Izjemen dokument slovenstva: Edvard Kocbek, Partizanski dnevnik

26. december 2021 7 min branja

Objavljeno v: TV Sanje, Hiša sanjajočih knjig, Rok Zavrtanik

»Sveta jeza je bistvo slovenskega osvobodilnega gibanja«

Izjemen dokument slovenstva: Edvard Kocbek, Partizanski dnevnik (Božič 1942 leta 2021)

»Prihaja čas, ko si bo kolektiv prilastil cilje človekove duše in njenega poslanstva. Do tega bo radi izdajstva duhovnih gibanj v človeštvu moralo priti. Toda druga prevara bo hujša od prve, kajti skušnjava oblasti bo postala pošastno velika. Z njo se bo približala skušnjava izključno kvantitativnega urejanja. Bojim se za človeka. Ko se bo dokončno preselil v determinirani svet in se zaprl v imanenco, se bo odtrgal od živih virov večne resnice. In zato ne bo več čutil potrebe po apostolskem spreobračanju sočloveka, temveč si ga bo s silo osvojil ali ga s silo zatrl.« (Edvard Kocbek: Partizanski dnevnik, v pripravi)

Na Božič, 25. decembra zvečer, sva Rok Zavrtanik in Nada Vodušek pripravila božični večerni program – v živo.

Tema večera: Edvard Kocbek, njegovo partizanstvo.

Konkretno: njegovi dnevniki iz božičnega časa v letu 1942.

V drugem delu večera sva prebrala dnevnike od 10. do 25. decembra.

Prispevek je na voljo na Tikanalčku tukaj.

Za izhodišče sva vzela citat iz znamenitega dela Slava vojvodine Kranjske, poglavje o praznovernih navadah.

Človek, ki se ga še danes ima za »častitljivo« in »vsestransko izobraženo osebo«, je v zaledju velikih avtoritet, cesarjev, kardinalov in Vatikana takole pisal o naših prednikih, zdravilcih, staroselcih, starovercih, ki se niso do tal priklonili pred zavojevalskim Valjhunom in njegovim zlorabljenim Kristusom:

»Coprnic in čarovnic je dežela še precej očiščena, razen pri Snežniku, Ložu, Cerknici in Planini, zakaj v tistih krajih, ki leže med velikanskimi divjinami, je včasih nemalo te golazni. Ko pa le kaj o njih zvedo, brž ujamejo ta coprniška babiščeta in jih spravijo na grmado. To jih straši in sili, da se s svojo nesrečno umetnostjo skrivajo, saj tudi krastače in drugi strupeni črvi najrajši skrivaj lazijo po luknjah ali temnem grmovju in goščavi. Čestokrat so jim namreč vroče zakurili in jih precej posadili na žarerči stol, vendar golazni s tem še niso mogli docela iztrebiti. Upali so sicer, da je pogosto plapolajoči plamen vso to nesnago – coprniško alego, mislim – popolnoma pregnal, toda pod velikanskim kupom pepela so tako rekoč še ostale nekatere iskrice, ki utegnejo prav lahko vžgati to ali ono skladovnico. Tako so, brž ko je coprništvo spet začelo tleti in plapolati, hiteti gasiti nečisti plamen s sodnim ognjem in človeško krvjo, zakaj, kadar zavohajo požar, namreč coprništvo, preženo požar s požarom ali s krvjo in ga zakopljejo v pepelu. In če se te pepel coprnicam in drugim praznovernim, čarovništvu vdanim ljudem v ušesa natrese, povzroči velik strah in sklep, da se bodo vzdržali takih pregreh, ki požar podkurijo in zanetijo, ali da jih biodi skrbno pred človeškimi očmi skrivali in ne razodevali z nadaljnim zapeljevanjem drugih ljudi, ker bi se na ta način najlažje razkrili.

Morda pa prileti včasih takšna iskrica pohujšanja ali nalezljiva duševna kužna sapica iz kake sosednje dežele, kjer te zmajske zalege ne manjka. Na Kranjskem so tej prekleti zalegi zelo sovražni, pravica je v tem primeru prav ostra in ni za milost nič kaj razpoložena.

Drugače pa se še najdejo na Kranjskem kmetje in kmetice, ki napovedujejo preprostim ljudem, kje je izgubljeno ali ukradeno blago, in dajejo nasvete za različne bolezni in druge reči, toda če oblast izve, jih da zapreti in po preiskavi kaznovati. Tako žensko imenuje preprosti človek boginjo, a bolj po pravici bi se morala imenovati hudičevka ali hudičeva dekla …« (Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, Mladinska knjiga, 1968)

Valvasor je »častitljiv» in »vsestransko izobražen« nič bolj ali manj, kot je »častitljiva« in »vsestransko izobražena« današnja akademija, zagledana v svoj nevprašljivi, »vsemogočni«, »vesoljni«, a v resnici osupljivo majhni prav.

Neverjetna je izrazita aktualnost nadutega fašizma, ki pod okriljem velikih avtoritet, ki se razglašajo za »unam sanctum«, že stoletja rovari po človeštvih širom sveta: danes v imenu »unam scientiam«: eno zdravilo, ena znanost za vsa človeštva in vsa bitja.

