Po slovarju ugrabiti pomeni »s silo, z zvijačo vzeti komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta«. To kriminalno dejanje je po vseh zakonikih strogo kaznovano, vendar pa nikomur ni prišlo na misel, da bi poslal v zapor veliki finančni kapital, ki ima po svetu za talce številne dežele in ki od njih povsem nekaznovano dan za dnem veselo pobira mastne odkupnine.

Nekdaj so marinci zavzemali meje, da bi izterjali dolgove od srednjeameriških držav in otokov Karibskega morja. Severnoameriška okupacija Haitija je trajala devetnajst let, od leta 1915 do 1934. Napadalci niso odšli, vse dokler Citibank ni dobil nazaj svojih posojil, večkrat pomnoženih zaradi oderuških obresti. Marinci so svoje mesto prepustili domači vojski, zaposleni pri diktaturi in usposobljeni za odplačevanje zunanjega dolga. Danes, v časih demokracije, so mednarodni tehnokrati učinkovitejši od vojaških odprav. Haitijsko ljudstvo ni izvolilo, tudi z enim samim glasom ne, Mednarodnega denarnega sklada niti Svetovne banke, vendar vseeno onadva odločata o tem, kam bo šel vsak peso iz državne blagajne. Kot v vseh revnih deželah ima veto večjo moč od demokracije: demokratične volitve volijo, finančna diktarura izvoli.

Denarni sklad se imenuje mednarodni, prav tako kot se banka imenuje svetovna, vendar ta dvojčka živita, pobirata denar in odločata v Washingtonu; številčna tehnokracija nikdar ne pljune na krožnik, s katerega jé. Čeprav so ZDA daleč najbolj zadolžene, jim nihče od zunaj ne izda ukaza, naj dajo Belo hišo naprodaj; taka predrznost ne bi prišla na pamet nobenemu mednarodnemu funkcionarju. Za razliko od tega pa so dežele z Juga sveta, ki za servisiranje dolga plačujejo dvesto petdeset tisoč dolarjev na minuto, ujetnice, in posojilodajalci razčetverjajo njihovo suverenost, prav tako kot so v nekih drugih imperialnih časih rimski patriciji na javnih trgih razčetverjali zadolžene plebejce. Ne glede na to, koliko te države plačujejo, ne morejo napolniti soda brez dna, ki ga predstavlja zunanji dolg. Več kot plačajo, več dolgujejo, in več kot dolgujejo, bolj so prisiljene spoštovati ukaz, naj razdrejo državo, zastavijo politično neodvisnost in odtujijo nacionalno gospodarstvo. Na nagrobnikih bi lahko pisalo: Za življenja je plačevala in ob smrti je dolgovala.

Sveta Hedvika, zaščitnica zadolženih, je v Braziliji najbolj iskana svetnica. K njenim oltarjem roma na tisoče in tisoče obupanih dolžnikov, ki jo rotijo, naj jim upniki ne vzamejo televizorja, avtomobila ali doma. Včasih sveta Hedvika naredi čudež. A kako lahko svetnica pomaga državam, ki so jim upniki vzeli že vlado? Te države lahko delajo le tisto, kar jim ukažejo gospodarji brez obraza, ki živijo daleč stran in ki jih na daljavo finančno izsiljujejo. Oni odpirajo ali zapirajo mošnjo, odvisno od tega, ali se dovolj držijo pravilne ekonomske poti, the right economic track. Edino resnico vsiljujejo s fanatizmom, vrednim inkvizitorjev, komisarjev edine stranke ali islamskih skrajnežev: natanko enako politiko predpisujejo tako različnim državam, kot so Bolivija in Rusija, Mongolija in Nigerija, Južna Koreja in Mehika.

Konec leta 1997 je predsednik Mednarodnega denarnega sklada Michael Camdessus izjavil: »Država ne sme ukazovati bankam.« To v prevodu pomeni: »Banke so tiste, ki morajo ukazovati državam.« In v začetku leta 1996 je predsednik Bundesbank, nemški bančnik Hans Tietmeyer, ugotovil: »Finančni trgi vse bolj opravljajo vlogo žandarjev. Politiki morajo dojeti, da so od zdaj pod njihovim nadzorom.« Ob neki priložnosti je brazilski sociolog Herbert de Souza, Betinho, predsednikom predlagal, naj se odpravijo sprostit na turistično križarjenje. Njihove vlade vse manj vladajo, ljudstvo, ki jih je izvolilo, pa se čuti vse manj zastopano. Ankete razkrivajo nizko stopnjo zaupanja: v demokracijo verjame manj kot pol Brazilcev in nekaj več kot pol Čilencev, Mehičanov, Paragvajcev in Perujcev. Leta 1997 so na ustavodajnih volitvah v Čilu zabeležili največje število praznih ali neveljavnih glasovnic v vsej zgodovini. In še nikdar ni bilo toliko mladih, ki se niso potrudili niti toliko, da bi se vpisali na volilne sezname.

