Brezplačna dostava nad 35 €

Faina Savenkova: Zakaj je otroški smeh zmaga

Faina Savenkova: Zakaj je otroški smeh zmaga

29. april 2024 6 min branja

Faina Savenkova iz Luganska, rojena leta 2008, je leta 2018 zmagala na pisateljskem tekmovanju. Pri 11. letih je postala članica Zveze pisateljev Luganske narodne republike. Piše dramska dela, eseje in pravljice, njena dela prevajajo v angleščino, francoščino, italijanščino in srbščino. Leta 2021 je skupaj s pisateljem Aleksandrom Kontorovičem napisala roman "Tisti, ki ti stojijo za hrbtom" o otrocih, mačkah, vojni in boju med dobrim in zlim.

Faina je več kot polovico svojega življenja preživela v vojni, drugo polovico življenja pa je upala na mir. 

Ko je imela 12 let, so jo ukrajinski neonacisti vpisali na javni seznam sovražnikov Ukrajine Mirotvorec. Je eden od 327 otrok na tem seznamu za odstrel. Čeprav številni že leta opozarjajo na to, tudi sama je pisala o tem številnim evropskim in drugim vladam, znanim vplivnežem, političnim in družbenim voditeljem, tudi generalnemu sekretarju Združenih narodov in generalni sekretarki Amnesty International, je bilo vse to zaman. Še huje – na Mirotvorcu so se znašli tudi vsi novinarji, ki so si drznili govoriti s tem dekletom, Zahodni mediji in spletni velikani pa dosledno ignorirajo in cenzurirajo njeno zgodbo in zgodbe številnih drugih tarč teh odkritih groženj s smrtjo. Mimogrede, na tem nacističnem seznamu so še vedno tudi trije slovenski državljani, a oblasti Republike Slovenije to ne gane, nihče ničesar ne ukrene.

Poleg normalnega najstniškega življenja in pisateljstva je zadnja leta tudi novinarka in spletna aktivistka, najbolj od vsega pa si želi, da bi odrasli slišali otroke iz Donbasa. Precej odmevni so njeni eseji, ki jih objavlja po številnih, seveda pri nas le alternativnih spletnih medijih. 

Pred dnevom zmage nad fašizmom in nacizmom je leta 2020 pri 11 letih napisala esej Zakaj je otroški smeh zmaga, preberete ga lahko spodaj. 

 

Fotografija: Photo: Lydia Oprenko

 

ZAKAJ JE OTROŠKI SMEH ZMAGA

Vojna so zračni napadi, grmenje topov in tankov, kanonada strelov ... Ima veliko zvokov in veliko obrazov. Prikrade se in z vso močjo pade na vas, ko jo najmanj pričakujete. In ko se skrivaš, šteješ premore med izstrelki. Ena. Dva. Tri ... Gospod, hvala, da je šlo mimo. In potem orožje utihne. In v tišini se zasliši otroški jok. Tih jok, podoben mačjemu mijavkanju. In potem se spet začne obstreljevanje, ki preglasi vse ... Zato so otroci v vojni tiho. Vedo, da bo njihov jok ostal preslišan.

Poletje leta 1941 je bilo zelo vroče. Žgoče sonce je požigalo polja, reke so presihale, noči pa so bile še vedno hladne in temne. Dežela je bila živa. Nihče ni pričakoval, da bo na njihova vrata potrkala katastrofa. Ljudje so se seveda zavedali, da se lahko kmalu začne vojna, vendar so poskušali verjeti v najboljše, v dobro. Tako kot smo to počeli mi leta 2014.

Vasilij, eden od mojih pradedov, je bil leta 1941 star 17 let. Bil je tik pred vpisom na fakulteto, čakal je na obvestilo o sprejemu. Toda njegovim sanjam ni bilo usojeno, da bi se uresničile. Začela se je vojna. Za študij ni bilo več časa.

Vojna lahko naredi marsikaj. Pod svojim mlinskim kamnom zmelje nepregledne množice, prinese uničenje in lakoto. Lahko spremeni usodo celotne generacije. V spominu pusti sledi in brazgotine. Toda če se ji upreš, se vojna počasi umakne. Še vedno se spominjamo naših junakov in tega, kako težko je bila dosežena zmaga.

