Nepozabna junakinja, pripovedno razkošen, v skrivnosti zagrnjen svet, kristalna eleganca sloga – in neizprosna zarota v osrčju zgodbe. V drugem delu domišljijske sage Zrcalka se Ofelija hočeš nočeš znajde v kolesju preiskave, ki jo bo odnesla onstran slepil Pola, naravnost v središče strahovite resnice. Tetralogiji nezgrešljivega francoskega esprita izpod peresa mlade provansalske pisateljice se je uspelo zavihteti na knjižno polico ob najimenitnejša dela fantazijskega žanra.
Bralci Zimskih zaročencev boste navdušeni: drugi del fantazijske tetralogije izide že oktobra, do tedaj pa je roman Izginotja na Mesečini na voljo po prednaročniški ceni!
Ofelija, pravkar imenovana za kraljevo podpripovedovalko, na lastni koži občuti puščice sovraštva in zarot, ki letijo izpod zlatih stropov Oblakovega, lebdeče prestolnice Pola. Znajde se v nemirnih vodah političnih spletk in nezanesljivih zavezništev, ki krojijo življenjske usode tako plemenitašev kot navadnih ljudi. Ko veleposlanik Arhibald izpuhti neznano kam, se odloči, da bo s temeljito raziskavo na lastno pest prišla stvarem do dna. Toda ta naloga se izkaže za mnogo težjo, kot je pričakovala. Položaj ni nič manj nevaren kakor prej – toda ali lahko še vedno računa na Thorna, svojega zagonetnega zaročenca? In kaj pomenijo skrivnostna izginotja vplivnih in pomembnih osebnosti na prestolpu? Ofelija se hočeš nočeš znajde v kolesju preiskave, ki jo bo odnesla onstran slepil Pola, naravnost v osrčje strahovite resnice.
Tetralogija Zrcalka, ki jo je unisono navdušenje bralcev in kritikov po izidu bliskovito izstrelilo med francoske mladinske uspešnice in se je, podobno kot Harryja Potterja in Gospodarja prstanov, ne branijo niti odrasli bralci, pred očaranimi očmi razgrne nenavadni svet, v katerem so se ljudje ustalili na številnih Lokih. Ti po razbitju Zemlje na koščke krožijo okoli starega sveta, vsak pod zaščitništvom nesmrtnega Družinskega duha. Izginotja na Mesečini, drugi del velike fantazijske sage, nadaljuje zgodbo tam, kjer jo je konec Zimskih zaročencev zamrznil v lesketajoče se kristalje. Zgodbo, ki jo odlikuje pretanjen smisel za psihologijo in čudežno, oživlja prisotnost le navidez krhke, v resnici pa nadvse bistre in prisebne junakinje, katere notranje moči kljub temu, da se znajde sredi mračnih srednjeveških spletk in dvomljivih zavezništev, ni moč razbiti na koščke. S svojim razkošjem zapletov in preobratov ter pozornostjo, posvečeno narativnim detajlom, zgradi pripovedni lok, preko katerega se ta roman iskrivega francoskega esprija zavihti na knjižno polico ob najimenitnejša dela fantazijskega žanra, v njem pa se odzrcali tudi nadih belle epoque.
NAGRADE, KI KRASIJO FANTAZIJSKO SAGO ZRCALKA:
⭐ Prejemnica Grand Prix de l´Imaginaire 2016
⭐ Zmagovalka natečaja Gallimard Jeunesse za najboljši prvenec (Zimska zaročenca)
⭐ Amazonova NAJ KNJIGA LETA v kategoriji fantazijske književnosti (Zimska zaročenca)
⭐ Uvrščena na seznam izstopajočih crossover literarnih dosežkov 2018 v New York Timesu
⭐ Nominirana za Waterstones Children's Book Prize 2019
ODLOMEK
Na levi je rjovelo morje in valovi so butali ob skalnate mestne plaže; na desni, pod iglastim gozdom, je oljnata gladina slanih mokrišč odsevala svilnato gladke oblake. Pred rafinerijo so se lesketale sipine iz kristalov soli: mesto je dobilo ime po prelivajočih se mavričastih barvah teh peščin. In nad tem svetom, polnim vode, soli, rastlinja in opek, je viselo vročično nebo, na katerem sta se menjavala sonce in dež. Ofelija je globoko vdihnila: zunaj je bilo komaj petnajst stopinj in njena vlažna koža je že postajala rdečkasta, toda od te prijetne mešanice sladko-slanih vonjav po jelkah in morskem zraku jo je prijetno ščemelo po vsem telesu ... Po vseh tistih slepilih in utvarah na Oblakovem se je Ofelija tu počutila resnično.
Za trenutek se ji je pogled ustavil na moških iz svoje družine, ki so balinali v bližini sprehajališča. Kot Animčani, vredni svojega imena, so se smejali na vse grlo, mahali z rokami in se glasno pridušali, še posebej, kadar se je mala krogla premaknila sama od sebe. Igro sta do strani z rokami v žepih opazovala samo njen oče in stari stric, prvi iz zadržanosti, drugemu je sodelovanje branila čemernost.
»Ej, Ofelija! Kaj bi sama tamle! Pridi k nam!«
Strici in bratranci so jo opazili pri stebrišču. Z vljudnim zamahom roke je odklonila, pri tem pa skrivala pisemsko ovojnico za hrbtom. Na očetovo zaskrbljeno mrščenje je odgovorila z nasmehom.
Nekoliko ji je bilo v uteho, da je ostala polnokrvna članica družine, čeprav je sedaj živela tako daleč proč. A vseeno se ji je zdelo, da se ne more znebiti občutka izobčenosti. Zdelo se je, kakor da nihče ni opazil, da ni več takšna kot nekdaj. Oziroma da nikoli ni bila bolj ona sama kakor sedaj.
Usedla se je na kamnito ograjo, se s hrbtom naslonila na steber in tretjič vzela Thornovo pismo iz ovojnice. Čeprav bi ga sedaj lahko prebrala v miru, si ga ni upala razganiti. Bila je strahotno živčna. Ji bo Thorn oznanil, da bo zdaj zdaj tu? Sposoben je bil tudi tega, da se pred oltarjem prikaže šele na poročno jutro, s kupom fasciklov pod pazduho.
Tretjega avgusta, čez pet dni, čez komaj pet dni, bosta poročena.
