Brezplačna dostava nad 35 €

Iz Utopie, zbirke pisem z juga Marka Tomaša: Zimske noči

Iz Utopie, zbirke pisem z juga Marka Tomaša: Zimske noči

05. februar 2024 6 min branja

Zimske noči

Veter vznemirja pustoto, le on je buden v klinično mrtvem mestu. Žalostna južnjaška jesen s sklonjeno glavo prepušča svoj rumeni prestol hladnokrvnim armadam zime. Nihče ne bo žaloval za njo, vse jeseni bodo v naših spominih ostale enake: samo neko zmedeno prehodno obdobje. Sledi ostanejo le na naši koži. Nekoč sem bil podoben svojemu stricu, potem očetu, zdaj sem vse bolj podoben dedu, takšnemu, kot je bil, ko je zapuščal ta svet. V zlomljenosti časa vidim upanje, možnost resničnega potovanja, ki ni odvisno od zadanih parametrov dogovorne resničnosti. Gibi mojega deda so danes moji gibi. Njegovi spomini so moji. Sva ista oseba. A to je le delček od boga obljubljene enotnosti, edine stvari, ki lahko odžene prastrahove, nekdanje bojazni, od katerih vsi trpimo, kot da bi imeli kronični kašelj. Svetloba uličnih svetilk valovi v nočnem vetru. Nikoli mi ne bo uspelo pojasniti drugim: nikjer ne more biti tako hladno kot na jugu pozimi in nikjer tako pusto kot na tej zemljepisni potezi, zasejani z otročarijami in sanjami o življenju v večnem poletju. Burja v mojem mestu te noči piha tako, da se mi dozdeva, da drevje šepeta med seboj. Vejevje se prikrito zvija, kakor da se želi približati ušesu sosednjega drevesa in mu prišepniti skrivnost. Vejevje na ulici se veji do okna moje dnevne sobe in trka na stekleno steno. Kakor da me želi z nečim seznaniti. A vse, kar lahko razumem, glede na to, da ne poznam jezika dreves, je: zima je, ulice so puste in scenografija je idealna za smrt nekega norega, neutolažljivega pesnika, ki ni spoznal, da je pisanje akt umiranja, a ni treba pasti na hladen asfalt v eni od takšnih noči. Vse to se je že davno odigralo in ni več nobene potrebe, da bi se ponovilo.

Kadar piha burja, je svetloba jasnejša kot pod oblastjo katerega drugega vetra. Svetloba je jasna, samosvoja točka v noči. Ni le neki madež, ki se bojuje za svojo identiteto, točka, ki umira za to, da bi bila svetlost. Kadar je burja to, ona to tudi je. Vse se zdi jasnejše v zimskih nočeh, ki jim vlada severni veter. Samo misli se nikakor ne uredijo. Tu so, da se ne bi prepustili jasnini, ki jo vedno vznemirja zavest o drugih vetrovih, drugih vladarjih naše duše, o našem drugačnem obstoju. Vem samo, da sem zelo osamljen človek, ki poskuša tolmačiti veter. To se vedno dogaja med dvojimi sanjami, med sanjami, ki jih nizamo, kadar si zamišljamo milost enotnosti, ki nas bo osvobodila samote, ki tako okrutno spominja na smrt. Na srečo nisem ambiciozen človek in mi takšni podvigi ne pridejo na misel. Kako nesmiselno bi bilo to dejanje. Sedel bi, kot zdaj sedim, za svojo delovno mizo, tako vznemirjen, da bi se mi misli razsipavale kot razbita voznikova šipa. Najprej bi si zamislil ljudi, ki jih poznam. Njihove spalnice in postelje, v katerih ležijo in sanjarijo, sami ali ob nekom enako osamljenem. Videl bi te obraze, nekatere poznam vse življenje, vem, kako jih je čas spremenil in kako so bili podobni bratom in sestram, stricem in tetam, staršem, in zdaj vse bolj spominjajo na svoje babice in dedke. Za vse, kar so preživljali v sebi, je trpela njihova koža, neizpisana, a polna, izpolnjena z zgodbami o tisočerih sanjah, velikih neuspehih in majhnih zmagah, iz katerih je sestavljeno upanje, ki nas vse ohranja pri življenju. Kako jalovo početje. Zamišljati si tisto, o čemer nekdo sanja. Moral bi rekonstruirati vsako posamično življenje, vsako spremembo pričeske, s časom pridobljene grimase, spremembo sloga oblačenja, vse to bi moral analizirati, da bi prispel zgolj na golo sled enega samega sna. Niti božanski detektivi, najeti pri vsemogočnem, ne bi mogli brez mnogo truda uspeti v tem poslu, tako jalovem, kot je jalov poskus, da z revolucijo spremenimo svet. A spet, morda je to edina mogoča revolucija – ta poskus, da se nekomu približamo, tako da ga začnemo resnično razumeti in dostopati do njegovih sanj ... kar nikomur od nas ne bo uspelo. Toda pomembno je potovanje. Potovanje pravzaprav utira pot po neprehodnih klancih človeških usod in nas sili, da gremo naprej z upanjem, da bomo stopili na svetlo in pozvali celotno človeštvo, da se združi v milosti in končnem spoznanju božanskega.

