Zdi se, da je vse, kar se danes hudega godi po svetu, nekako povezano z dejstvom, da smo se ljudje odvadili pravilno misliti, čutiti, odločati in delovati. Filozofija naj bi bila nekako poklicana k temu, da razume, kaj se pravzaprav godi v svetu in kaj se godi z nami ter nam pomaga pravilno misliti, delovati, živeti.
Biti bi moralo tako ... a vendar ni.
Morda ni naključje, da je filozofija že pred časom obmolknila in se – osramočena – umaknila v kot. Kot da so njeno mesto zavzeli politiki, menedžerji, številni »poklicni« posredniki znanja in informacij – napovedovalci, »novinarji«, akademiki psihologi, tržniki, analitiki, statistiki – milijoni »profesionalcev«, ki iz nekakšne obče pričakovane ali kar zahtevane oportunosti pozabljajo, da so nenazadnje plačanci, ki svoje delo opravljajo zato, ker jim je nekdo ali nekaj tako naročil, pri čemer so sočutno do te svoje omejenosti pozabili, da bi se spraševali, kdo je ta nekaj ali nekdo in kaj pravzaprav ta nekdo ali nekaj hoče – če sploh kaj?
Potem so tu so še številni priložnostni brbljavci, med katerimi posebno blestijo tisti, ki so »samozavestno« (arogantno) pometli s filozofijo ter s principi, ki odlikujejo človeške spoznavne zmožnosti: princip doslednosti, logike, konsistentnosti. Dosledni, kritični um, ki ga ni strah dosledno premišljevati lastnih predpostavk, nam ne koristi več – je passé, za staro šaro. Še huje: prav ta um je odgovoren, da so se nam v zadnjih stoletjih in desetletjih dogajala tako nečloveška grozodejstva. Če ga že ne moremo prepovedati, pa ga dajmo vsaj zvezati na steber sramote, kjer naj počasi shira pod zaničljivimi pogledi in pljunki menedžerjev, politikov, pridigarjev in drugih posrednikov – ter nepregledno vojsko njihovih občudovalcev –, ki imajo v lasti resnico in pravico; shira naj skupaj z drugimi človeškimi »stereotipi«, kot so pravičnost, sočutje, ljubezen, lepota. Naj ta nesrečni, vase zapleteni um prizna svoje omejitve, svojo odgovornost, svojo nemoč, svoje neresnost in svojo plehkost.
In zdi se, da ta tragična mantra v vsej svoji prozorni plehkosti, ki jo široko popularizirajo nesamokritični intelektualci, akademiki, uradniki, naduti plačanci, sčasom dosegla svoj učinek: malone vsakemu mladcu na zahodni polobli je danes jasno, da filozofija ni za nobeno rabo več. In če že ne more biti v obrambo sodobne pameti, naj bo vsaj za okras človeške (nes)pameti; naj bo dvorni norček mogočne, vsezmagujoče tehnologije; naj bo njena dekla in njena pocestnica za vsakdanjo rabo – a tiste sorte, ki mora venomer prositi vbogajme, da si prisluži grižljaj do naslednje ure, naslednjega dne.
Vse skupaj je šlo tako daleč, da je postalo v zadnjih desetletih samoumevno, da se vsak poskus premišljevanja, ki pokaže spoštovanje do sicer povoženih načel razumnosti in omike – doslednosti in konsistentnosti –, nemudoma utiša z izrekom, ki ima hipnotičen učinek: Nehaj filozofirati!
Ne, ne spodobi se razmišljati s svojo glavo, saj je nekdo (ali nekaj) dosti bolje dognalo vprašanja mišljenja in spoznanja namesto nas. Odpreš telefon in še preden si si se drznil postaviti vprašanje, se ti na ekranu ponudi odgovor. Na vsako vprašanje.
Tako si ljudje počasi, a z vojaško natančno in odločno zanesljivostjo režejo najmogočnejšo vejo, na kateri sedijo; režejo si korenine, katerim dolgujejo obstoj in možnost svobode – brezmejnosti svobode v pameti, kakor tudi brezmejnosti v neumnosti.
V čudovitem mestecu Stari Grad na otoku Hvaru smo se pred letom dni odločili, da damo filozofiji in vsem nam priložnost. Mesto, ki je po zgodovinskih virih, ki so na voljo, nastalo prav tisto davno leto, ko se je rodil veliki Aristotel. Srebrna nit štiridnevnega srečanja (simpozija) je bila utopija. Udeležencev je bilo okrog trideset, prispeli smo z različnih koncev Hrvaške, Bosne in Slovenije. Večino jutranjih in popoldanskih pogovorov sta usmerjala Hrvoje Jurić (predsednik Hrvaškega filozofskega društva) ter Aldo Ćavić (direktor Muzeja Starega Grada). Med drugimi so nastopili Hrvoje Jurić (Utopija: ideja, realizacija negacija), Aldo Čavić (Anti-utopizem Karla Popperja), Wendy Gibbons (Camera obscura v Tvrdalju Petra Hektovorića), Ernest Ženko (Utopija in umetnost), Nada Vodušek (Vladimir Nazor, Zgodbe z Brača), Sanja Lovrenčič (Rdeči golobi), Gorazd Kocijančič (Utopija v horizontu hipostatične ontologije), Željko Šarić (Utopija, distopija in človepka narava), Josip Guć (Utopija in bioetika), Karel Gržan (Prebujanje iz utapljanja) in drugi (več na spletni strani simpozija). Pater Karel Gržan, ki se srečanja ni mogel osebno udeležiti, je posredoval svoje videnje preko videa.
Na srečanju se je izkazalo, da smo razdeljeni v presenetljivo različne, medsebojno celo izolirane in izključujoče se pojmovne svetove, filozofije, med katerimi je zahtevno vzpostavljati dialog. Obenem pa se je nedvoumno in jasno izkazalo, da te svetove, ob vsej njihovi različnosti, v okolju, ki je blizu utopije, celo njena utelešenost – to Stari Grad s svojo neverjetno arhitekturo, nravjo in naravo brez dvoma je – povezuje nekaj, kar na nek način presega govorice, kakršnih smo vajeni ... govorica človečnosti, govorica srca, govorica glasbe, poezije, lepote.
Zapisal Rok Zavrtanik
Farski filozofski simpozij (2023). Pater Karel Gržan: Utopija
Večino pogovorov je posnela Sanje TV. Poleg nastopa Karla Gržana je za ogled že na voljo tudi del jutranjega nedeljskega srečanja, ki je bil posvečen Vladimirju Nazorju, velikemu pesniku in pisatelju s sosednjega otoka Brača. V času simpozija sta namreč izšli knjižici prvih treh zgodb iz knjige Iz zavičaja (Iz zavetja) v izvirnem jeziku ter v slovenskem prevodu. Sčasoma bomo za objavo pripravili posnetke vseh dogodkov.
Farski filozofski simpozij. Ob izidu knjige Vladimir Nazor Iz zavetja
V juniju pripravljamo festival Sanje; v okviru srečevanj, poimenovanih Sanje na Krasu ter Burja, bomo organizirali tudi enodnevni simpozij. Tema simpozija: Zlo.
Vabljeni, da se nam pridružite v našem prizadevanju, da človeku vrnemo tisto, zaradi česar je bitje, ki ima zmožnost (so)misliti in (so)čutiti globoko, odgovorno in omikano.
FOTOGRAFSKI UTRINKI IZ HVARSKEGA FILOZOFSKEGA SIMPOZIJA
Fotografije Vilma Matulić
