Nekaj v meni se je spremenilo. Po prvem Filozofskem simpoziju Pharos nisem več ista. Še in še podoživljam dogajanje letošnjih čisto prvih filozofskih dni, za katere verjamem, da ne bodo zadnji, in na misel mi pride pogovor s profesorico na španščini, querido Gemmo Santiago Alonso. Nekoč me je vprašala, še na hodnikih Filofaksa, če sem že kdaj slišala za paradoks doživljanja časa, koncept, ki ga je razvil ta in ta filozof, čas je žal zabrisal sled filozofovega imena. Nisem.
In mi je razložila. Takrat, ko se nam navzven in navznoter dogaja malo ali nič in nam je zato dolgčas, čas vleče strašno počasi. Ko pa se takšnih obdobij spominjamo za nazaj, skoznje zdrsnemo bliskovito hitro, saj ne vsebujejo duševnih vsebin, ob katerih bi se spet in spet ustavljali, na obisku kot pri dragih prijateljicah, in jih intenzivno, detajlno podoživljali. Nasprotno pa nam takrat, ko smo v toku intenzivnega, živahnega, kot eterični koncentrat skoncentriranega dogajanja, čas mineva, kot bi trenil. Ko te trenutke podoživljamo v spominu, pa minevajo počasi. Doživljamo jih kot dolge in vznemirljive, polnijo nas, po njih se sprehajamo kot po špičkah gorske kordiljere, ki se pne v neskončnost. To je paradoks doživljanja časa: razvlečene trenutke časovna distanca zreducira na mikro bite, ki zasedejo komaj kaj prostora v možganih. Živahni, kot živo srebro hitri trenutki pa se v toku časa razpršijo na čudovite počasne posnetke, dolge kadre, kot pri kakšnem Tarkovskem (to sem dodala jaz ;)). Čudoviti paradoks doživljanja časa.
Potem me prešine: spomin, najbolj nenadkriljivi režiser vseh časov. V teh dneh sem skozi branje zapisov prijateljev postala priča temu, kako v post simpozijskih dneh ves inspiriran opravlja svoje delo. Kot kakšen talentirani pripovedovalec zgodb nas napotuje, da še in še podoživljamo dogajanje tistih treh, štirih srečnih prvomajskih dni, magičnih noči. Pošiljamo si vtise, pesmi, e-korespondenco, pisma v veter in pisma v eter romajo sem in tja, nastaja dokumentarec z novinarskim pristopom ... In vse bolj se jasni, da so se vzporedna vesolja zgodila zares. Da smo bili in še bomo katalizatorji prihodnosti, ki se, čeprav je kot usojena nujnost zapisana v DNK vesoljne spirale, lahko zgodi samo, če si jo drznemo ustvariti; da smo si v času, ko smo bili skupaj, drznili sanjati naše male privatne utopije in intonirati tiste večje utopije, ki so tudi politične narave, ki segajo na področje spremembe družbenega reda, do česar bo moralo priti na planetarni ravni ~ in da je še celo takšna velikopoteznost samo otroški vrtec, mlin na veter, če prej ne prebereš starih modrih knjig, kot so indijske Vede, egipčanska Knjiga mrtvih, izgubljena Aristotelova Knjiga smeha, apokrifni evangeliji in Razodetje, Upanišade ... Brez substance ni esence. Letos poleti bom postala prijateljica Načikete.
Misel je preskočila kot iskra, toda če se za hip vrnem ... beseda intoniranje. Ni naključna. Stare, najstarodavnejše civilizacije naj bi se začele z uglasitvijo na osnovni ton. Kar je, če pomisliš, dejanje kozmičnih razsežnosti.
In zdaj sem na točki, ko se skozi branje zapisov o simpoziju dogajanje množi v množico vzporednih svetov, in se imam za srečno, saj ga je neskončno navdihujoče podoživljati skozi toliko osebnih filtrov, nadosebnih valovnih dolžin. In potem takole mimogrede izveš še marsikaj navdušujočega, kar bi šlo sicer mimo tebe; kot na primer, da se obeta prevod Mojstra Eckharta, prevaja ga pero Gorazda Kocijančiča.
Čudoviti paradoks doživljanja časa.
Piše Andreja Udovč
