Pogovor o trenutni slovenski in svetovni realnosti z vrhunskim kvantnim fizikom Andrejem Detelo, prebujenim človekom v prebujenem peresu, človekom s posebno občutljivostjo za zaznavanje duha časa. Pri založbi Sanje je konec letošnjega decembra izšla njegova knjiga Cesar je nag!

Z avtorjem se je pogovarjala urednica Andreja Udovč. Pogovor smo prenašali v živo večer pred silvestrovim 2021 in sicer na "socialna" omrežja Knjiga obrazov (Sanje in Hiša sanjajočih knjig), Youtube (Sanje)  ter Periscope (Sanje). V kratkem bo objavljen tudi na decentraliziranem omrežju LBRY.TV ter Odysee.com kjer že lahko spremljate naše prenose.

 

 

»Že veliko ljudi jo ocenjuje za eno od najpomembnejših knjig v Sloveniji.«
– Vida Mokrin Pauer, pesnica

 

Prvih nekaj minut intervjuja nam je zvok livestreama nagajal, v nadaljevanju pa je zvok korekten. 

Za tiste, ki vas zvok  na začetku moti in tiste, ki pogovore radi berete, v nadaljevanju objavljamo prepis pogovora, ki so ga pripravili s prijatelji avtorja.

 

POGOVOR V KNJIGARNI SANJE, 30. DECEMBER 2020

Z avtorjem se pogovarja urednica Andreja Udovč.

V Hiši sanjajočih knjig je danes z nami v živo poseben gost. Andrej Detela, vrhunski kvantni fizik, izumitelj, filozof, pisatelj, pesnik in mislec. Z njim bi se lahko pogovarjali o marsičem. O teoriji sintropije, njegovem prvenstvenem področju zanimanja. Verjetno bi nam v zvezi s tem razjasnil, da je sintropija samoorganizacijska sposobnost narave, ki presega zakon entropije, postopne degeneracije sistema proti kaosu, ter omogoča naravi, da se spontano in brez škode za okolico samoorganizira k vse višji stopnji notranje urejenosti, s tem pa našemu življenju daje globlji pomen. V svoji svetovno prelomni knjigi Sintropija, ki odkriva novo znanstveno in družbeno paradigmo, je zakon sintropije tudi matematično dokazal. Lahko bi se pogovarjali tudi o področju ekologije, kjer je dejaven. Izumil je več novih tipov elektromotorjev, ki se bodo uporabljali v pametnih električnih vozilih naslednje generacije. Lahko bi rekli tudi besedo o filozofiji in verstvih Vzhoda, ki so mu blizu. Delček svojih popotniških izkušenj po Indiji in Japonski je odstrl v čudoviti knjigi Sanje v vzhodni sobi. Tako v svojem delu kot tudi v vsakodnevnem življenju se trudi slediti orfični enotnosti znanosti, umetnosti in duhovnosti. Beseda bi lahko šla tudi o tem. Toda časi so takšni, da je čas za prepoznavanje resnice in za resnicoljubni vzklik: »Cesar je gol!«.

Z nami je čuječen opazovalec drugačnega sveta in sebe samega v tem svetu, prebujen duh v prebujenem peresu. Človek s posebno občutljivostjo za zaznavanje duha časa, Andrej, lepo pozdravljeni.

Hvala za povabilo.

 

Hvala, da ste prišli. Andrej, konec letošnjega decembra je pri naši založbi Sanje izšla vaša knjiga Cesar je nag! Ali lahko o tem še molčimo? Občutek po prebrani knjigi je, da prinaša solsticijsko iskro. Da je to knjiga, skozi katero veje veter sprememb. Da ima prebojniško energijo. Knjigo začenjate z lucidnim pogledom na današnji svet. Kakšen je pogled na naš planet tukaj in zdaj?

Ja, res je, svet gre skozi epohalne spremembe. Kdorkoli se zanima za dogajanje po svetu, mu je to jasno in vsi si želimo, da bi se pridružili pozitivnim spremembam. Zdaj ni več časa, da bi se držali ob strani in se šli lažno, zlagano nevtralnost, ampak se moramo odločiti, ali gremo proti še večji temi ali pa se bomo odprli za svetlobo novega časa, ki se zdaj poraja. Te probleme, ki so pravzaprav prisotni po vsem svetu, še posebej zdaj, na specifičen način, čutimo v Sloveniji. Vsi smo odgovorni za to, da se stvari obrnejo na bolje in nismo zadovoljni s stanjem, kakršno je. Zato je knjiga Cesar je nag! neke vrste spodbuda, napotilo, da bi končno zbrali pogum in domišljijo, da iščemo nove poti za spremembe na boljše.

 

Nad dogajanjem po svetu pa visi nekakšna koprena, kot pravite v knjigi, oz. da je svet precej zmeden, da imamo kakofonijo različnih mnenj in se je težko znajti v vsem tem.

Ja, to je mnogoplastna koprena. Vsi vemo za problem podnebnega neravnovesja, segrevanja Zemlje, ki nas bo v prihodnjih desetletjih še zelo pestilo. In tega bi se morali že zdaj veliko bolj resno lotiti, kot se lotevamo. Zaenkrat se glede tega politika in ekonomija v glavnem še sprenevedata. Poleg tega je vedno bolj očitno, da imamo še druge probleme, kar se tiče okolja, ne gre samo za pregrevanje Zemlje ampak tudi za izgubljanje biodiverzitete, ekološki sistemi se podirajo. Zato imamo zdaj problem s tem virusom, ker enostavno ni več naravnega ravnovesja in ni več stabilnosti. In ko se globalni sistemi spreminjajo, se podirajo, virus išče nove habitate. Sedaj je vdrl v naše domove, od koder koli je že prišel. Če preskočimo od naravnih težav še k družbenim težavam, imamo naraščajoči val avtoritarnosti po vsem svetu, diktature se množijo zmeraj bolj. Imeli smo Trumpa in ga še imamo, podobno je v Rusiji, Belorusiji, potem Južna Amerika in Bolsonaro, Turčija recimo, pa seveda Madžarska in tudi naša draga Slovenija. In tudi zato sem čutil dolžnost, da se o tem glasno spregovori.

 

Torej, iz tega v bistvu tudi potreba po pisanju in po …

Ja, po pisanju. Ljudje trpijo, večajo se socialne razlike, narašča duhovna zmeda, kakofonija informacij, od katerih je večina lažnih. Ljudje ne vedo kaj bi, jasnih navodil ni. Med epidemijo je v Sloveniji sedaj jasno vidno, da enostavno ne vemo, kaj narediti, ker vlada deluje katastrofalno.

 

Knjiga je razdeljena na dva dela. Prvi del naslavljate Le kako si drznete? in je bolj osredotočen na slovensko realnost, drugi del z naslovom Kako se razblinja izčrpani svet pa tudi na svetovno panoramo. Začeli ste pisati v začetku kolesarskih protestov, uporniškega gibanja. Vi pravite, da so to množični antifašistični protesti. Stvari je treba poimenovati s pravimi besedami, torej smo res že tako daleč, da je potrebno reči antifašistični?

