Brezplačna dostava nad 35 €

Božidar Debenjak: Wilhelm Reich in kotišče zla

Božidar Debenjak: Wilhelm Reich in kotišče zla

05. februar 2024 11 min branja

Uvodna beseda dr. Božidarja Debenjaka k knjigi Wilhelma Reicha: Množična psihologija fašizma (1933). 

Knjiga v prevodu Vida S. Žigona je nared že lep čas – že dve leti čakamo na dovoljenje agentov (zastopnikov pravic) iz ZDA. 

 

Dr. Božidar Debenjak: Wilhelm Reich in kotišče zla

Januarja 1933 so bile volitve, stranka NSDAP je bila relativna zmagovalka in s koalicijskim partnerjem je Hitler postal nemški kancler. Marca je bilo odprto eno prvih koncentracijskih taborišč - Dachau. Zmaga nacistov je osupila velik del levice. Uradna socialna demokracija se je kar nekaj let bojevala zoper »dva totalitarizma« in s tem nekako enačila komuniste in naciste, uradna razlaga kominterne pa je bila, da sta socialna demokracija in nacizem »leva in desna roka monopolnega kapitala«.-1 Pri obeh levih strankah so nastajale grupacije, ki so si prizadevale za drugačno politiko, in nazadnje je šele leta 1937 gestapo razbil sedem vzporednih ilegalnih mrež levice.

Wilhelm Reich, razočarani nekdanji član komunistične stranke, pa je v letih, ko so nacisti prihajali na oblast, analiziral množično psihologijo te stranke in prišel do vrste spoznanj, ki veljajo še danes in ki jih vprični razvoj dela ponovno aktualne. Tudi Bertolt Brecht je opozarjal: »Der Schoß ist lebend noch, aus dem das kroch« (»Še živo je rodilo, kjer se je to skotilo«). Varuhi Reichove zapuščine pa pišejo v spremni besedi: »Struktura človeškega značaja, ki je ustvarila organizirana fašistična gibanja, še vedno obstaja in prevladuje v sedanjih socialnih konfliktih. Če želimo odpraviti kaos in agonijo našega časa, moramo pozornost usmeriti na strukturo značaja, ki ju ustvarja, razumeti moramo množično psihologijo fašizma.«

Wilhelm Reich je v levico prišel kot psihoanalitik, eden najboljših učencev Siegmunda Freuda. Ves čas mu je bilo jasno, da je še tako briljantna ekonomska analiza premalo tako za razumevanje razmer kot za njihovo spremembo. Potem ko je psihoanaliza razkrila, da je spolnost ena ključnih komponent, ki določajo človeka že od otroštva dalje, je bilo treba razpoznati njeno mesto v zgodovinskem procesu. Veliko Freudovo spoznanje je bil »Ojdipov kompleks«. Do danes je priznan kot bistven za razumevanje vrste psihičnih procesov. Reich je pozneje na podlagi etnoloških raziskav Malinowskega ugotovil, da Ojdipov kompleks spada k naši civilizaciji, da pa obstajajo kulture, denimo Trobriandci, kjer tega kompleksa ni. Že od vsega začetka pa je bil Reich pozoren na vlogo orgazma. O njem je govoril že v Seksualnem boju mladine. Prepovedi in oviranje spolnosti mladih je s tem prepoznal kot politikum.-2 Spolnost je s tem zanj postala bistven del boja za spremembo sveta.-3

Toda Reich je izgradil pri tem socialno teorijo, ki združuje spoznanja o ekonomiji z razredno analizo in psihologijo. Na tem temelji njegova kritika vulgarnega marksizma in napačnih strategij obeh »delavskih« strank, ki sta izgubljali volivce, medtem ko jih je nacizem pridobival. Ko danes beremo njegov prikaz, kako je tri milijone delavcev oddalo glas za naciste in ne za SPD ali KPD, se spomnimo ne tako oddaljenih avstrijskih volitev, ko je Strachejeva FPÖ dobila največ delavskih glasov, ali pa, odkod ima toliko glasov Marie Le Pen in kako to, da Evropa drsi v desno.