Vsi evropski fašizmi in imperializmi temeljijo na absolutnem izključevanju vseh omik, vseh izkušenj, znanj, čutnosti, doživljajskosti, ki ne koristijo težnji imperija, izpraznjenega duše in duha: enako danes kakor pred stoletji. Njegovo »etično« in «duhovno» bistvo se razkriva v odnosu do šibkejših od sebe, kakor so nedavno razkrili srhljivi skrivni posnetki ravnanja z živalmi iz enega od »živilsko-predelovalnih obratov« na tleh Slovenije.

Današnja nebrzdana korporatokracija z »regulativami« ukinja, prepoveduje, onemogoča in sankcionira številna tisočletna znanja, medicinske, filozofske, umetniške prakse; kakor v času Valvasorja onemogoča stara znanja in jim v imenu »znanosti« odreka pravico do delovanja: od Nove Zelandije in Tasmanije, prek Indije do obeh Amerik in Slovenije uničuje celo starorodna semena ter jih nadomešča s patentiranimi industrijskimi proizvodi.

Toda bolj kakor vse drugo, bolj kakor aktualnost fašizma osuplja fenomen, kako se mu priklanjajo, ga objemajo in se mu celo klanjajo prav tisti, ki imajo antifašizem najpogosteje na ustnicah: intelektualci, akademiki. Sram naj jih bo!

Po uvodnem pogovoru sva se podpisani in Nada prepustila branju Kocbekovih dnevnikov iz decemberskih dni leta 1942. Partizanska sila je bila mogočna. In Kocbek je njeno iskrivo, tehtno pero. Premagala je zver ponorele industrializacije in njenih pomagačev. Ni pa bila vsemogočna. Naletela je na meje, ki jih ni poznala, ki jih je komaj slutila, tipala. Kocbek je bil tu občutljivo tipalo neznanih svetov prihodnosti. Poln slutenj tega, kar se je desetletja po vojni godilo – in se godi do današnjega dne. Pravočasno je zaslutil novo silo vstajenja pravične družbe; novo moč, ki je izšla iz vrst ljudstva, ki je prvič v zgodovini prevzela odgovornost in zajadrala s prenovljenim, čistim ethosom v prihodnost. Toda slutil je tudi meje tistega, kar nas je uklenilo dosti kasneje. S tako imenovanim neoliberalizmom, ki ni nič drugega kakor ponovno prebujena zver podivjane kolonizacije in kibernetizacije sveta biti. V korist starega znanca – vsemogočnega, strogo varovanega vampirja-parazita: kapitala.

»Sleherni med nami je zdaj prisiljen živeti svojega pravega nepopačenega človeka. Zdaj resnično ne morem biti drugačen kakor tak, kakršen sem. S človeka so padli vsi naslovi, položaj, zasluge, nečimrnost, samozadovoljstvo, vsa narejenost. Vsakdo med nami je sedaj neusmiljeno omejen na golo človeškost, na to, česar mu nihče več ne more vzeti, kar more izgubiti le s smrtjo, na junaštvo srca, na silovitost duha, na ponižno neodvisnost od vsega zemeljskega in na pričevanje svoje bojne resnice. Ali ni to stanje človeške milosti? Ničesar si bolj ne želim kakor to, da bi v tej razsvetljenosti mogel živeti do svoje smrti.«

»Nekaj drugega je jeza, razkačenost, sveta jeza. To ni pojav trenutne brezosebnosti, temveč zavestna razhudnost, posredovalna sila med umom in nagonom, med razumom in sovraštvom, kakor sem to že nekje zapisal. Strast ima v človekovem življenju velik pomen, zaokrožuje človekovo hotenje ter mu daje toploto in smotrnost. Sovraštvo je surov nagon, jeza pa je strast v pravem pomenu besede. Jeza je strast, ki ve, kaj hoče, zato je usmerjena v načrten in sankcioniran boj proti zlu. Jeza je silovitost, ki uravnotežuje in mobilizira vsega hotečega človeka. Sveta jeza premaguje navade in vodi v stališče, nikoli v zgolj nagon ali v maščevanje.

Kako so mi zoprni in neresnični tisti kristjani, ki si v Kristusu predstavljajo milo božanstvo, zgolj razumsko bitje, ki ni sposobno afektov! Nasprotno, evangeljsko božanstvo je jezno, srdito bitje, ki tepe sovražnike in jih strašno kaznuje. Kristus je izgnal sejmarje z bičem iz templja.

Pred očmi mi je potek slovenskega osvobodilnega upora od začetka do danes. Zavedam se vseh elementov, ki so prispevali k tako naglemu razvoju osvobodilne misli. Zato lahko rečem, da bi Osvobodilne fronte in njene rastoče sile ne bilo niti brez družbenih motivov niti brez moralne razkačenosti, ki se je prebudila v našem ljudstvu ob zasedbi. Družbena in moralna gibala se združujejo v en sam motor in temu motorju lahko rečemo sveta jeza. Celo to lahko rečemo, da je sveta jeza bistvo slovenskega osvobodilnega gibanja.«

– Edvard Kocbek, Partizanski dnevnik (v pripravi)