Bojana je srknila čaj ter se še bolj poglobila v čtivo. Nekdo je prav tisti hip spustil vodo v stranišču, kar me je premotilo in preusmerilo pozornost drugam. Brž sem jel ugibat, kdo je notri; moja domneva je bila: oče. A je bila mama – oče je namreč ponovno smrčal v dnevni sobi, tokrat celo v položni legi na kavču. Njegov trenutek kakovostnega preskoka v spalnico se je povsem približal. Alenka je v kuhinji pričela s sklepom pospravljanja čiste in obrisane posode, sam pa sem dokončno opustil barbarski plenilski pohod na skoraj že izpraznjeno škatlo ter se znova pomaknil v dnevno sobo.

– Izidor, pojdi ležat; ... ne utrujaj oči! je zapovedal materin glas, ki je prispel iz kopalnice.

Nekako mi je manjkalo volje do kakršnegakoli odpora, navsezadnje sem bil še vedno bolan. Zares dobro okrepčan in napojen sem se vrnil v temo sobe, nekaj časa buljil v prazen prostor, zatem začutil sladko utrujenost in zaspal.

Naslednji dan je zbolela še Alenka. Ker sem prespal celotno jutro ter velik del dopoldneva, niti ne vem, kako se je vse skupaj odvilo; vem le, da je bila Alenka vsa pikasta ter strašno besna name.

A vraga: kaj sem ji jaz kriv, sem mar izumil ošpice?!

Bil je november. Brez prestanka je deževalo in drevesa so že izgubila liste. Črna, namočena debla pa veje golih dreves so delovali kot ožgane kosti sredi pepelnate sivine pogorišča. Dnevi so se premikali s polževo hitrostjo in nejevolja je trkala na duri še tako neuklonljive radosti.

V avtobusih sem lahko dan za dnem opazoval mrke, čemerne in zamorjene obraze, pa postave v temnih, resnobnih zimskih oblačilih in poslušal dolgočasne pogovore, naveličan nenehnih ponavljanj ene in iste snovi: Ja! Vsakdo ve, da je življenje eno veliko sranje!!

Kazalo je, da bo slabo vreme dokončno pregnalo celo proste padalce. Zadnji med njimi je verjetno padel skupaj s poslednjim listom na ne vem kateri platani na sprehajališču pred šolskim vhodom. Bilo je prehodno obdobje: mladež se je pripravljala na sneg, vsi ostali so z nestrpnim pričakovanjem čakali novo pomlad. Stari, betežni in obnemogli so s strahom zrli v prihajajoči hlad, ki jih lahko vzame s seboj v kraje brez povratka. Dnevi so se naglo krajšali in šibko sonce je še tiste redke dni, ko ni prepustilo podobe časa in prostora oblakom, dežju in megli, delovalo nekako obnemoglo, bolno.

Lepega jutra nas je zarana zjutraj pričakala zmrzal. Avtomobili so se zaletavali eden v drugega, kot bi hoteli igrat hokej na ledu. Glavna prometna arterija v središče mesta je bila zamašena z zveriženim, največkrat prav nespodobno obtolčenim železjem, pa pokvarjenimi vozili, izločenimi iz dirke večnega življenjskega brzenja, da ne bi zamudili odmišljenega, nikoli dojetega drobca časa, ko naenkrat postaneš prepozen ter neusmiljeno izločen iz nadaljnjega tekmovanja v pridobivanju moči in časti določanja. Kdo je napisal urnik!? Kdo nas je vklenil v nesmisle razdeljevanja časa!? Kdo skratil svobodo!?

In tako se vozim v avtobusu ter se sprašujem vsa ta nerešljiva vprašanja življenjskih nesmislov in obenem bentim, zakaj se nisem rodil v času popolnosti. Biologija nas namreč uči, koliko milijonov semenčic zgreši svoj cilj in preprosto propade brez vsakega jasnega namena, ki bi upravičeval njihov obstoj. To še toliko huje velja za one, ki končajo v robcu ali toaletnem papirju! Kako je torej mogoče, da sta semenčici, ki sta oplodili jajčeci moje mame, zadeli in spočeli oba z Alenko? Kako bi bilo, če bi bil kateri drugi par semenčic uspešnejši; bi naju to naredilo boljša?

