Sveža pridobitev založbe Sanje, ki naj v čim večji meri najde pot med vas, drage bralke in bralci, je delo velike globine izpod peresa Wilhelma Reicha s pomenljivim naslovom Umor Kristusa ali Čustvena kuga človeštva. Zdravnik, psihoanalitik, mislec in znanstvenik Wilhelm Reich, ki ga poznamo po knjigi Prisluhni, mali človek!, izšli leta 2019 pri založbi Sanje, knjigo posveča otrokom prihodnosti. Reich njen pričetek intonira s tehtnim vprašanjem: Človek se rodi svoboden, a življenje prehodi kot suženj. Zakaj? Gre za genialno delo, eno tistih esencialnih knjig, ki jo je treba prebrati, če hočemo kot človeštvo prebiti temo, da se otroci prihodnosti ne bodo rojevali v prazno. Knjiga izhaja v posebni sanjski zbirki Knjižnica sežganih knjig, posvečeni po krivici poteptanim delom, prevedla jo je Cvetka Poprask Flores.

Zdravnik, psihoanalitik, mislec in znanstvenik Wilhelm Reich, ki ga poznamo po knjigi Prisluhni, mali človek!, izšli leta 2019 pri založbi Sanje, je knjigo Umor Kristusa spisal leta 1953 v sklopu zbirke Čustvena kuga človeške vrste.

"Resni moški in ženske vsepovsod so globoko zaskrbljeni zaradi gorja, ki grozi, da bo ugasnilo naša življenja, našo srečo, našim otrokom pa povzročilo katastrofo. Ti moški in ženske hočejo golo resnico. Izvedeti želijo čisto, neolepšano resnico o resničnih načinih obstoja, obnašanja in čustvenega odzivanja ljudi. Ljudem vsepovsod povedati čisto resnico o njih samih pomeni izkazati spoštovanje do njihovih družbenih odgovornosti," svoj apel vsakomur od nas in družbi pričenja Wilhelm Reich

S svojo izjemno lucidnostjo in prodornostjo se preganjani »kontroverzni znanstvenik«, kot ga licemerno imenujejo, loteva vira človeškega trpljenja, ki ga lahko izkorenini le živeče Življenje. V poglobljenem in ganljivem delu Reich raziskuje pomen Kristusovega življenja in razkriva skriti vzrok za njegovo mučno smrt – čustveno kugo človeške vrste. Gre za biblično pripoved kot metaforo za načine, na katere družba že stoletja izničuje Kristusa v vsakem od nas; Reich trdi, da je človek s polno odgovornostjo dejaven pri umoru Kristusa skozi stoletja. To je odraz človekovega življenja v oklepu, njegovega ostajanja v zaporu. V knjigi je zapisana presunljiva resnica o načinu bivanja, delovanja in čustvenega odzivanja ljudi. Nauk o Kristusovem umoru je prenesen v kontekst sodobne družbe, Reich pa bralca neizprosno popelje v globlje razumevanje in zavedanje samega sebe in celotne družbe, njenega delovanja in vpliva.

Odlomek iz prvega poglavja:

»Človek se rodi svoboden, a je povsod v okovih. Sebe vidi kot gospodarja nad drugimi, a sam ostaja večji suženj, kot so oni. Kako je prišlo do te spremembe? Ne vem.«

Jean-Jacques Rousseau je to vprašanje zastavil na samem začetku svoje “Družbene pogodbe” pred okoli dvesto leti. Če ne najdemo odgovora na to temeljno vprašanje, je praktično nesmiselno vzpostavljati nove družbene pogodbe. Že dolga stoletja je znotraj človeške družbe na delu nekaj, kar je onemogočilo prav vsak posamezen poskus iskanja rešitve te velike uganke, ki je bila vsem velikim voditeljem človeštva zadnjih nekaj tisočletij dobro znana: Človek se rodi svoboden, a življenje prehodi kot suženj.