Ja, tukaj gre za novo obliko fašizma. Spomenka Hribar na veliko opozarja na to in njo je treba poslušati, med drugimi. Tudi drugih je veliko, ki na to opozarjajo. Ne smemo se slepiti. To, kar se zdaj dogaja, je nova vrsta fašizma. Za kaj gre tukaj? Gre za to, da se ljudi poneumlja. Zato da se podžiga tiste negativne strasti, ki so v ljudeh zaradi nerazrešenih težav in ki jih imajo številni ljudje v sebi, recimo zamere, ki jih v preteklosti niso predelali, nepredelane krivice izpred 30 let … Potem pride veliki vodja, tako kot je recimo v nacistični Nemčiji prišel Hitler, in veliki vodja vzbuja v ljudeh negativne strasti, zato da z njimi lažje manipulira. Da dobi falango podpornikov in s pomočjo te množice potem demontira vse demokratične institucije. In točno to se v Sloveniji sedaj dogaja. Naš Janez Janša kopira Viktorja Orbana, od njega se uči. Do kje so prišle zadeve na Madžarskem, že vemo, in pri nas gre v totalno isto smer. In nimamo več veliko časa. Treba je jasno spregovoriti o tem, zato sem tudi med drugim napisal to knjigo. Ljudem je treba odpirati oči.

 

Hkrati je Janša tudi primer te moškosti, ki … v knjigi imate en poseben izraz …

… toksična moškost.

 

Prav toksična moškost … Kako delujejo ti vzorci? Kakšni so? Tudi po svetu se o tem govori.

Ta izraz je prišel iz vedenjske psihologije opic. Ko so študirali šimpanze in človeku podobne opice so odkrili, da opičji trop vodi alfa samec, ki obvladuje celoten trop. Samice se mu večinoma prostovoljno ali pa neprostovoljno podredijo zaradi določenih vzrokov. Alfa samec večinoma ali z nasiljem ali s kakšnimi drugimi metodami diktira obnašanje celotnega tropa. Ampak glavno vprašanje je, zakaj se vsi v tropu temu podredijo? Želijo si imeti alfa samca, ker je v naravi tako, da je moral opičji trop preživeti in se je boril z drugimi, recimo v Afriki s kakšnimi levi in tako naprej, in alfa samec je verjetno najlažje poznal strategijo in vodil opičji trop v bitko s sovražnikom. Alfa samci potrebujejo sovražnike, da ostanejo alfa samci in ta alfa samec, ki ga imamo zdaj v politiki, potrebuje sovražnike. In kaj dela zaradi tega? Stalno tvita, zato da s tem histerizira trop svojih vernikov, zato da mu sledijo, in stalno napada druge sovražnike. Če gledamo komentarje na internetu, so pod vsakim nivojem. Sovražni napadi na nekaj, česar sploh ni, ustvarjanje lažnega sovražnika, ki nima nobene osnove. To je glavni problem.

 

Podpihovanje.

To je ustvarjanje lažnega sovraštva, zato da se to sovraštvo lahko čim bolj širi. Da si potem na valu tega lahko alfa samec pribori oblast. To je nebrzdana želja po oblasti. Ampak kdo ima tako željo? Človek, ki ni razrešil s svojimi lastnimi travmami iz otroštva. In potem namesto da bi se usedel v svojo lastno dušo in bil zadovoljen v svojem lastnem stanju notranje radosti, ki je v vsakem človeškem bitju naravno vrojena, si mora, ker tega ni razrešil, stalno iskati nadomestilo preko potrjevanja skozi oblast. V bistvu se človeku tak človek smili, ker je stalno nesrečen, stalno mora ustvarjati tisto atmosfero sovraštva. Kdo pa je to, da zato dva milijona ljudi potem trpita?

 

Seveda. Lahko sočustvujemo, ampak problem je, kadar so taki ljudje na vodstvenih položajih, ker peljejo vse v pogubo. Se pravi, lahko opazimo funkcioniranje na vzorcih, ki so danes očitno preživeti. Današnjega sveta pa ne moremo razumeti tako, ker moramo začeti živeti na popolnoma novih obratih. Kje so zdaj tiste prelomnice, tiste tektonske spremembe? Zdaj se nam trese zemlja pod nogami, trije potresi v treh dneh …

Sodobni svet je globaliziran, kar pomeni, da je vsak potopljen v morje ogromne količine informacij. Stvari so neprimerno bolj kompleksne, kot so bile pred stotimi leti. Ker je res ogromno informacij, se v taki poplavi zlahka tudi manipulira, zato bi morali zdaj čim bolj paziti, da so vse informacije prečiščene. Etika bi bila tukaj nujno potrebna. Se pravi, da so informacije v želji po skupnem dobrem. Ampak če nekdo širi informacije v želji po oblasti in z informacijami manipulira, potem je katastrofa. In to je to, kar se je dogajalo v Ameriki s Trumpom, to se dogaja pri nas, to se dogaja na Madžarskem, to se dogaja marsikje drugje. Zaradi te kompleksnosti v sodobnem svetu moramo biti veliko bolj občutljivi. Moramo si nase naložiti breme odgovornosti, da vsi sodelujemo pri ustvarjanju sodobnega sveta. Ne smemo več nasedati isti miselnosti izpred 50 let, da nas vodi glavni voditelj, kot je bil recimo pri nas včasih Tito, ampak zdaj vsi sodelujemo pri ustvarjanju sodobnega sveta. Kar pomeni, da moramo sprejeti nase odgovornost za ustvarjanje demokracije. V Sloveniji imamo ta problem, da pred 30 leti, ko smo si ustvarili neodvisnost, nismo poskrbeli za demokratične državne institucije. Mislili smo, da nam je država v nekem smislu skorajda padla v roke. Imeli smo neverjetno več sreče kot Hrvati, predvsem pa kot Bosanci, vojna ni bila tako krvava kot pri njih. In potem smo v proslavljanju neodvisnosti pozabili na to, da moramo pravzaprav od začetka graditi javne institucije, trdno demokracijo. Zadnja leta se vedno bolj kaže, da naše demokratične institucije niso bile tako močne, da bi se lahko obranile pohoda diktature na oblast.

 

In vedno je v času takšnih tektonskih premikov, kot se zdaj dogajajo, najlažje slepo zaupati zunanji avtoriteti, ne pa se opreti na notranje prepoznavanje.

Ja, znanje je izredno pomembno. Ne bi se smeli sramovati znanja. Hudo je, če se ljudi ponižuje. Ker sedanja vlada ljudi ponižuje. Ima nas za bedake, skušajo nas disciplinirati samo s kaznimi, ne znajo pa razložiti, kako naj se s smiselnimi ukrepi obnašamo v situaciji epidemije.

 

Vi pravite, da gre tudi za diskreditacijo, demonizacijo in celo kriminalizacijo odporniškega gibanja. Zelo je zanimivo, ko zarišete lok uporniškega gibanja na kolesih, kako se je v bistvu spreminjalo, kako je raslo – morda besedo o tem.