Ob vstopu v trideseta leta preteklega stoletja sta se delavski stranki medsebojno obtoževali, nobena pa ni znala razviti učinkovite strategije za pridobitev srednjih slojev družbe, ki so bili žrtev ekonomske krize. Niso jim znali pokazati perspektive in razgaliti utvarnost fašističnih »rešitev«. Aktualnost Reichove analize je mdr. v tem, da nam pomaga usmeriti pogled na današnjo frustriranost srednjih slojev. Če pogledamo najprej ZDA: gibanje »čajankarjev«, ki je prevzelo republikansko stranko in odprlo pot Trumpu, je po besedah sociologinje Arlie Russell Hochschild v knjigi »Tuj v lastni deželi« mogoče strniti takole: »Ogoljufali so nas. Vedno smo se obnašali korektno, se ravnali po vseh pravilih. Ampak zdaj se družba razvija v čisto drugo smer. Drugi nas prehitevajo in postavljajo nova pravila, ki niso več naša.«-4 Na tej podlagi ni težko razumeti, da je Trumpovo geslo MAGA (Make America great again) tako privlačno. Ta »zopet« (again) je posebej zgovoren. Obnovitev neke slavne preteklosti, ko da so veljala prava pravila, je sestavni del vseh takšnih programov.

Reckwitz pravi tudi tole: »Tudi občutja so socialna realnost. Gre za perspektivni pogled na družbo, njen razvoj in lastno mesto v njej, kakor v določenih okoljih oblikuje zaznavanje.« In doda: »Za tem tiči tudi realna socialna sprememba. V zahodnih družbah se je od 1970 sem zgodila masivna transformacija, proč od klasične industrijske družbe, tja k postmoderni vednostni in storitveni družbi. Ta proces deindustrializacije so mnogi ljudje doživeli kot socialno deklasiranje. Iz tega, kar imenujem 'stari srednji razred', so bili kar potisnjeni navzdol v to, kar imenujem 'novi spodnji razred', za katerega so značilne nizke plače in prekarno zaposlovanje.«

Reckwitz pa dodaja še tole: »Obstoji še drug socialni segment: ljudje, ki so svoje mesto v 'starem srednjem razredu' doslej lahko vseskozi lahko obdržali - strokovni delavci, nameščenci s poklicno izobrazbo, uradnice na srednji ravni, samostojni obrtniki. Ti se počutijo predvsem kulturno potisnjeni v defenzivo. Zastopajo družbene vrednote in podobe, ki so v preteklosti označevale center družbe, zdaj pa z besom opažajo, da jih prehitevajo nove vrednote in realnosti, recimo kar zadeva pridobivanje vednosti in globaliziranje, odnose spolov, migracije ali podnebno politiko. Nasproti temu obstaja neki drug 'srednji razred', neki 'novi srednji razred' akademsko izobraženih v regijah metropol, ki nosijo ta proces modernizacije. Ti so potem novi lik sovražnika pri desnih populistih.«

Očitno levi del političnega spektra ne zna nagovoriti teh pravih vprašanj. Levi odgovori na stiske tistih, ki so padli na socialni lestvici v prekarnost in nizke plače, so bolj za silo. Levica pa nima pametnega odgovora na frustracije te druge skupine. Tiste, ki povezujejo njihovo nezadovoljstvo v ideološko celoto, imenuje Reckwitz »desni populizem«. Reich bi to imenoval fašizem. Danes favorizirani izraz »populizem« je hudo problematičen, v njem namreč odzvanja prezir do »populusa«. Populus pa je latinsko ime za grški demos, kar je poudarjeno v rimski pravni formuli »senatus populusque Romanus« - »senat in rimsko ljudstvo«. To sta nosilca oblasti.

Na ljudstvo - populus, demos - res ne kaže gledati zviška. Iz antičnega elitizma poznamo Horacijev verz »odi profanum vulgus et arceo« (sovražim nizko ljudstvo in se mu ogibam), toda mar smemo enačiti profanum vulgus in populus (demos)? Posredno to delajo tisti, ki vihajo nos nad »levim populizmom«. Češ. »mi vemo«, populus pa »slepo verjame populistom«. S to oholostjo vnaprej dezavuirajo svoje sicer upravičeno prizadevanje. Za okoljska vprašanja vodijo nekako križarsko vojno, tudi zoper tisto, kar je še vedno eksistenčni pogoj mnogih poklicnih skupin.

