Skozi oči bralke

Kot vsaka dobra zgodba je tudi trilogija otrok z otoka nenavadnih otrok spisana tako, da jo bralec lahko bere prav na tisti način, ki se mu v danem trenutku zahoče. In morda naslednjič spet na drug način. Pa znova na tretjega – še presenečen bo ob tem. Ransom Riggs svojega junaka, 16-letnega Jacoba, pripelje na samoten otok ob valižanski obali, kjer fant skuša odkriti več o otroštvu svojega ljubljenega dedka. Ta je namreč na otoku bival ob začetku druge svetovne vojne, in sicer v nekakšni sirotišnici, domu za nenavadne otroke. O življenju med otroškimi posebneži je Jacobu, ko je bil ta sam še otrok, pripovedoval znova in znova. Kdaj natanko se začne Jacobova pustolovščina, je težko reči. Morda že doma, na Floridi, ko mu dedek v nenavadnih okoliščinah umre v rokah. Morda v psihičnem zlomu, ki ga fant zato doživi. Ali pa s prihodom na skrivnostni otok in odkritjem ruševin otroškega doma. Kakorkoli, tri knjige – Otok nenavadnih otrok, Votlo mesto in Knjižnica duš – bralcu s svojim tempom ne dajo dihati. Preskakoval bo čase in prostore, srečeval nenavadneže vseh vrst, pošasti take in drugačne, vse začinjeno z vprašanji, na katere vsi, tudi mi, iščemo odgovore. In to je srž te trilogije. Ja, napeta zgodba, to je eno, in že to je pravzaprav dovolj, saj te tako posrka vase, da strani knjige kar letijo. Drugo bogastvo pa so možne razlage in načini branja, ki jih ponuja. Je to klasična zgodba o boju med dobrim in zlim? Seveda. Nedolžne otroške duše v boju proti pokvarjenosti sveta. Je to alegorija holokavsta? Nedvomno. Jacobov dedek je Jud, ki se bori proti človečnjakom in votležem, in Jacob nasledi dedkov boj. Je to bildungsroman, roman o odraščanju? Vsekakor. Jacob išče svoj prostor v svetu, svoje poslanstvo, svojo identiteto, okolje, kamor bo pripadal. In na koncu, je to zgodba, ki jo v sebi nosi vsak od nas – kako se soočiti s tistim, kar je tako hudo, da je neizrekljivo? Ter o osebni preobrazbi, ki soočenju sledi? Definitivno. Ko se Jacob bolečini, ki mu jo povzroča votlež, povsem prepusti, se potopi vanjo do dna, odkrije, da ga ne boli več. Takrat se šele razkrije njegov pravi dar… Da ne odkrijem preveč, naj sklenem z ugotovitvijo, da pogum ni odsotnost strahu. Nasprotno - ko ti srce pade v hlače, se prave možnosti za pogum šele odprejo. Še eno značilnost trilogije velja omeniti – fotografije, ki so pomemben sestavni del knjig in zgodbe same. Avtor je strasten zbiralec nenavadnih starih fotografij, na katerih najdeš vse živo. Predvsem pa upodabljajo nenavadne ljudi in prostore, ali pa so samo preprosto – nenavadne. Malo drugačne in zato srhljive. Čeprav ne znaš natanko povedati, kaj bi bilo tisto, kar te spravlja v nelagodje. In smo spet tam – pri branju, tudi fotografij, na različnih ravneh in iz različnih vidikov. Način, kako je avtor vpletel zbirko fotografij v zgodbo, ali pa zgodbo spletel okoli zbirke fotografij (kdo ve), je navdušujoč. Misel, ki se mi je porodila ob koncu branja trilogije Otok nenavadnih otrok: V zgodbah je življenje. Življenje je bogastvo. Zgodbe so v knjigah. Zato so knjige eno samo veliko bogastvo. Prav zares. Avtorica rubrike Skozi oči bralke je Karmen Kogoj Ogris.