To odporniško gibanje je bilo popolnoma spontano, nobena stranka ni tega vodila. Niti približno ni tako, kot nekateri trdijo, da je to gibanje organizirala anarhistična levica. Recimo nadškof Stres tako govori, ampak to je spet eden izmed janšističnih stereotipov. To kolesarsko gibanje je nastalo popolnoma spontano. Vsaj polovica ljudi, verjetno velika večina, neka anketa je pokazala, da ogromna večina, mislim, da okrog 70 % ljudi, podpira kolesarsko gibanje v Sloveniji. Kar pomeni, da to ni regulirano od neke stranke, ker posamezne stranke dobijo 10 % glasov na volitvah. Kolesarsko gibanje je neprimerno širše, to je nadstrankarska zadeva, to je potrebno poudariti. To je gibanje, ki je nastalo neposredno iz stiske dveh milijonov ljudi. In če recimo 10.000 ljudi kolesari pred parlamentom, če 10.000 ljudi koraka skozi mestno jedro, če 10.000 ljudi ne more priti do parlamenta, ker je na celi ploščadi pred parlamentom ograja, za ograjo »robocopi«, ki bodo vsakega, ki bo skušal seči čez ograjo, zvlekli po tleh v marico, ga grobo pretepali in tako naprej, je tu očitno marsikaj narobe. Vlada noče videti, da hočejo ti ljudje nekaj povedati, hočejo opozoriti, da je s to vlado nekaj hudo narobe. In kot vidimo zadnji mesec in pol, je ta vlada popolnoma nesposobna uravnavati epidemijo. In ko hočejo ljudje povedati, naj se vlada vendarle spametuje, če pa ni sposobna (kar je že dokazano, da ni sposobna), naj vendarle odstopi. Če se te ljudi, ki protestirajo, demonizira, potem je še bolj narobe, kajne? In zato, jasno, protestniki vztrajajo, nočejo odnehati. Ker imamo zelo slabo epidemiološko sliko, protestniki iz sočutja nočejo obremenjevati zdravstvenega sistema, ne hodijo več pred parlamentom, vozijo se z avtomobili mimo njega. Policisti od »ministra/neministra« Hojsa, ne vemo ali je minister ali ni minister, dobivajo stroga navodila, naj za vsak malenkostni povod krepko oglobljajo – recimo, da nekdo pohupa in že dobi 400 evrov kazni, ali pa da prižge smernik in tako naprej, tako je pod diktaturo, čisto preprosto povedano. Direktno pod diktaturo. Ker se en človek ni sposoben soočiti sam s sabo in si hoče prilastiti vso oblast. Ampak ni problem samo v njem, še večji problem je v tem, da je toliko drugih ljudi, ki so podrepniki, oportunisti in so se priključili tej bolni sliki. Tu je pravi trenutek, da preberem nekaj iz Kosovela. Kosovel, kot vemo, je živel pred 100 leti in napisal je recimo tole: »Čas, v katerem živimo, je resen in krut. Doba najsramotnejših političnih kupčij, doba zatajevanih mnenj, doba splošne depresije zbog teh razmer nas je poklicala k resnemu graditeljskemu delu. Plast laži je tako debela, da je potreba vsekati pot globoko nazaj, globoko do žive plasti življenja, koder je še soka in sile za ustvarjanje novih kulturnih vrednot, novih življenjskih vrednot, novega življenja.« In popolnoma isto situacijo imamo spet sedaj. V stotih letih nismo šli naprej. Izgledalo je že, da smo prišli daleč. V primerjavi z drugimi socialistično-komunističnimi deželami je bila Slovenija relativno na dobrem. Potem, v 80. letih, ko se je družba začela intenzivno odpirati – tudi sam sem sodeloval v teh družbenih gibanjih, celo pri osamosvajanju Slovenije, in tako naprej – smo bili polni vere, družba je bila bistveno drugačna, veliko bolj odprta, veliko več solidarnosti, zavzemanja za skupno dobro in tako naprej, zdaj je vse to propadlo. To se načrtno uničuje, zaradi sebičnega interesa drobne peščice ljudi. Na to je treba vseskozi opozarjati.

 

Iz te odprtosti smo prišli zdaj tudi na mednarodno sramoto države, da smo uvrščeni med višegrajske države.

Človek se izredno slabo počuti, da je državljan države, ki je tako sramotno padla v mednarodnem ugledu. Človek si želi, da lahko vsaj kot posameznik izreče: »Ne, jaz ne spadam v to sliko.« In vsakdo ima pravico to reči in zato sem napisal to knjigo, da izrečem: »Ne spadam sem.« Če bom šel pred parlament, bom plačal 400 evrov kazni. Iščimo različne možnosti, da se upremo temu avtokratskemu režimu. Bodimo inventivni. Tako kot sem prej rekel, potrebna sta pogum in domišljija, in če to dvoje združimo skupaj, potem lahko najdemo pot iz te zatohle situacije.

 

Večina Slovencev in Slovenk se zavedamo, da je eden izmed naših največjih zakladov naša narava. Tudi zdaj se mi zdi, da nam je kot pribežališče, tempelj pravzaprav. Zdaj so gore na sveže zasnežene, ljudje bežimo v zimski gozd, se poskušamo tam naužiti zraka in ohranjati zdravje. Že v 90. letih, po osamosvojitvi, se je začela hitra razprodaja državnega premoženja. Kaj sedaj? Našemu ministru za okolje protestniki na transparentih pravijo »minister Zakolje«. Kaj nam preti, če si bomo pustili vzeti še naravo in zakaj tega nikakor ne smemo dopustiti?

Velik problem je, kako je ta »minister Zakolje« nastopil proti nevladnim organizacijam. V vsaki demokratični družbi imajo nevladne organizacije velik pomen, ker opozarjajo vlado in gospodarstvo na določene zdrse, saj ekonomija velikokrat nima spoštovanja do narave, ker ima kapitalske interese. Zato so nevladne organizacije v vsaki demokratični družbi nujno potrebne, nujno potreben korektiv in demokratična država to upošteva in jim daje spoštljivo mesto. Pri nas se je zgodilo ravno nasprotno: najprej so jim odvzeli pravico do soodločanja v okoljskih zadevah, razen pod strogimi pogoji, ki jih lahko samo nekatere izpolnijo, tako da praktično nobena ne more sodelovati pri okoljskih zadevah. Zdaj je še huje: nevladne organizacije mečejo ven iz stavbe na Metelkovi, ker si hoče peščica tako imenovanih »osamosvojiteljev« tam postaviti muzej samim sebi. Kot da so samo oni osamosvojili Slovenijo, dva milijona državljanov pa je podrejenih. In to je spet ena nova katastrofa.

 

Torej, spet ta želja po oblasti in po …

Oblast, ki ima toliko povedati proti komunizmu, proti totalitarizmu, ampak oni sami so ponotranjili tiste najbolj trde komunistične vzorce in zdaj na ta način delujejo.