So leta, iztrgana iz mirnega življenja, veliko ali malo? Za vse moje prednike je bil 22. junij 1941 datum, ki je razdelil življenje na »čas pred" in »čas po«. Dolga štiri leta so se moji dedki in sorodniki borili za zmago in za preživetje. Vojna je preizkušala njihovo moč, kalila značaj in jih oblikovala v nove osebnosti.

Ponosna sem, da nihče od mojih prednikov ni postal izdajalec ali policist. 3. rajh je lokalne ukrajinske nacionaliste uporabljal kot policijo za lov na upornike.

Moj praded Vasilij je bil topničar. V tistem času je s številnimi drugimi vojaki skušal prebiti obkolitev nacističnih sil. Večkrat bi lahko preprosto obupal, vendar se je prebil, da bi pomagal svojim. Še ko je bil ranjen, je takoj, ko je bil dovolj pri močeh, pobegnil iz bolnišnice in se vrnil k svojim kolegom na fronti, saj se je zavedal, da brani svojo domovino, svojo zemljo.

Drugače ne bi mogel ravnati. Drugače ni mogla ravnati vsa država. V tem času je njegova mati trikrat prejela obvestilo, da je padel. Strah me je samo pomisliti, kaj je vsakič občutila. A kljub temu se je moj praded boril do konca vojne proti Hitlerju in pomagal osvoboditi Prago ter služil vse do leta 1949.

Moj drugi praded in obe prababici so bili premladi, zato so ostali v zaledju.

In še vedno ni znano, kje je bilo težje: na fronti ali doma, medtem ko so otroci opravljali enako delo kot odrasli in garali do krvavih žuljev.

»Vse za fronto! Vse za zmago!« Zanje to niso bile prazne besede, zato nihče ni tarnal. In vsak je naredil, kar je mogel. Navsezadnje so verjeli v svojo nedolžnost in v to, da je treba zaradi bodočega sveta poraziti fašizem.

Nekateri so si za zmago prizadevali na fronti, drugi v zaledju. Samo ena stvar se od takrat ni spremenila – otroci v vojni odrastejo prehitro in prezgodaj.

Dovolj je, če se spomnimo podviga naših mladih gardistov, fantov, ki so postali sinovi polka. Ne glede na to, kako rosno mladi so bili, so morali prek noči odrasti, prenehati biti otroci. A še vedno so v svoji naivnosti sanjali o sladkarijah in brezskrbnih dneh. Postali so nevidni steber zmage.

Zdaj sem stara 11 let. Živim v Lugansku in vem, kaj je topniško obstreljevanje in kaj letalski napad. Polovica mojega življenja je vojna. Ne vem, kaj so čutili otroci, kot sem jaz, v tistem težkem in strašnem letu 1941, ko nas je okupiral 3. rajh, vendar se mi zdi, da je bilo podobno vsemu, kar zdaj doživljajo otroci v Lugansku in Donecku.

Življenja otrok v vojni niso zgodbe o obupu in zlomljenih življenjih. So zgodbe o upanju, čeprav so polne tragedij. Čeprav ne moremo res vedeti, kakšen jutri nas čaka in ali ga bomo dočakali – »jutri« bo in mi samozavestno stopamo naprej. Nismo se zlomili in vsak dan postajamo močnejši, saj v krvi nosimo moč nezlomljivega duha.

Ko obiščem grobove svojih pradedov in mislim nanje, vem, da bom sledila njihovi poti, ker smo jo prehodili skupaj in gremo v isto smer.

In tako kot so nekoč oni, zdaj tudi jaz vem, da se bo vojna prej ali slej končala in da bomo ustvarili novo prihodnost. Ostal nam bo spomin na vojne tegobe, a tudi vera v svet. Prihodnost, v kateri bodo v tišini slišne otroške molitve za mir, predvsem pa njihov smeh. Kajti ko se otroci smejijo, je vojna poražena.

Uvodni zapis in prevod: Gregor Jankovič