Boj za spremembo spolnih razmer vodijo kot predalčkanje. Ko je Kinsey v začetku petdesetih let minulega stoletja raziskal spolnost »človeških samcev« in »človeških samic« v Ameriki-5 je v obeh knjigah zarisal med »čisto« heteroseksualnostjo in »čisto« homoseksualnostjo širno prehodno področje biseksualnosti. Ni ga delil, pri njem je to kontinuum prehajanja. Njegova robova sta izključna izbira drugega spola in izključna izbira lastnega spola, vmes pa je območje prehoda. Nanj spada tudi širni obseg tistih, ki se k spolnim odnosom z lastnim spolom zatečejo le v izrednih razmerah nedostopa do drugega spola (npr. zapor, ujetništvo), ne samo tisti, ki so močno ali srednje odprti/odprte do seksa z lastnim spolom.

Danes pa se na veliko polemizira o tem, kako razdeliti področje na podskupine.-6 To je izraz velike šibkosti boja, saj samo podaljšuje kratico LGBT+ z naštevanjem dodatnih potreb po zakonski zaščiti. Zlasti pa o šibkosti govori tisti »in/ali«, ki sešteva tiste, ki jih drugi spol privlači seksualno in emocionalno, in tiste, ki jih privlači zgolj emocionalno. Seštevek zajema vse »emocionalne«; a je mar realistično, da emocionalna privlačnost zajema tako majhen odstotek ljudi (v vseh podoblikah nemške statistike 7%)? Kako se to ujema denimo s posnetki z nogometnih igrišč, ko si igralci v določenih situacijah skačejo v naročje, in še z marsikatero drugo emocionalno situacijo?

Pripravljenost na seks je eno, emocije so nekaj drugega. A človek je čredna žival, in pri črednih živalih ni odbojnosti znotraj lastnega spola.

Boj zoper spolno diskriminacijo se je začel s »spolno revolucijo« šestdesetih let minulega stoletja; resnični politikum je postal leta 1969 z newyorškim uporom zoper policijsko preganjanje gejev, še posebno latinov in črncev. Christopher Street Day je postal izhodišče »parad ponosa« in stalnemu daljšanju kratice LGBT+.

Ideologija desnice, s slabim imenom »desni populizem«, mu meče v obraz sklicevanje na »tradicionalno družino« in pa boj s »teorijo spolov«, češ, »spola sta dva«. Zgodovina kaže, da se govor o družini začne v 18. stoletju, prej so bile podobne oblike skupnega življenja drugačne, tudi drugače ekonomsko utemeljene, danes pa je njihov največji sovražnik neoliberalizem, ki je podrl vsako racionalno stanovanjsko politiko in pomeni resno oviro za sklenitev ne le »jedrnih družin«, temveč tudi zakonskih skupnosti oseb iz spektra LGBT+.

»Teorija spolov« pa je fantom, zgrajen na osamljenih poskusih klasificiranja spolnih izbir. Odgovor, da sta »spola dva«, pa je zavrgla npr. nemška zakonodaja, ki je v matične knjige vnesla tri kategorije spola : »moški«, »ženski«, »diverzen«. Ta tretja kategorija zavzema vse primere, ki porodničarji naletijo na različke v obliki spolovil. Moderna medicina se je odpovedala zgodnjim »popravkom« in jih je prenesla v kasnejši čas, najrajši v čas, ki se lahko upošteva tudi volja zadevne osebe. Viri za ta »tretji spol« so lahko kromosomski (mono- ali trisomija pri kromosomih X in Y), lahko pa embrionalni (ostanki hermafroditske faze zarodka ali druge napake v determinaciji spola). Vredno bo raziskati, ali oziroma koliko spadajo med motilne vplive tudi vsakovrstni »aditivi« hrani, pijači in higienskim sredstvom. Sama nihanja opredelitve med spoloma niso nič novega, znana so iz mnogih kultur. Šamani denimo ne pripadajo samo enemu spolu. A mnogi je še neznanega.