 

No, saj to je tudi primer našega premierja, ki je bil prej najbolj zagrizen komunist, potem pa se nekako ni uspel soočiti z lastno temo in imamo sedaj Princa teme, kot pravite tudi v knjigi.

Tu bi bilo verjetno smiselno, da bi v Sloveniji skupina psihologov in psihiatrov vzela ta primer pod drobnogled in da bi skupaj napisali javno izjavo, ker so vplivne javne osebnosti odgovorne. In če je nekdo mentalno bolan, potem je treba o tem javno spregovoriti, in tu naj psihiatri podajo svoje mnenje. Ampak neodvisni psihiatri, ne taki, ki jih nastavlja vlada, ampak neodvisni. Do tega še nismo prišli, ampak če ne bo šlo drugače, bo treba tudi v tej smeri kaj narediti.

 

No, saj v knjigi zanimivo spregovorite o tej paranoični projekciji, torej o …

Paranoična projekcija pomeni, da se ne upaš soočiti s svojo lastno temo, s svojimi okostnjaki v omari in potem projiciraš svoje nerazrešene probleme na druge, tako da jih stalno obtožuješ tistih problemov, ki jih imaš v bistvu sam. Nimajo drugi tega problema, ti ga imaš. Moraš se stalno lagati, stalno si nekaj izmišljevati, zato da ne čutiš trkanja okostnjakov na svojo dušo.

 

To so hude stvari, travme …

To so hude travme. Ti ljudje dejansko trpijo, ampak zato, ker trpijo, se potem izživljajo nad državljani. To je še večji problem. In o tem imamo pravico spregovoriti.

 

No, greva zdaj še malo nazaj, na kar sva prej začela z naravo in s skrbjo za okolje. Alarmanten podatek v knjigi je, da vsaka zvišana stopinja pomeni dvig sedmih metrov morske gladine, da nam grozi šesto izumrtje, nismo daleč od tega. Koronavirus je razkril krhkost sistema, našo lastno krhkost, ampak Vi pravite, da je to ene vrste priprava na še težje preizkušnje v prihodnosti.

Ja, zdaj se moramo izkazati, kako se bomo soočali s to preizkušnjo. Kar v Sloveniji trenutno delamo, ni nobeno soočanje. To je policijska represija, izživljanje oblasti nad nedolžnimi državljani in tako naprej. Začeti moramo resno razmišljati, kaj se dejansko dogaja v sodobnem svetu in o tem lahko razmišljamo samo v okviru demokratične družbe. Zdaj smo nekako ukleščeni, zvezani, težko delujemo. Zato je prav, da se vsaj tukaj in zdaj o tem pogovarjava. Kar pa se tiče dvigovanja morske gladine, sem v knjigi napisal, kako so to povezavo med dvigovanjem temperature in dvigovanjem morja ugotovili, dokazali. Dodati je treba to, da čeprav se je zdaj temperatura na Zemlji samo v zadnjih 60 letih dvignila za eno stopinjo Celzija, se morje še ni dvignilo za sedem metrov, to pa zato, ker dvig morske gladine sledi z velikim časovnim zamikom za dvigom temperature.

 

… 200 do 300 let, pravite …

 

… 100, 200, 300 let. Ampak to pomeni, da bo morje v naslednjem stoletju zalilo obmorska mesta: New York, London, Mumbaj, Sydney … Ta mesta bodo pod morjem, če ne bomo TAKOJ ukrepali. In ni dovolj, da samo zadržimo dvig temperature na eni stopinji in pol, kot zahteva Pariški podnebni sporazum, morali bomo temperaturo tudi potegniti nazaj, na temperaturo iz predindustrijskega obdobja. Če ne bomo hoteli, da se morje dvigne recimo za deset metrov.

 

Glede na to, da se že dogovori iz Pariškega podnebnega sporazuma pravzaprav ne uresničujejo … Je to realno, bomo to zmogli?

Je realno pod pogojem, da se družba demokratizira. V tem je problem. Da zdaj, ko je na svetu tak informacijski kaos in ga večina ljudi ne more obvladovati, se v njem ne znajde, vdirajo med ljudi lažne novice. K vsemu skupaj je veliko prispevala marketinška metoda. Ljudje so ponotranjili marketinški jezik. Ampak mi vemo, da jezik reklam vsebuje polovico laži. Ljudje so se nanj navadili in mirno sprejemajo podoben jezik tudi v politiki. Politiki imajo svoje svetovalce, ki jih učijo marketinškega jezika.

 

To je tako res! Na primer Krasni novi svet – Huxley je v njem pisal z ironijo, ko govori o izpraznjeni potrošniški družbi v distopiji, ki je krasni novi svet. Reklamna gesla, ki so banalno površinska, veliko je ponavljanja, kot res slaba poezija. Ampak mi smo temu dnevno izpostavljeni. In najbolj bleščeče reklame za G5 so …

Ljudje temu nasedajo, ker so reklame med drugim ponotranjile tudi Goebbelsovo miselnost – ponovi laž 100-krat in jo bodo ljudje sprejeli kot resico. To je Goebbels, nacistični minister za propagando, to je njegov rek.

 

To je ta lažni tisk. Vse ostale pa obtoži, da govorijo laž.

Neprimerno bi več morali narediti za to, da spoštujemo resnico. V tem je velika vloga in naloga znanosti. V znanosti se resnico res spoštuje, ker se jo stalno preverja. Če nekdo objavi znanstveni članek, ga mora argumentirati – na osnovi česa postavlja svojo trditev. In to na tak način, da lahko tudi drugi preverijo, ali je to res ali ne. Ampak zdaj smo prišli celo do tega, da je tudi znanost padla v nemilost, ker je informacij tako veliko, da ljudje enostavno ne zdržijo več vsega. In potem, še posebej v tej filozofiji new agea, se čustva tako poudarjajo, da je vse, kar je racionalno, že skoraj demonizirano. Ampak med čustvi in racionalnim mora biti ravnovesje. Tu se dostikrat vse racionalno kar zavrže. In s tem se govorici laži in manipulacijam odpira vrata na stežaj. Če hočemo demokratično družbo, bomo morali veliko bolj spoštovati resnico, morali bomo prevzeti odgovornost za svoje delovanje, morali se bomo zavedati, da VSI soustvarjamo demokratično družbo. Ta princip so imeli že v antični Grčiji. Agora, njihovo skupno polje druženja, agora dobesedno pomeni njihov trg. V političnem soodločanju so lahko sodelovali samo tisti, ki so se udeleževali srečanj v agori. Mi smo pa …

 

Nismo disciplinirani in ne hodimo na volitve.

Ne hodimo na volitve in potem se v gostilni ljudje jezijo, kakšno vlado imamo in tako naprej. Hkrati pa ne grejo na volitve. In tu se je treba malce k sebi vzeti. Vsi smo soodgovorni za situacijo, kakršno imamo.