Ne nazadnje pa se nisem hotel popolnoma omejit v ozkosti moškega pogleda na nastanek vesolja in se vprašal, čemu sta prav ti dve jajčeci čakali na invazijo migetajočih bičkarjev, medsebojno neusmiljeno tekmujočih nekje v temnih kanalih na dnu trebušne votline za glavni dobitek, in nista naveličani čakanja na dva bičkarja v lepljivo smrdljivi sluzi preprosto izplavali ven v tajinstven, neznani razburljivi svet vložka.

Pa zakaj prav zdaj? Zakaj živim prav v tem času, ako bi lahko že zdavnaj bil mrtev? Zakaj nisem enostavno, enocelično bitje nekje v deviških morjih predkambrija, ko je bilo živet vse kaj drugega. Če že drugega ne, je bil svet manj obrabljen in nizki planotasti griči Bretanje so bili tiste dni silno gorovje, gospodar kopnega, postavljen, da služi večnosti. In kaj je od vsega tega ostalo? Kaj bo ostalo od tega pomilovanja vrednega planeta, če ga bomo tako nemarno izrabljali in grobo posiljevali; še malo in začelo bo primanjkovat zraka za dihanje!

Ozrl sem se skozi zakajeno, s črnimi sajami umazano okno avtobusa in povsod se je vila temno siva čadasta megla izpušnih plinov. Nagnusnost, kakšno svinjarijo moramo vdihavat! Kako šele izgledajo moja pljuča, če je šipa, ki jo zanesljivo pogostokrat operejo z vodo, vsa črna, sajasta. Na misel mi pride, da se bom lepega dne sesul kot kup nagrmadenih odpadkov na smetišču. Kako moremo toliko zasvinjat in onečedit; ne, ni mi bilo jasno. Kdo vse to porabi, potroši in odvrže?!

Ne da bi si pošteno in odkrito priznal v odgovor, da sem med njimi tudi sam, se raje odločim obiskat knjižnico in si sposodit Rousseauja! Izstopim iz konzervastega, stonogi podobnega cestnega onesnaževalca, takoj trikrat na glas zakreham, izpljunem mastnega, si z robcem pokrijem nos in usta ter kot kakšen zakrinkan član baskovske ETE prečkam s stoječim, dim puhajočim železjem prenatrpano cesto.

Vozniki medtem izgubljajo potrpljenje. Prične se simfonija hupanja, nestrpneži se s peklensko vnemo zaletavajo drug v drugega s svojimi ničvrednimi premikajočimi škatlami. Marsikateri izstopi iz teh kletk in pobesnelo žuga, kaže sredinec in jarko kolne drugega, ki si je bodisi z nespretno bodisi nestrpno vožnjo drznil nekaj kiparskega oblikovanja na pravilnih oblinah svojega jeklenega konjička. Kiparji, kakor se spodobi za resnične, tenkočutne umetnike, večidel ostajajo na varnem, v ogrevanem zavetju svojih škatel in že z desno roko hitijo iskat zavarovalniške pole, kupone ... najbolj plemeniti si celo privoščijo mirno brezbrižnost ali celo vrnejo izziv s prav tako dvignjenimi sredinci. Le nekaj žarkim romantikom med njimi vzneseno prekipi in rodi se srborito obkladanje z deci sovražnim govorom, ki se bolj izjemoma prelevi tudi v špetir, ta pa v obračunavanje s pestmi. Kateri od kiparskih hudokurčnikov si v povračilo celo privošči dodaten pečat k umetnini in z brco doda še h kompoziciji, kleparji vsega sveta pa le tiho opazujejo, si manejo roke in v mislih že preštevajo novce.

Vseobča bedastoča, ki ji pripadam, me navda z gnusom in odporom; hotel sem vzletet, pa nisem imel kril; hotel sem bit riba, pa mi kane, da v tej nezdravi, onesnaženi vodi ne bom dobro končal; kaj mi sploh preostane: brati Rousseauja!!?

– Igor Krivokapič, A: Simfonija v besedi. Odlomek iz stavka Andantino