Toda stisk ne rešuje visokoakademska debata, zlasti stisk mladih. Treba se bo »spustiti« na raven demokratičnega javnega diskurza, postaviti stiske mladih v bolj splošno razumljiv kontekst. »Desni populizem« (ali po Reichu »fašizem«) potrebuje prezira vredne manjšine in jih določa z »zdravo kmečjo pametjo«. Zato se zaganja v vse oblike spolnosti, ki jih povezuje kratica LGBT+, znova in znova odpira »problem propagande« homoseksualizma in »obrambe mladostnikov«. Boj proti tej ideologiji je treba voditi po Reichovem zgledu jasno in brez akademskih arabesk. Jasno je treba povedati, da »desni populisti« odvajajo pozornost od problemov, ki jih je treba rešiti.

To, kar Reich združuje pod imenom fašizem, torej ni neka historična zadeva, od katere se je človeštvo poslovilo s koncem druge svetovne vojne, temveč je ves čas aktualna latentna sila. In marsikdaj odpira prava vprašanja in nanja daje zavajajoče odgovore. Situacija, ko le napačna stran odpira prava vprašanja, pa je pot v katastrofo. Pot v katastrofo je tudi, če prava stran odpira prava vprašanja na napačen način.

Heglov stavek, da se veliki dogodki v zgodovini ponavljajo dvakrat, zato da bi se trajno vtisnili v zavest, je Marx (po Engelsovem namigu) dopolnil s stavkom: »Prvič kot tragedija, drugič kot farsa.« V primeru Louisa Bonaparta kot »ponovite Napoleona« je to zadoščalo, a za nacizem kot »reprizo bonapartizma« velja Marcusejev dostavek, da je »farsa strahotnejša kot tragedija«.

Samo upajmo, da to ne bo veljalo za današnje reprize dogajanja pred že skoraj sto leti. Znana nacistična psovka je bila »Kulturbolschewismus« (»kulturni boljševizem«); danes boljševikov ni nikjer več-7, zato ga danes nadomešča »cultural marxism«, pri Janši »kulturni marksizem«.

 

Opombe:

1 Trocki je to stališče komunistov sarkastično primerjal s situacijo, kjer si soočen z nekom, ki te hoče zastrupiti, in nekom, ki nate meri z revolverjem: menda ja se boš povezal z zastrupljevalcem, da bosta skupaj razorožila revolveraša, ki ogroža oba, zadevo z zastrupljanjem pa bosta urejala kasneje.

2 V odpiranju stisk mladine seveda ni bil edini. Vplivna je bila denimo študija Otta Rühleja (1921): Die Psychologie des proletarischen Kindes (Psihologija proletarskega otroka). Delavska družina, pravi Rühle, je patriarhalna: oče, s plačo edini »hranilec družine«, edino tu lahko »nekaj velja«, medtem ko je na svojem delovnem mestu najnižji člen. Biti domači gospodar mu je nujna kompenzacija, družina mu mora biti pokorna.

3 Ko so v Sovjetski zvezi izdajali Engelsov Izvor družine, privatne lastnine in države, niso pozabili okrcati Engelsove »nepreciznosti«, ko je omenil, da bi se dalo zgodovino periodizirati tudi po oblikah družine, češ da nehote zavaja na napačno pot.

4 Navaja vidni nemški sociolog Andreas Reckwitz v intervjuju z naslovom »Die Menschen erleben Verluste als Skandal« (Ljudje doživljajo izgube kot škandal) v reviji Stern (št. 31, 27/07-2023).

5 A) Sexual Behavior of Human Male, B) Sexual Behavior of Human Female.

6 Trenutno stanje v Nemčiji izraža naslednja statistika skupin, ki se vodijo pod »queer«, torej ne-heteroseksualne (skupno 11% prebivalstva!):

3% gejev (schwul) ali lezbičnih

4% biseksualnih (čustveno in/ali spolno privlačna oba spola)

1% panseksualnih (čustveno in/ali spolno privlačni brez ozira)

1% aseksualnih (ne čutijo spolne privlačnosti)

1% trans (ne sprejemajo spola iz svojega rojstnega lista)

1% nebinarnih/genderfluid (spol »tekoč, situacijski«)

7 O tem simbolno priča ime mesta Sanktpetersburg, ki se je v času prve svetovne vojne preimenovalo v Petrograd, pozneje pa v čast revolucionarnemu voditelju v Leningrad. Ime, ki mu ga je davno dal car Peter (Veliki), je prosto spomina na leto 1917.