 

To je res. Tisti, ki so najbolj podložni ali podrepniki, če tako rečem, Velikega vodje …

Tista falanga, ki smo jo prej omenjali, gre vsa na volitve. V knjigi sem celo predlagal uvedbo kazni za neudeležbo na volitvah. V Avstraliji je 300 avstralskih dolarjev kazni, če se ne udeležiš volitev. To je 190 evrov, ampak pri nas bi mogoče zadostovalo 50 evrov. Simbolično, da ljudje začnejo malo razmišljati …

 

… O svoji državljanski odgovornosti.

Ja. Ker volitve, ki jih imamo zdaj, so nesmiselne. Vse, kar se tiče volitev in predvolilne kampanje … Pelješ se po cesti, vidiš tiste velike plakate, z vsakega plakata se smehlja obraz, vsi so enaki, na nobenem plakatu pa niso napisane zasluge, ki jih je ta človek na plakatu v življenju naredil.

 

Mislim, da marsikdo morda ne gre na volitve zato, ker sploh ne vidi nobene svetle ali zares karizmatične, pametne, inteligentne alternative.

O ljudeh na plakatih ne vemo ničesar. Namesto da je na plakatih smehljajoč obraz, bi bilo boljše, da bi bile, obvezno, na vsakem plakatu naštete tri najboljše stvari, ki jih je ta človek v življenju naredil, na katere je najbolj ponosen, in vsaj ena stvar, ki jo je polomil, in da prizna, da je polomil. In to na tak način, da lahko vsak preveri, ali je to res ali ni mogoče še česa zamolčal o svoji polomiji.

 

Zdaj Sanje streamamo ideje za bodoče volilne kampanje. Vrniti sem se hotela še malce nazaj na virus, ker je to zdaj res pereča tema. Vrgel nas je iz že prej krhkega ravnovesja … Kakšnih lekcij nas uči to, da smo se prisiljeni soočati z njim?

To je vprašanje, ki se tiče duhovne drže vsakega posameznika. V bistvu smo del narave in tudi virusi so del našega naravnega okolja. Vedno so bili virusi prisotni in tudi koronavirus je verjetno bil že prej v naravi, v živalih. Zdaj je vdrl k nam, v naše domove, ker pretirano rinemo v naravo. Vsi vemo, kako na primer v Indoneziji uničujejo pragozdove, kako v Braziliji Bolsonaro uničuje pragozdove in tako naprej. Imamo porušeno ravnovesje med naravo in človekom. Posledice tega so vdori virusov. Možno je celo, ampak jaz o tem ne morem soditi, da je bil virus umetno ustvarjen in je ušel iz laboratorija. Ker vemo, da skušajo v mnogih vojaških laboratorijih ustvariti zelo nevarne viruse. Žal, o tem jaz ne morem reči kaj več, vse je možno, ampak če govorimo o naravi …

 

Navajate pa vendarle kot možnost v knjigi …

Možnost, ja. Moramo se o tem spraševati in morali bi imeti pravico se o tem odkrito spraševati. Ni prav, da so določene stvari v javni komunikaciji prepovedane. Na ta način ne bomo rešili epidemije.

 

Vendarle so tukaj tudi imanentne osebnosti iz sveta znanosti, na primer Marie Chang, Dr. Judy Mikovits, potem navajate japonskega nobelovca Tasuka Hondžo, francoskega nobelovca Luca Montagnierja, ki pravijo, da je bil virus umetno ustvarjen, ker bi narava za mutacijo potrebovala 800 let. Kot možnost. Mi ne moremo soditi o tem …

To je možno, posebej jaz ne morem soditi, ker nisem strokovnjak s tega področja, ampak, je možno. Žal pa v javni debati to vprašanje ni prisotno, tako da lahko potem rečem še manj. Ampak je odprto vprašanje.

 

Tudi Roberta F. Kennedyja, pravnika, ki se bori tudi na okoljevarstvenem področju, moti, da v bistvu ni javne razprave ob vseh možnostih, ekipah, ki so danes na voljo …

Če ni javne razprave, potem se ljudje čutijo utesnjeni. In če se čutijo utesnjeni, potem jim imunski sistem slabi. To je znanstveno dokazano. Potem so bolj dovzetni za epidemijo.

Dajva besedo o tem. Torej ves čas poslušamo besede strahu, potem po drugi strani discipliniranje s strani vlade … Kaj je tisto res, po vašem mnenju, konstruktivno, kar lahko naredimo zase, za svoje telo?

Nihče ne opozarja na to, da si moramo posebej zdaj krepiti imunski sistem. Virus se je zdaj že razširil. Zelo verjetno bo v nekaj letih večina od nas zbolela za to boleznijo in upam, da bomo toliko zdravi, da ljudje ne bodo umirali. Da bo ta epidemija, vsaj v takem obsegu kot je zdaj, krepko mimo. Ampak mislim, da je treba paziti predvsem na to, da krepimo imunski sistem, da zdravo živimo. Žal vlada popolnoma nič ne opozarja v zvezi s tem, še glede prezračevanja niso opozarjali. Zdaj so šele začeli opozarjati, da je treba tudi prostore prezračevati. Ampak to so morali nevladniki opozarjati. Vlada ni rekla ničesar v zvezi s tem. Še manj je oblast naredila za to, da bi nam dala možnost, da smo več v naravi. S tem, da so zaprli prehajanje med občinskimi mejami, mislim, da so naredili neprimerno več škode kot koristi. Posebno v Ljubljani to čutimo, saj smo zdaj omejeni na mestno občino Ljubljana. Kamor koli greš v naravo, so povsod procesije ljudi. Če bi imeli možnost iti v sosednjo občino, kjer so prostrani gozdovi, prostrani travniki, nobenega človeka, ne bi biloobene nevarnosti, da bi koga okužili, ampak ne smemo. In tam bi se lahko krepko nadihali zraka, se sprehodili, bili nekaj ur na soncu, na svežem zraku, zdaj tega ne moremo. In kolikor se pogovarjam z ljudmi, ko opazujem ljudi v mestu, vidim, kako vsi zaradi tega trpimo. Kako so ljudje vedno bolj sključeni, vedno bolj zaprti vase, obupani, apatični in posledica tega je hudo usihanje imunskega sistema. To je del vzroka, da je zdaj Slovenija najslabša na svetu glede umiranja.

 

In porast depresije, tudi med mladimi … V knjigi se dotaknete tudi tega, kaj zdaj s šoloobveznimi otroki? Stanje hočejo hokus pokus rešiti z nekimi aplikacijami, pa vendarle ni vse v tem, da virtualna resničnost, ponaredek resničnosti, ki ni nikoli enak originalu, čudežno nadomesti vse. Vendarle rabijo stik z vrstniki. Tako lep stavek imate v knjigi, da se s kozmičnih poljan izliva na otroke tudi znanje.

