Uspešen policijski agent za droge Tommy med neko intervencijo ponevedoma ubije nedolžnega otroka. Po tem nič več ni, kot je bilo. Šele ko iz kanala v Görliškem parku potegne truplo mlade ženske, najde nekaj, kar ga spet žene naprej: Kdo je bila ta ženska? Zakaj je nosila belo poročno obleko? In kaj pomeni skrivnostni tatu na njenem hrbtu?
Tommy želi priti do dna njeni zgodbi. Na svoji odisejadi skozi mesto se sreča z umetniki, ki se borijo za preživetje, z borci, izgubljenci in naplavljenci z vsega sveta: od japonskega mojstra tatujev do indijske požiralke ognja. Buden kot ris in na smrt utrujen, med sanjami in resničnostjo, se Tommy pogreza vedno globlje v berlinsko podzemlje in v svojo lastno preteklost.
V svojem tretjem romanu Roland Schimmelpfennig razgrne utripajoči Berlin sedanjosti z vsemi njegovimi obrazi. Vrveče svetovljansko mesto pa je obenem tudi izgubljeni kraj med dnevom in nočjo – mesto, v katerem prežijo skriti prepadi.
»Svojčas sem bil eden najboljših policistov v mestu, večkrat nagrajeni agent za droge. Potem so me suspendirali. Sum na izdajo službenih zadev. Sum na podkupljivost, dodeljevanje ugodnosti in prednostnih list, članstvo v kriminalni združbi, zloraba opojnih snovi. Oviranje delovanja pravosodja. Trgovanje z drogami. Četudi so bili dokazi proti meni obremenilni, sem že več kot eno leto čakal, da bo državna tožilka proti meni vložila obtožnico.«
»Deček je bil mrtev, toda najhujša mora se je šele začenjala. Deček ni imel imena. V nobeni družini ga niso pogrešali. Tako kot zdaj dekle iz kanala je tedaj ležal na kovinski mizi v kleti sodne medicine v Moabitu in nikogar ni bilo, da bi ga prepoznal. Nihče ga ni iskal.«
»Tajnih agentov pod krinko, policistov, ovaduhov je bilo za celo armado. Včasih smo zasegli tudi po dvesto kilogramov kokaina ali pet tisoč tabletk ekstazija, a vendar se ni prav nič spremenilo, niti za las se ni spremenilo, niti cena droge na cesti ni zrasla, bilo je, kot da se ni zgodilo nič, čisto nič. Iz dneva v dan je v mesto prihajalo več droge – in potem nenadoma neke noči možje sredi ceste streljajo drug na drugega in neki deček, ki s tem nima prav nič, steče pred avto, ki s sto kilometri na uro drvi po Kottbusser Dammu.«
|