Mattias Desmet
9. junij 2024
Prejšnji teden so na vrhu Svetovne zdravstvene organizacije v Ženevi potekale razprave o tako imenovani pogodbi o pandemijah. Vzporedno s tem vrhom je bila organizirana konferenca Inspired Global Leadership Summit, ki je bila kritična do pandemične pogodbe. Povabljen sem bil, da spregovorim na tem vrhu, in povabilo sem sprejel. Naj pojasnim, zakaj.
Na vrhu SZO je bilo med drugim predlaganih 300 sprememb Mednarodnega zdravstvenega pravilnika (MZP). Te spremembe bi SZO omogočile, da enostransko razglasi mednarodno nujno medicinsko stanje, če bi to po mnenju neopredeljenega sveta strokovnjakov in virologov bilo smotrno. Navedeni cilj: učinkovitejši odziv na pandemije z razvojem tako imenovane „politike enega zdravja“.
Kaj vključuje politika enega zdravja? Če pobrskamo po spletni strani SZO, najdemo nekaj takega: ljudje smo del širšega ekološkega sistema; vse je medsebojno povezano - ljudje, živali, rastline in podnebni sistem; zato je potreben celostni pristop. Tej viziji nihče ne bi nasprotoval. Celo new agerji in preostali hipiji ne bi.
In kako natančno nameravamo uresničiti politiko enega zdravja? Tu je stvar nekoliko bolj zapletena. Svetovna zdravstvena organizacija želi globalno usklajeno preprečevanje in obvladovanje tako imenovanih mednarodnih nujnih medicinskih ukrepov. Ko je takšno izredno stanje razglašeno, SZO prevzame radikalen nadzor: želi samostojno sklepati pogodbe s farmacevtskimi podjetji, uvesti omejitve potovanj za državljane in predpisati standardizirane medicinske posege. Vzpostaviti želi tudi širši globalni sistem biološkega nadzora, vključno s stalnimi potnimi listi za cepljenje. V ta namen je SZO od EU prevzela tehnologijo digitalnega potrdila EU Covid s 1. julijem 2023. Saj veste, potrdilo, ki temelji na kasneje dokazano napačni predpostavki, da bo cepivo Covid zaustavilo širjenje virusa.
V zadevi nujnih medicinskih ukrepov SZO pridobiva skoraj neomejeno oblast. Zato se postavlja vprašanje: kdo lahko v skladu s predlagano zakonodajo razglasi mednarodno nujno medicinsko pomoč? Odgovor ne preseneča: generalni direktor SZO. Za to sploh ni potreben izbruh virusa. Podnebne spremembe, ki bi lahko sprožile tak izbruh, zadostujejo za razglasitev izrednih razmer.
Dovolite mi ob tem nekaj zadržkov. Prvič, jasno je videti, da so strokovnjaki in virologi Svetovne zdravstvene organizacije nagnjeni k hitremu in preuranjenemu prepoznavanju izrednih zdravstvenih razmer. V zadnjih desetletjih se tovrstni procesi še stopnjujejo. Na primer, leta 2023 je SZO opičje ošpice označila za nujno medicinsko pomoč, ko je bilo pri več kot 8 milijardnem svetovnem prebivalstvu odkritih vsega okrog 16.000 primerov.
Odgovorni strokovnjaki in virologi so ugotavljali, da „nad opičjimi ošpicami nimamo nikakršnega nadzora“, množični mediji pa so pomagali širiti njihovo sporočilo. Rezultat: v kratkem času so se v centrih za cepljenje oblikovale dolge čakalne vrste, velika farmacija pa je začela delovati. Samo Belgija je v cepiva proti opičjim ošpicam vložila 110 milijonov evrov. Ni znano, koliko jih je bilo uporabljenih, vendar so bila bodisi izjemno učinkovita bodisi je šlo za lažni pandemični alarm. Menim, da je slednja možnost najbolj verjetna.
Če prelistate besedila SZO, boste našli diskurz, ki je prepričan v koristnost tehnokratskega pristopa k svetovnemu zdravju, kjer se „pravi“, „znanstveni“, „racionalni“ medicinski posegi z najstrožjim možnim nadzorom od zgoraj navzdol vsiljujejo prebivalstvu.