Te misli so zapisane brez kančka sramu, z namero, da se brezsramno razgalim tudi kot prijatelj, ki ga niste nikoli spoznali, da razkrijem neznanim ljudem svoje male norosti. Te pravzaprav najbolje opisujejo, kakšna je mitska južnjaška zimska noč, noč, hladnejša od katerekoli misli o severu, noč, kratka, a brezmejna, noč, v kateri je samota jasnejša od točk svetil, ki bedijo nad uspavanim mestom, ohlajenim med dvema poletjema, dvema enakima prividoma o življenju. Dokumentarni film o zgolj eni takšni noči bi bil verjetno najdolgočasnejša stvar, ki bi jo videli o življenju. To je noč nemogoče dramaturgije, a spet edine mogoče, tiste brez reda, nejasne, zgodbe, ki se giba in prilagaja kot boj za preživetje. V njej so dovoljena vsa sredstva, ideali in trdna stališča pa pomenijo zanesljivo smrt. Oh, to čudežno življenje, ki nas zasužnjuje z raznimi ukanami, drobnimi podlostmi in nam podtakne mediteransko zimsko noč prav v trenutku, ko smo pomislili, da smo naposled našli vsaj kažipot za kraj, na katerega želimo priti. Ali pa smo vsaj tako mislili do včeraj. Nato pa v tej podtaknjeni saboterski noči spoznamo, da nimamo pojma, zakaj smo se odpravili prav tja, da smo zdaj neznano kje in je vse tako nejasno, da zmedenost postaja nevprašljiva zakonitost. Družba ne obstaja. Od takrat, ko je bil objavljen ta strašni podatek, smo se odtujili od drugih in zmedenost je postala naša usoda. Urejene odnose je zamenjal kaos. Notranji mir in jasne vrednote je zamenjala nezmožnost procesiranja podatkov. Da bi lahko ves barbarski dotok informacij postavili v nekakšen ustroj, bi morali imeti v sebi vpisan jasen vrednostni sistem, ki obdeluje informacije in iz njih ustvarja jasno stališče, bistro kot ulična svetlika v burjasti noči.

Zdaj so v vseh predalih in omarah čevlji zraven spodnjega perila, zmečkane srajce poleg nogavic, kapa je vržena na kavč. Takšno stanje je posledica kronične umske utrujenosti, ki je ni mogoče obvladati z meditacijo ali zdravim dolgotrajnim spancem. Le red okoli nas nam lahko povrne notranji mir. Očitno pa je kaos naravno stanje in tu niti ideja Boga ne more več pomagati. Postal je sumničav, ne ve, kaj bi z vso to zmedenostjo, ki je ljubezen spremenila v odnos dveh ljudi, ki ločeno sanjata o prostoru, še samotnejšem od njune zakonske postelje. In samota je tako postala pokora in hkrati edina možnost pobega od kaosa, saj se nam zdi, da je mogoče le v popolni samoti ostati čist, se obvarovati od toče informacijskih nabojev. In je tu še tista mala zmedenost, v kateri tone možnost majhnih življenjskih zmag. Zato smo si pripravljeni odrezati roko, iztegnjeno k nam kot znak naklonjenosti. Tako se oddaljujemo od idej o enotnosti. Enotnost pa je bog. Enotnost je ljubezen. Enotnost je svoboda, ki v temelju svobode pomeni notranji mir, šele nato splošni mir. Mir splošne prakse. To sem zapisal, ker mi je zvenelo smešno. Taka je, kot sem že rekel, dramaturgija zimske noči na žalostnem, od sveta pozabljenem jugu.

To je še eno iskreno pismo. Iskreno v nameri, da se razkrijem kot le eden med zmedenimi; tisti, ki ne bo na silo podtaknil nekakšnih trdnih prepričanj kot resnice o zimski noči. Svet bi bil idealen prostor, če bi za zimsko noč lahko rekli le – vejevje trka na naša okna, kadar išče zatočišče.

Marko Tomaš, iz knjige Utopia. Pisma z juga