Otroci ne morejo zdaj, posebej tisti v prvi triadi, kar takole naenkrat preskočiti v digitalni svet. Saj ga obvladajo, ampak to je samo en umeten delček realnosti in otroci vseeno potrebujejo živo vzgojo, živ stik. Študentje malo lažje to prenašajo, a tudi tam ni isto. Šolski sistem jasno strahotno trpi zaradi tega. Tudi starši otrok in otroci sami tudi, seveda. In hudo je, da naša oblast ni kaj dosti naredila v zvezi s pripravami na epidemijo. To se je zdaj jeseni pokazalo, kako smo stopili v novo šolsko leto popolnoma nepripravljeni. In zdaj je o tem veliko kritik v resnih medijih, ampak v vladi vlada popolna zmeda in stvari jim uhajajo iz rok, to je popolnoma očitno. Na hitro sprejemajo ad hoc ukrepe, ali pa mogoče celo premier zvečer preko svojega mobilnika po tvitih pošlje ukaze, kot da je to resen ukrep in potem naslednji dan policisti že kaznujejo ljudi, ki se ne ravnajo po tvitih tega Velikega vodje. Tvitih, ki jih je prejšnji večer v slabem razpoloženju odtipkal pred spanjem. To je nora slika. In verjetno bodo v bližnji prihodnosti zelo močne tragedije in komedije napisane na te teme, tragikomedije.

 

Ja, to bodo distopične podobe. Recimo, če si predstavljam film ali roman, bi bilo precej distopično. Ampak nekaj so vladne direktive ali usmeritve, tudi sami smo bili precej hitro pripravljeni žrtvovati celoto človekovega gibanja za golo eksistenco.

Ja, to je problem Slovencev. Da smo vedno imeli tuje gospodarje. Mislim, da Tone Partljič v svoji knjižici Kulturna zgodovina Slovencev to lepo opiše. Vedno smo bili pod tujimi gospodarji, od naselitve pred 1.400 leti. Čez naš teritorij so prehajale razne vojske in navadili smo se skrivati pred njimi, ukloniti glavo, zato da nas niso uničili, se navidezno prilagoditi tujim gospodarjem. Tudi v Habsburški monarhiji smo se krepko navadili na to ponižno držo, da ustrežemo gospodarjem. Zdaj imamo svoje lastne gospodarje, in se sploh še ne zavedamo, da zdaj sodelujemo pri vladanju svoje lastne države. Obnašamo se, kot da bi bili Janša in njegova skupina tuji gospodarji, pred katerimi moramo skloniti glavo. Toda oni se dejansko obnašajo kot gospodarji, kot zavojevalci, ker bijejo bitko s svojimi državljani. To, kar se oni gredo, je vojaški odnos, vojaška bitka z vsem tem poniževanjem, ukazovanjem, ukrepi, kaznimi in tako naprej. Zmerjanje, žaljivke … mislim, to je bitka proti svoji lastni državi.

 

Že besedna zveza »bitka z virusom« … Z virusom se ne bojujemo, saj tu ni potrebno nastopiti militantno.

Ja, in zaradi tega potem ljudje še težje vse to jemljemo kot dogajanje v svoji lastni državi. To jemljemo kot ukrepe od zunaj. Ljudje so dejansko zmedeni, ne vedo, kako ravnati, ker ni jasnih ukrepov – tako jasnih, kot so na primer v Nemčiji, predvsem pa na Novi Zelandiji, tam so to vzorno speljali in praktično ni več epidemije. Pri nas pa je totalna zmeda, vlada popoln kaos glede ukrepov. To je en vzrok, zakaj ljudje preprosto ne vedo, čemu dati prioriteto. Nositi maske, ne nositi maske. Ko se srečujemo na cesti, gremo lahko blizu mimo ali bolj daleč mimo, ali smemo s kom govoriti ali ne smemo govoriti, ali smemo burek pojesti na cesti ali ga ne smemo pojesti … Moja znanka je na cesti kupila pečen kostanj. Začela ga je jesti in je morala za to plačati visoko kazen, čeprav se je usedla na odmaknjeno mesto, kjer ni bilo nikogar. To je ena stvar. Druga je to, da ljudje zato, ker se oblast obnaša kot agresivna tuja država, dejansko tako nastopa, s podobno agresijo kot recimo Nemci in Italijani med drugo svetovno vojno, z vsem tem poniževanjem, žalitvami in tako naprej, samo streljajo nas še ne … Ker se oblast tako obnaša, potem se jasno, čisto naravno, v ljudeh vzbudi upor.

 

In Vi vendar pravite, da Slovenija ne bo šla po madžarskem scenariju. Recimo Boris A. Novak, ki je bil pred kratkim gost na TV Sanje, je rekel, da bi radi spremenili trenutno oblast v Dravsko banovino. Vi pravite, da se ta scenarij ne bo uresničil, ker imamo vendarle drugačno zgodovino.

Tako je. Boris A. Novak se je skliceval na Otona Župančiča, ki je med drugo svetovno vojno napisal pesem Veš, poet, svoj dolg?, in sedaj smo v podobni situaciji. Kot sem prej prebral iz Kosovela, je tukaj ista zatohla atmosfera, isti boj med liberalci in klerikalci, isto uničevanje vsega, kar vzpostavlja kulturo, poniževanje kulture, zaničevanje kulture. Ker kultura je bila avtoritarni oblasti zmeraj nevarna, ker je stvari odpirala v svobodno presežnost. Avtoritarci pa tega ne prenesejo. Smo v podobni situaciji in zaradi tega se zavedamo, da imamo kljub vsemu v svoji nacionalni kulturni zgodovini številne elemente upora, ki smo jih znali pokazati ob pravem času. Recimo med drugo svetovno vojno, ko se je ustvarilo partizansko gibanje. Seveda, bili so povojni poboji, to se je dogajalo v številnih evropskih državah, marsikje še hujše kot pri nas in tega seveda nikakor ni opravičevati, to je bil zločin. Ampak ravno tako je zločin, če politična skupina to pogreva in svoje nizkotne strasti sovraštva gradi na obujanju starih zamer. In da po slovenskih vaseh bezajo ven spomine na to, kateri družini so mogoče partizani ubili kakšnega domobranca in zdaj to razpihujejo. To je že zdavnaj mimo. Tako kot so vsi drugi evropski narodi to že presegli in korakajo proti prihodnosti, pa se mi skušamo vračati nazaj v preteklost, v domačijskost izpred stotih, ali pa sedemdesetih, devetdesetih ali pa sto dvajsetih let, v Kosovelov čas, ko je Kosovelov Kras zasedla fašistična oblast in to si želi zdajšnja oblast.

 

Najhujša stvar je bratomorna vojna. Še sol dajati na te rane je prav grozno.

Ne smemo recimo pozabiti, kaj je Janez Janša 6. aprila 2014 izrekel na slovesnosti na Grahovem pri Cerknici, ko so odkrili domobranski spomenik. Rekel je: »Državljanska vojna še ni končana. Državljanska vojna se mora nadaljevati.« Že taka izjava je dovolj za odpoklic premierja, ki vzbuja najbolj nizke strasti, da bi nadaljevali sovraštvo v državi.