Svetovna zdravstvena organizacija (in sorodne globalistične institucije) se nedvomno vidijo kot ultimativni predstavniki razsvetljenske tradicije, ki so vrhunec racionalnosti. Drznem si dvomiti, da je to res. In to se mi zdi milo rečeno. Če se vrnem k primeru z opičjimi ošpicami: ali z racionalnega vidika kdo dejansko dvomi, da bi bilo teh 110 milijonov evrov v Belgiji mogoče bolje porabiti za boj proti, recimo, revščini in izobraževanju otrok?
In ali Svetovna zdravstvena organizacija res predstavlja tisto vrsto odprte miselnosti, ki so jo imeli v mislih temeljni razsvetljenski filozofi? Preberite besedila, ki na splošno veljajo za temelj razsvetljenske tradicije. Kaj na primer pravi Kant v svojem eseju „Kaj je razsvetljenstvo“? Nedvoumno pravi, da je cilj razsvetljenske tradicije osvoboditi državljana njegove nezrelosti. Preveč enostavno je dopustiti, da učitelj določi, kaj je prav in kaj narobe, duhovnik, kaj je dobro in zlo, in da, zdravnik, kaj je zdravo in nezdravo. Razmislite sami. Upajte si razmišljati. Sapere Aude.
Mislim takole: v svojem prizadevanju za racionalen pristop k zdravju so institucije, kot je Svetovna zdravstvena organizacija, nehote končale v nasprotnem. Ne predstavljajo več znanosti, racionalnosti in razsvetljenstva, kaj šele družbe s samoodločbo in pravico do svobode govora. Racionalnost se je v svojih absolutističnih, totalitarnih ambicijah spremenila v absurdno iracionalnost, prizadevanje za razsvetljenstvo pa napoveduje novo obdobje teme.
O pandemski pogodbi se pogajajo vse članice Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije, ki vključuje vseh 193 držav članic ZN. Rezultati so zavezujoči za vseh 193 držav. To pomeni, da se ji nobena država ne more izogniti pod kaznijo (strogih) gospodarskih sankcij, ki jih uvedejo ZN. Če bo na koncu za spremembe glasovala navadna večina, bo zakonodaja začela veljati v 12 mesecih, torej do maja 2025.
Glasovanje je v bistvu trenutek, ko bodo demokratično izvoljeni politiki glasovali za ali proti ukinitvi demokracije. Če bo dosežena navadna večina, bomo naredili velik korak k zamenjavi demokracije s tehnokracijo - svetom, v katerem so državljani pasivno podrejeni „strokovnjakom“.
Lani sem o tem spregovoril v Evropskem parlamentu v Strasbourgu in Bruslju ter v ameriškem senatu na Kapitolu. Prejšnji teden sem to ponovno storil v Ženevi. Združiti se morajo ljudje vseh političnih usmeritev, ki v temelju dvomijo v ta tehnokratski trend. Združiti se morajo, ne v množico, ampak v skupino. Razlika med množico in skupino? Množica se poveže, ker imajo vsi fanatično enako mnenje; skupina se poveže, ker si ljudje med seboj priznavajo pravico, da govorijo kot ljudje, ne glede na mnenje. V množici so različna mnenja razlog za sovraštvo in agresijo, v skupini pa so različna mnenja razlog za ljubezen. Prav tam, kjer je Drugi drugačen, postane zanimiv. Kot sem že povedal drugje: Če ljubimo Drugega samo zato, ker je enak nam, ne ljubimo Drugega, ampak svojo zrcalno podobo, in to, kar čutimo, ni ljubezen, ampak narcizem.
In dejanje, ki vodi k povezanosti, je dejanje, staro kot človeštvo samo: dejanje iskrenega govorjenja. Navsezadnje bo prav to dejanje, ki so ga bili ljudje sposobni izvesti ob tabornih ognjih v prazgodovini, preseglo moč največjega tehnološkega nadzornega aparata. V času tehnokracije je treba ponovno odkriti umetnost govorjenja, fenomen resnice. Kant je v svojem eseju o razsvetljenstvu mislil na državljana, ki obvlada umetnost iskrenega govorjenja, in ne na državljana, ki brezglavo sledi strokovnemu diskurzu SZO in se mu podreja.
Mattias Desmet na svojem Substacku. Prevedeno iz angleščine.