Do danes nismo našli nobenega odgovora. V človeški družbi mora biti na delu nekaj, kar ovira postavljanje pravih vprašanj, s katerimi bi dosegli pravilen odgovor. Celotna človeška filozofija je prežeta z morastim iskanjem brez uspeha.

Na delu je nekaj, kar je dobro skrito in ne dovoljuje zastavljanja pravega vprašanja. Glede na to torej obstaja nekaj, kar deluje tako, da nenehno in uspešno odvrača pozornost od skrbno zakamufliranega dostopa do tega, kamor bi morali usmerjati pozornost. Orodje, ki ga to dobro zakrito nekaj uporablja za odvračanje pozornosti od te poglavitne uganke, je človekova nagnjenost k IZOGIBANJU, kar se tiče živega Življenja. Ta skrita stvar je ČUSTVENA KUGA ČLOVEŠTVA.

Od pravilne zastavitve te uganke bo odvisno ustrezno usmerjanje pozornosti in od slednjega bo nato zaviselo, ali bomo sčasoma odkrili resnični odgovor na to, kako je mogoče, da se človek povsod po svetu rodi svoboden, a se vseeno vsepovsod znajde v suženjstvu.

Družbene pogodbe, če so iskreno zasnovane z namenom ohranjanja življenja v človeški družbi, zagotovo spadajo med naloge ključnega pomena. A nobena vrsta družbene pogodbe ne bo nikoli rešila problema človekove agonije. Družbena pogodba je celo v najboljšem primeru zgolj improviziran poskus vzdrževanja življenja. Vse do sedaj ni uspela odpraviti agonije življenja.

Ta velika uganka je sestavljena iz več stebrov:

Človek se rodi enak drugemu, a ne raste enako.

Človek si je izmislil velike učenosti, a vsak še tako preprosti nauk je služil njegovemu podjarmljanju in zatiranju.

Človek je “Božji sin”, ustvarjen po Njegovi podobi; a je hkrati “grešen” in plen “Hudiču.” Kako lahko Hudič in

Greh obstajata, če je Bog edini stvarnik vsega, kar je?

Človeštvo ni uspelo odgovoriti na vprašanje, kako je možno, da obstaja ZLO, če je svet in človeka ustvaril in nad njima vlada popoln BOG.

Človeštvo ni uspelo vzpostaviti moralnega življenja v skladu s svojim stvarnikom.

Že od samega začetka pisane zgodovine so človeštvo ničkolikokrat opustošile vojne in morija vseh vrst. Še noben poskus zatiranja te kuge ni bil uspešen.

Človeštvo je razvilo številna raznolika verstva. A vsaka oblika religije se je sprevrgla v še eno obliko zatiranja in bede.

Človeštvo je za spoprijemanje z Naravo razvilo številne miselne sisteme. A narava, funkcionalna in mehanična, kakršna v resnici je, se mu je izmuznila med prsti.

Človeštvo je od nekdaj zasledovalo vsakršen košček upanja in znanja. A po treh tisočletjih iskanja in skrbi, srčnih bolečin in umorov zaradi krive vere in preganjanja navideznih napak ni doseglo bistveno več kot nekaj drobcev udobja za majhen delež človeštva, avtomobile in letala, hladilnike in radie.

Po tisočletjih osredotočanja na uganko o naravi človeka se je človeštvo znašlo na isti točki, kjer je začelo: s priznanjem popolne nevednosti. Mati je še vedno nemočna, ko se sooča z moro, ki preganja njenega otroka. In zdravnik je še vedno nemočen, ko se sooča s tako neznatno stvarjo, kot je smrkav nos.

