno praznovanje, ker se bo narava spet pognala v rast.

Zgodilo pa se je naslednje.

Dekle v središču kroga je sklenilo roke. Zmajalo je z glavo. Vstalo je in udarilo z  nogo ob tla.

Nisem simbol, je rekla.

Ples se je ustavil.

Glasba se je ustavila.

Vaščani so glasno zajeli sapo.

Spregovorila je glasneje.

Nisem vaš simbol. Pojdite in se izgubite proč ali pa se najdite v kakšni drugi zgodbi. Karkoli že iščete, tega ne boste našli, če boste mene ali katero drugo meni podobno prisilili, da za vas zapleše nekakšen ples.

Vaščani so stali na odru sveta in niso vedeli, kaj naj storijo. Nekateri so bili videti zgroženi. Nekateri so bili videti zdolgočaseni. Nekatere od deklet so zatrepetala v paniki, saj če ne to dekle, bo morala ena od njih zaplesati do smrti.

To je nepotrebno, je reklo dekle. Dajte no. Vsi skupaj si lahko zamislimo boljši način, da opravimo s tem.

Nekateri vaščani so se razjezili; drugi so nezaupljivo opazovali dogajanje. Nekaj izmed njih je bilo videti zadovoljnih. Prednik si je snel medvedjo masko in si obrisal znoj s čela; težko je bilo nositi te kostume dlje časa.

Obstajajo veliko manj krvavi obredi, s pomočjo katerih se nadejamo pomladi, je reklo dekle. Boljši načini za plodno sožitje s podnebjem in letnimi časi, kot pa žrtvovanje ljudi. In sploh, to počnete samo zato, ker nekateri med vami uživate v krutosti. Vedno se najde nekaj takšnh, vedno se bodo. Preostali pa ste v skrbeh, da če ne boste sledili temu, kar delajo vsi, se bodo tisti, ki uživajo v tem, morda odločili, da za naslednje žrtvovanje izberejo vas.

Tudi nekateri izmed gledalcev od drugod, ki so sedeli v zgornjih sedežih teatra, nad vaščani, so postajali precej jezni. Prišli so si ogledat klasiko. Niso dobili tistega, za kar so plačali. Kritiki so zmajevali z glavo. Kritiki so na zaslone besno čečkali z majhnimi iPad pisali. Razjarjeno so tapkali po svojih iPhonih.

Ljudje imajo radi dobre izgrede.

Bogovi pa so se smejali.

Eden od njih je pokimal drugim, segel navzdol, vzel deklico v nevidne roke božanskih razsežnosti in jo spremenil v sebe. Bog je to storil hipno, tako hitro, da niti vaščani niti občinstvo niso ničesar opazili. Toda bogovi so dekletu podelili ščit, ki jo je obdal s pečatom zaščite. Dekle je začutilo, da jo kot božji dih preveva resnična moč.

Resnična moč je bila v tem, da v sebi čutiš nekaj živega, kar je večje od zgolj tvojega lastnega dihanja.

Nato je v ospredje stopila tristo let stara ženska.

Ona bo že vedela, kako se spopasti s tem.

Povej nam kaj o sebi, dragica, je rekla s svojim starodavnim glasom.

Toda dekle se je samo zasmejalo.

Kot dobro veš, starica, bi bil to prvi korak na poti do mojega popolnega izničenja, je rekla. Kajti takoj, ko me boste vsi tu zbrani slišali izreči karkoli o sebi, bom nehala pomeniti sebe. Začela bom pomeniti vas.

Skozi množico je hušknil mrmot.

Mati mi je rekla, želeli bodo, da jim poveš svojo zgodbo, je reklo dekle. Mati mi je rekla, ne stori tega. Nisi nikogaršnja zgodba.

Tristo let stara ženska se je z velikim naporom potegnila v nekoliko bolj pokončen položaj. Razširila je nosnice, kot da bi zavohala nekaj neprijetnega.

Kaj pa, če te vseeno žrtvujemo? je rekla. Ne glede na to, ali si pripravljena ali ne?

Dekle se je brezskrbno zasmejalo.

Lahko poskusite, je reklo. Me vseeno ubijete. Nedvomno me boste. Toda prav tako dobro kot jaz veš, da sem v tem trenutku, čeprav sem tako mlada in ti tako stara, jaz starejša in modrejša, kot si ti bila kdajkoli.

Vsi na prizorišču, vsi izven prizorišča in vsi milijoni gledalcev po spletu so zajeli sapo.

Dekle se je zasmejalo še glasneje.

Kar dajte, je reklo dekle. Storite najstrahotnejše, kar je v vaši moči. Boste videli, če bo to kaj izboljšalo svet.


Ali Smith, Pomlad. Kvartet Letni časi