 

Sploh v luči tega, da nam grozi podnebna katastrofa, da smo vendarle v 21. stoletju … Še malo na drugo temo. Krasen citat je v knjigi, v zvezi s potrebo po uzrtju praznine. Praznine, ki se je danes bojimo, strah se nas je soočiti z njo. Vi pravite, da če v temni noči nekje na samem zremo navzgor v odprto zvezdno nebo in v čudenju tej lepoti skušamo ujeti glasove neskončnosti, se moramo odpovedati primarnemu podzavestnemu vzorcu, da smo v centru vesolja. Tu mislimo, da smo v centru, ampak ne. To so drugačne paradigme.

To je ta znanstveni pogled na svet – spoštovanje resnice, presežnosti. Tisti, ki ljubi resnico, si resnice ne lasti, ampak jo iskreno in zavzeto išče. Če si pa začneš resnico lastiti, kot da bi bila pisana z veliko začetnico, potem nisi več prijatelj resnice. Potem začneš graditi svoj ego. In pogled v nočno nebo nas opozarja na to, da obstajajo še drugi svetovi. To je že Giordano Bruno dobro vedel. Ker si je to upal izreči, je plačal s svojim življenjem, zažgali so ga na grmadi, ker je ogrozil centralno papeško oblast. Takrat, v njegovem času, je cerkev trdila, da je center vesolja v Vatikanu. Giordano Bruno pa je izrekel, da so še drugi svetovi in da je Zemlja samo en majhen delček še veliko bolj čudežne celote in da je to pravi odnos do božanskega, da se zavedaš, da spoštuješ še tisto, česar mogoče ne poznaš, ampak skušaš spoznati. Da imaš ljubezen tudi do tistega, česar si ne moreš lastiti. To je ta pravi odnos do sveta. In žal je tukaj problem sodobne politike in sodobne cerkve v Sloveniji, ne govorim o papežu Frančišku, ampak o politikantski, oblastniški, asocialni drži slovenske duhovščine. Ne celotne, ampak velikega dela, predvsem vrha duhovščine, ki si lasti resnico. Boga si lastijo, kot da je njihova last. Potem ni čudno, da je prišlo do take čudne sprege med politiko in cerkvijo. Interesi na obeh straneh in tu ni več ne duha ne sluha o kakšnem evangelijskem sporočilu, ljubezni do bližnjega, ampak gre samo še za oblast.

 

Prej sva se dotaknila agore v grškem smislu kot prostora srečevanja, potem še en grški pojem iz starogrščine oikos, skupno ognjišče in iz tega prihaja beseda ekonomija, seveda danes ekonomija še zdaleč ni več skrb za skupno ognjišče.

Ni več skrb, ampak je postala orodje za kopičenje bogastva peščice izbrancev. Brez etične drže, brez obzira do večine ljudi. V sodobni ekonomiji je očitno zelo globoko vgravirana misel angleškega empiričnega filozofa Davida Humea. Analiziral je človeška čustva in trdil, da je pohlep najbolj pozitivno čustvo, ker da omogoča materialni napredek človeštva. To je izrekel v 18. stoletju in to je postala podlaga ekonomije. Vemo, da se je v 18. stoletju začela industrijska revolucija, začeli so nastajati številni izumi, od parnega stroja naprej, pozneje še elektrika, elektronika … Ampak ta Humeova misel je še vedno prisotna v ekonomiji – pohlep je gonilo napredka. Zdaj smo prišli do stopnje, ko je očitno, da bomo uničili ves svet, če bomo še naprej razmišljali na tak način. Ekologija in ekološki problemi nas opozarjajo, da si bomo na ta način uničili naravno okolje. Treba je spoštovati naravo, neizmerno spoštovati, v tistem, kar vidimo in tudi v tistem, česar ne vidimo. V otipljivem in v presežnem. In se začeti zavedati, da najbolj dragoceno nosimo že v sebi. Moramo se umiriti, potopiti vase, ker je v materialnem smislu človeštvo že toliko napredovalo, da smo prišli do stopnje, ko se lahko umirimo, ko imamo lahko relativno visoko kvaliteto življenja, udobje, ni nam več treba delati na njivi od štirih zjutraj do osmih zvečer. Vemo, da samo nekaj procentov ljudi še dela v kmetijstvu, vsi ostali v drugih sektorjih. Kar pomeni, da za tiste najbolj nujne potrebščine porabimo zelo malo časa. Ogromno časa človeštvo porabi za nesmiselne stvari. In tu bi bilo treba malo začeti paziti na to, kaj delamo in česa ne delamo s svojim časom. Zato je kultura tako skrajno pomembna. Ker kultura, umetnost in vse to je tisto, kar ljudi vzgaja, da znajo prosti čas smiselno porabljati. Trenutno se oblast boji prostega časa ljudi in naredili bi vse, da bi ljudje še več in še več in še več delali. Ker se oblast boji, da bi prosti čas ljudje potem porabili za upor proti oblasti. Ravno zato sta umetnost in kultura tako zelo pomembni. Da začnejo ljudje delati na sebi, da v sebi vzbudijo kulturni odnos do sveta, umetniško držo in tako naprej.

 

Saj kultura je bila med prvimi na udaru, tudi pri zapiranju, pri lockdownih.

In ne smemo pozabiti, pri partizanskem gibanju med drugo svetovno vojno je bila kultura na zelo pomembnem mestu. To, kar smo prej omenjali, da se Slovenci v določenih prelomnih trenutkih znamo postaviti zase. Izgleda, da nas morajo okoliščine pripeljati do skrajnih mej in izgleda, da zdaj prihajamo do te skrajne meje, ko bosta ravno kultura in umetnost imeli zelo veliko vlogo. To se izrazito kaže že na kolesarskih protestih. To so inventivnost, domiselnost ljudi, ko berem razne transparente, to so razne instalacije, happeningi in tako naprej.

 

Vi pravite, da smo odčarali naš čudežni svet pesnikov, filozofov in modrecev in da smo ga odčarali s tem stremljenjem po družbeni moči in udobju, ampak sedaj je čas, da presežemo te stare paradigme.

Ja, ker ne gre več za to, da gnijemo v pasivnem udobju, se zavalimo na kavč in gledamo televizijo, kot nas premier nagovarja. Zdaj gre za to, da postanemo ustvarjalni, da iščemo poti smisla zase in za druge. Da v ljubečem odnosu do drugih ljudi ustvarjamo tisto, kar je najboljše. Da se učimo tega, da se trudimo za to.

 

In če bomo izpite dobro opravili, bo nova renesansa. Kakšna bo narava te nove renesanse? Ker so zdaj pravzaprav zelo podobne planetarne konstelacije, če gremo malo v to smer. Tudi takrat, v 14. stoletju, je bila kuga tista, ki je pokosila pol evropskega prebivalstva, potem pa se je rodilo nekaj novega.

Ja, skoraj polovica evropskega prebivalstva je takrat pomrla v petih letih. To je oslabilo fevdalni sistem, ker plemiči niso imeli več delovne sile, ki bi jim delala na polju. Zato so morali začeti bolj spoštovati delavce, ki so jim preostali. Ravno v tistem času so v Evropo prišli prevodi antičnih klasikov in na tej osnovi se je potem rodila renesansa. Sveže, prečiščene misli iz prejšnjega časa, skupaj z večjim spoštovanjem do tistih, ki res delajo, ki prispevajo k blagostanju ljudi, hkrati še soočenje s smrtjo, ki je potekalo v tistih petih letih kuge. Soočenje s smrtjo je ljudi postavilo v izvorno stanje, ko so bili prisiljeni gledati stvari od začetka, kot sem prej prebral iz Kosovela, da je treba zarezati nekje globoko, iti nazaj v tiste osnove, na začetek.