Splošno sprejeto je, da znanost ne odkriva nobene trajne resnice. Newtonovo mehanično vesolje ne sovpada z resničnim vesoljem, ki nimehanično, temveč funkcionalno. Kopernikova podoba sveta “popolnih” krožnic je napačna. Keplerjeve eliptične poti planetov ne obstajajo. Matematika se ni izkazala kot to, za kar se je tako samozavestno razglašala. Vesolje ni prazno; in nihče še nikoli ni videl atomov ali zračno prenosljivih mikrobov ameb. Ni res, da se lahko kemija približa problemu žive snovi, in tudi hormoni niso izpolnili obljubljenega. Potlačena podzavest, ki naj bi bila zadnja beseda v psihologiji, se je izkazala za ostanek bežnega obdobja civilizacije mehano-mističnega tipa. Um in telo, ki delujeta v enem in istem organizmu, sta v človekovih mislih še vedno ločena. Popolnoma eksaktna fizika niti ni tako eksaktna, tako kot sveti ljudje niti niso tako sveti. Odkrivanje novih zvezd in kometov ali galaksij ne bo zadostovalo. Prav tako tega ne bodo dosegle matematične formule. Filozofiranje o pomenu življenja je brez pomena, če ne veš, kaj Življenje je. In ker “Bog” je Življenje, kar je gotovo, neposredno vedenje, skupno vsem ljudem, iskanje Boga ali služenje njemu ni preveč smiselno, če človek ne ve, čemu služi.

Zdi se, da vse kaže k enemu samemu dejstvu: Nekaj temeljnega in ključnega je narobe v celotni zasnovi človekovega procesa učenja spoznavanja samega sebe. Mehano-racionalistični pogled je popolnoma odpovedal.
Locke in Hume in Kant in Hegel in Marx in Spencer in Spengler in Freud in vsi ostali so bili resnično veliki misleci, a nekako je svet po vsem tem filozofskem kopanju kljub vsemu postal prazen, človeštvo kot takšno pa nedotaknjeno. Skromnost pri razglašanju resnice prav tako ne bo zadoščala. Pogosto to ni nič drugega kot trik za prikrivanje lastnega izogibanja bistveni točki. Izkazalo se je, da Aristotel, ki je dolga stoletja obvladoval razmišljanje, ni imel prav in z modrostjo Platona ali Sokrata si ne moremo prav dosti pomagati. Epikurju ni uspelo in prav tako ne nobenemu od svetnikov.

Velika je skušnjava pridružitve katoliškemu pogledu po pogubni izkušnji zadnjega velikega podviga človeštva, nastalega v Rusiji, da bi se sporazumelo s svojo usodo. Uničujoč učinek takšnih poskusov se je razkril vse preveč drastično. Kamorkoli se obrnemo, vidimo človeka, kako teče v krogih, kot bi bil ujet, in obupano zaman išče izhod.

Izstop iz pasti JE možen. A da bi lahko pobegnil iz zapora, mora človek najprej priznati, da je v zaporu. Past je človekova čustvena struktura, struktura njegove osebnosti. Ustvarjanje miselnih sistemov o tem, kakšna je narava pasti, ni preveč smiselno, če je vse, kar je potrebno za izstop iz pasti, spoznati past in najti izhod. Vse ostalo je povsem nekoristno: petje napevov o trpljenju v pasti, kot to počne zasužnjeni črnec; ali pisanje pesmi o lepoti svobode izven pasti, sanjane znotraj pasti; ali obljubljanje življenja izven pasti po smrti, kot katolištvo obljublja svojemu občestvu; ali priznavanje semper ignorabimus, kot to počno resignirani filozofi; ali gradnja filozofskega sistema okoli brezupnosti življenja v pasti, kot je to počel Schopenhauer; ali pa sanjanje nadčloveka, ki bi bil tako zelo drugačen od človeka v pasti, kot je to počel Nietzsche, dokler ni, ujet v norišnici, končno zapisal celotne resnice o sebi – prepozno ...

Prva stvar, ki jo je potrebno narediti, je najti izhod iz pasti.

Narava same pasti je tukaj povsem brezpredmetna, razen te ene ključne točke: KJE JE IZHOD IZ PASTI?