Globalitarna oblast

V svojih dvanajstih letih na čelu vlade, vse od leta 1979, je Margaret Thatcher izvajala diktaturo finančnega kapitala nad Britanskim otočjem. Železna lady, opevana zaradi svojih moških vrlin, je osupljivo hitro naredila konec obdobju uglajenih manir, strla stavkajoče delavce in zopet vzpostavila togo razredno družbo. Tako je Velika Britanija postala vzor za Evropo. Medtem je Čile pod vojaško diktaturo generala Pinocheta postal vzor za Latinsko Ameriko. Idealni državi se danes uvrščata med najbolj nepravične na svetu. Po podatkih Svetovne banke o porazdelitvi prihodka in porabi danes tiste Britance in Čilence, ki živijo od ostankov, globoka vrzel ločuje od tistih, ki jim vsega ostaja. V obeh državah, čeprav se zdi še tako neverjetno, je družbena neenakost večja od tiste v Bangladešu, Indiji, Nepalu ali na Šrilanki. In čeprav se zdi še tako neverjetno, je ZDA, odkar je leta 1980 krmilo prevzel Ronald Reagan, v neenakosti uspelo prehiteti Ruando.

Logika trga na svetovni ravni vsiljuje svoje totalitarne dogme, ki jih Ignacio Ramonet imenuje globalitarne. Ta logika postane vera, ki zavezuje k izpolnjevanju svojih zapovedi: na stolu sedite zravnano, ne povzdigujte glasu in opravljajte svoje dolžnosti, ne da bi spraševali, čemu. Koliko je ura? Kolikor pravite vi, gospod.

V potolčenih državah Juga sveta tisti spodaj plačujejo za sladke besede onih zgoraj. Posledice so na dlani: bolnišnice brez zdravil, šole brez streh, nesubvencionirana živila. Noben sodnik ne more poslati v zapor svetovnega sistema, ki nekaznovano ubija z lakoto; vendar je to še vedno zločin, pa čeprav se dogaja, kot bi bilo to nekaj najbolj običajnega na svetu. »Skromen kruh pomeni ubogim življenje, kdor jim ga vzame, je krvolok,« pravi Biblija (Sir, 34). Teolog Leonardo Boff je prepričan, da trg danes žrtvuje več ljudi kot nekoč Azteki
v Templu Mayor ali Kanaanci ob vznožju Molohovega kipa.

Trgovska roka globalitarne ureditve krade, kar njena finančna posodi. Kolikor prodaš, toliko veljaš: latinskoameriški izvoz ne doseže niti petih odstotkov svetovnega in afriški skupno le dva. Kar Jug kupuje, je vse dražje, in kar prodaja, vse cenejše. Vlade se za nakupe vedno bolj zadolžujejo, za odplačilo oderuških obresti od posojil pa prodajajo družinsko srebrnino in obenem še družino.

Na ukaz trga se država privatizira. Ali je ne bi bilo treba dejansko deprivatizirati, glede na to, da je v rokah mednarodnega bančništva in nacionalnih politikov, ki znižujejo njeno vrednost, da bi jo potem nekaznovano prodali za drobiž? Zaradi trgovanja z uslugami, ponujanja zaposlitev za volilne glasove, so se latinskoameriške države napihnile kot od parazitov. Neznosna oslokracija je posredniška v pravem pomenu besede: izraz proxenēta, posrednik ali zvodnik, že dva tisoč let označuje tiste, ki v zameno za napitnine opravljajo birokratske posle. Neučinkovitost in korupcija omogočata privatizaciji, da teče gladko in neodvisno od večinskega javnega mnenja.

Države se privatizirajo v vrtoglavem tempu; izjemi sta Kuba in Urugvaj, v katerem je bila konec leta 1992 na ljudskem referendumu z dvainsedemdesetimi odstotki glasov zavrnjena odtujitev javnih podjetij. Predsedniki hodijo po svetu kot potujoči kramarji: prodajajo, kar ni njihovo, in to kaznivo dejanje bi si zaslužilo policijsko ovadbo, seveda če bi bila policija vredna zaupanja. »Moja država je proizvod in ponujam proizvod, ki se imenuje Peru,« je več kot enkrat razglasil predsednik Alberto Fujimori.

Privatizirajo se dobički, socializirajo se izgube. Leta 1990 je predsednik Carlos Menem v smrt pognal Aerolíneas Argentinas. To javno podjetje, ki je poslovalo z dobičkom, je prodal ali, bolje rečeno, podaril nekemu drugemu javnemu podjetju, španski Iberii, ki je bila svetovni primer slabega upravljanja. Mednarodne in nacionalne letalske linije je Iberii prepustil za petnajstino njihove vrednosti,
in dve letali boeing 707, s katerima ni bilo prav nič narobe in bi lahko še kar precej časa leteli, je prodal po zmerni ceni, za dolar in štiriinpetdeset centov na kos.

Urugvajski dnevnik El Observador je 31. januarja 1998 čestital brazilski vladi za njeno odločitev, da proda nacionalno telefonsko podjetje Telebrás. »Ker se je otresel podjetja in storitev, ki so se spremenile v breme za državno blagajno in za potrošnike,« je predsedniku Fernandu Henriqueju Cardosu aplavdiral na svoji drugi strani. Na šestnajsti strani iste izdaje časnika je pisalo, da je Telebrás »najdonosnejše podjetje v Braziliji, ki je v preteklem letu ustvarilo tri milijarde devetsto milijonov dolarjev tekočega dobička, kar je rekord v zgodovini države«.

Brazilska vlada je mobilizirala vojsko šeststo sedemdesetih odvetnikov, da bi zaustavili bombardiranje zahtev proti privatizaciji Telebrása; svoj program za denacionalizacijo je upravičevala, češ da je treba svetu »pokazati, da smo odprta država«. Pisatelj Luis Fernando Verissimo je menil, da so taki znaki »nekaj podobnega kot oni koničasti klobuki, ki so jih v srednjem veku natikali vaškim tepčkom«.