 

Zdaj sem se nečesa spomnila – zanimivo govorite o kozmosu, urejenost in potem kaos. Oboje se mora izmenjavati za ravnotežje.

Oboje je zelo pomembno. Sodobni svet pretirava z redom predvsem zato, ker je sodobna družba tako stehnizirana, vladajo algoritmi, tehnična pravila. Če kupimo avto in pogledamo priročnik … Tam se je treba ravnati po jeziku tehnike, drugače avtomobila ne bomo znali upravljati. Ni pa to vse. Če gremo zvečer na koncert, nam to ne bo nič pomagalo in koncert je ravno tako pomemben. Med enim in drugim mora biti ravnovesje. Ampak zdaj, ko je ekonomija tako pomembna in se vsi trudijo, da bi svoje stvari čim bolje prodali in nas zasipajo z reklamami in s podatki o tem, kako je ena stvar boljša od druge, s številkami, pozabljamo, da imamo, poleg tega racionalnega jezika, tudi notranji, intuitivni jezik. Jezik, ki omogoča večje sočutje med ljudmi, empatijo in tako naprej. In to je zelo pomembno in žal, posebej v ozračju kapitalizma v zadnjih 30 letih, izginja. Če pomislim, kako je bilo pred 30 leti – veliko več solidarnosti, več empatije kot zdaj. Kapitalizem to načrtno uničuje. Zato kapitalizem poudarja, da vsak človek lahko dobi vse, kar hoče. Na primer zakaj bi hiša imela skupen pralni stroj, saj ima lahko vsako gospodinjstvo svojega. Naj vsak kupi svojega, na ta način bomo prodali več strojev in tako naprej. To je zelo preprost primer. Torej, kapitalizem gradi na tem, da se ljudi čim bolj atomizira. Da je vsak ločen od drugih.

 

Tudi to, kar se v bistvu dogaja zdaj, med epidemijo.

In potem niso solidarni. Na srečo se je ravno na teh kolesarskih protestih pokazala solidarnost in se kaže naprej, ker smo vsi v istem dreku. Nas vse preganjajo policisti, ki jih vsak dan »šunta« »minister/neminister« Hojs, mimo vseh zakonov, saj ne bi smel hoditi na policijo, tega ni v zakonu. Ampak on to počne proti zakonu in protizakonito usmerja policiste. Policijski sindikat se proti temu sicer upira in videli bomo, kdo bo zmagal. Upam, da bo zdrava pamet prevladala tudi pri policistih. Vsi smo pod istim bičem istega gospodarja. Moramo biti solidarni. Stvari so prišle tako daleč, da nas je hvala bogu (če lahko tako rečemo) oblast prisilila, da se začnemo resnično upirati.

 

Pa tudi širše po svetu, saj imamo v Franciji rumene jopiče, novodobno gibanje Okupirajmo Wall Street, zdaj imamo Življenja temnopoltih štejejo …

… in Gretini Petki za prihodnost in tako naprej, tega je veliko.

 

Tako, recimo v decembru je bil v Indiji ogromen protest indijskih kmetov v milijonih, pa je bilo v naših medijih zelo malo govora o tem, skoraj da ne.

Ja, ampak po svetu vre, dejansko po svetu vre. In vse to, kar se dogaja, ima skupni imenovalec. Ljudje se zavzemajo za novo obliko solidarnosti, za resnično demokracijo, ne za tisto lažno demokracijo, kot je zdaj v večini držav. Zavzemajo se za sočutje med ljudmi, za skrb za skupno dobro, za konec laži, za konec političnih in ekonomskih manipulacij in tako naprej. Za konec tega, da ima kapital oblast nad ljudmi. Ker zdaj ima kapital oblast nad ljudmi.

 

In če je prejšnja renesansa v bistvu sledila srednjemu veku, kakšna bo sedaj? Kaj je tisto ključno za novo renesanso?

Mislim, da je ključno, da se zavemo, da nismo zmagali v tem, da slavimo svojo moč, sicer bomo s to močjo nadaljevali naprej in potem bi mislili, da zdaj, ko smo premagali naravo, lahko to moč izživljamo naprej nad ljudmi. Tekmovali bomo med raznimi korporacijami, kdo bo močnejši in tako naprej, to ni tista prava zmaga. Prava zmaga je v tem, da se zavemo, da naša prava moč ni v grobi zunanji moči, ampak v notranji moči spoznavanja. Se pravi, da se zavemo, da smo prišli do točke, ko smo se že toliko naučili o svetu, preko znanosti, preko kulture in tako naprej, da lahko v tem svetu brez strahu živimo. Brez strahu pred divjimi zvermi, ki bi nas požrle naslednjo noč, brez strahu pred vojnami, ki smo jih sami ustvarjali, in da z znanjem, ki ga imamo, lahko pridelamo in naredimo vse, kar potrebujemo za življenje: od hrane, do naprav, ki jih potrebujemo, imamo elektriko in tako naprej, vse to smo ustvarili z močjo svojega uma. Ampak ne zato, da bomo nadvladali druga bitja z močjo, ampak zato, da se veselimo tega, da se zdaj lahko umirimo v lastni notranji sreči, ki je vrojena v vsakem bitju.

 

Torej planetarno zavest Zemlje bomo skupaj ustvarjali.

Ja, v zadnjem stoletju smo prišli do te faze in zdaj smo na prelomni točki S krivulje, ko se lahko počasi začnemo umirjati in se zavedati, da se lahko sprostimo, da se lahko odpovemo kakršnemu koli nasilju, prevladi nad drugimi, izkoriščanju, zlorabi svoje moči. Zloraba moči je velik problem. Temu se moramo odpovedati. Če se temu enkrat odpovemo, potem bomo šele videli lastno notranje žarenje, ki je v vsakem človeku.

 

To naj ostane z nami. Ta misel, klic oziroma to hrepenenje po planetarni zavesti. Andrej, mogoče še kakšna beseda čisto za konec, preden se posloviva.

To hrepenenje ne sme biti dogma. To vsi izražamo, vsak na svoj način, skozi umetnost, skozi znanost, skozi duhovno držo in vsak lahko najde lasten način, kako izražati to novo spoznanje.

 

Tako, ni pravil. Pravo ravnotežje med kozmosom in kaosom.

Najlepša Vam hvala za obisk pri nas, v Hiši sanjajočih knjig. Za konec zaželim še lep prehod v novo leto in naj vsak dan prinese kakšno malo veliko renesanso, tako kot si jih boste sami zaželeli, sami ustvarjali. Najlepša hvala, nasvidenje.

 

Pogovor je po posnetku zapisala Ana Pauer.