Kajuhove pesmi v zbirkah
Karel Destovnik se je rodil 13. decembra 1922 v industrijskem Šoštanju. Rasel je v okolju, kjer je bilo nenehno čutiti napetosti med proletariatom in kapitalisti ter slovenstvom in nemštvom. Na domače okolje in starejše, pretežno levo usmerjene prijatelje je bil močno navezan, hkrati pa se je njegov svetovni nazor oblikoval tudi v gimnazijskem okolju v Celju. Krivice, ki so se dogajale v njegovi bližini, in branje sodobne socialne literature, predvsem ruske, so ga zgodaj navdihnili za pisanje poezije. Svojo prvo, neverjetno preroško pesem Slutnja je v Slovenski mladini objavil še kot ne šestnajstleten mladenič. V Kajuhovi zapuščini najdemo njegovo barvno zasnovo naslovnice pesniške zbirke, o kateri je očitno že kot srednješolec razmišljal ali morda samo sanjal. Na naslovnico je naslikal pevca z liro in napisal: PESMI D.K. Zanimiv je njegov cikel (zbirka) trinajstih pesmi, ki jih je na pisalni stroj leta 1939 v desetih izvodih zapisala njegova takratna ljubezen Marija Medved in ga je Kajuh podaril svojim desetim prijateljem. Z veliko mero prizanesljivosti bi lahko imeli te zapise za neke vrste prvo pesniško zbirko. Na prvi strani je naslov PESMI, Destovnik K., pod tem se nahaja Prešernova glosa Slep je, kdor se s petjem ukvarja, na dnu naslovnice najdemo enotno besedilo V spomin prijatelju in nato ime in priimek »obdarjenega« prijatelja. Ohranjena sta vsaj dva izvoda te »zbirke«.
Po nacistični okupaciji Slovenije se je pred aretacijo iz domačega mesta umaknil v ilegalo v Ljubljano, kjer se je vključil v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, hkrati pa je bilo bivanje v Ljubljani tudi ustvarjalno najbogatejše. Njegovi socialni liriki sta se pridružili ljubezenska in predvsem pesem upora.
Ideja o prvi tiskani zbirki pesmi je sicer dozorela že v letu 1942, ko so jo sprejeli tudi njegovi tovariši iz vodstva osvobodilne fronte, katere pesniški glasnik je postal. Toda tik pred tiskom zbirke pod naslovom Markacije, ki naj bi obsegala kakšnih trideset skrbno izbranih pesmi, je bila ilegalna tiskarna Tehnika v Šiški, ki bi morala knjižico natisniti, izdana in do natisa tako ni prišlo.
Zato pa se je ohranil zvezek, v katerega je januarja 1943 z izjemno lepim in berljivim rokopisom Kajuh zapisal 53 svojih pesmi in nekaj epigramov ter ga potem zakopal pod češnjo pri Ponikvarjevi hiši. Posvetil ga je namreč svoji ljubezni Silvi Ponikvar, ki je bila takrat v zaporu. Tudi o tem zvezku poezije lahko zelo pogojno govorimo kot o »pesniški zbirki«. Torej, o njegovi drugi.
Pa vendar je Karel Destovnik, ki je pesmi v glavnem objavljal pod psevdonim Drago Jeran (šele leta 1942 se ob objavi pesmi v Naši ženi prvič pojavi kot Kajuh), v objemu svobodnih notranjskih gozdov doživel izdajo svoje prve prave pesniške zbirke. Po prihodu v partizane na osvobojeno ozemlje Dolenjske konec avgusta 1943 je kmalu postal vodja propagandne in kulturniške skupine, ki je do konca leta po osvobojenem ozemlju izvedla številne mitinge in domačine ter borce spodbujala k uporu. S svojimi nastopi je še posebej izstopal Kajuh, čigar poezija se je hitro širila med ljudmi. Tako se je pokazala potreba in sprejela odločitev, da se natisne zbirka njegovih pesmi.
Priložnost se je pokazala v novembru, ko se je kulturniška skupina med pohodom po notranjskih gozdovih ustavila v razbitih barakah brez streh. Kulturniki so s seboj že dlje časa nosili papir, pisalni in razmnoževalni stroj, zato so se kar tam, med sneženjem, lotili dela. Plesalka Vera Paulin Brina si je pisalni stroj posadila na kolena in Kajuh ji je po spominu narekoval pesmi, ki jih je na zborovanjih najrajši recitiral. Naslovno stran, partizana in partizanko, je narisal Janez Weiss Belač. Med razmnoževanjem so na papir padale snežinke, črnilo se je razmazalo po papirju, a so vseeno uspeli razmnožiti 38 izvodov zbirke, ki je obsegala 27 pesmi. Ohranjena sta še dva izvoda.
Kajuh je 22. februarja 1944 v Šentvidu pri Zavodnjah padel, a njegove pesmi so bile vedno bolj žive in pokazala se je silna potreba po novi zbirki. Že spomladi je dal Mile Klopčič partizanskemu vodstvu pobudo za ureditev zbirke in od slednjega je dobil nalogo, da zbirko uredi. Tako kot v prvi zbirki, izdani jeseni, je bilo tudi v tej 27 pesmi, od tega 23 istih kot v prvi.
Likovno podobo zbirke si je zamislil arhitekt Branko Simčič, izvedel pa jo je slikar France Mihelič. Na naslovnici je osrednji motiv prelomljene lipe z zvezdo v ozadju. Kot je zapisal dr. Emil Cesar: »Simčičeva oprema izredno zgovorno, toplo in iskreno ponazarja Kajuhovo življenjsko pot. Boj za uresničitev pesnikovega svetovnonazorskega prepričanja simbolično ponazarja rdeča peterokraka zvezda, prav tako pa je lipa izraz njegove privrženosti ogroženemu slovenstvu in slovanstvu …« Zbirko je poleti leta 1944 v nakladi 1000 izvodov izdal Propagandni odsek Glavnega štaba NOV in POS, natisnila pa jo je tiskarna Urška na Rogu.
Posamične partizanske tehnike so še pred koncem druge svetovne vojne natisnile nekaj manj obsežnih zbirk (izborov) Kajuhove poezije na podlagi Klopčičeve iz poletja 1944, ki je junija leta 1945 v Ljubljani doživela prvi pravi ponatis.
Po letu 1945 se je Kajuhova poezija pogosto objavljala v samostojnih izdajah, kjer je šlo v glavnem za ponatise prvih izdaj. Prva zbirka s strokovnim spremnim tekstom, ki ga je napisal dr. Dušan Moravec, je izšla leta 1949 in je vsebovala 63 pesmi. To je bila prva zbirka v trdi vezavi.
V letu 1966 je dr. Emil Cesar izdal knjigo Karel Destovnik – Kajuh, Zbrano delo: Pesmi, v kateri najdemo obširen Kajuhov življenjepis in opus stosedemindvajsetih pesmi, ki jih je znanstveno obdelal. Knjigo je v kasnejših izdajah še dodobra dopolnil in te izdaje so še dandanes temeljno delo za proučevalce Kajuhovega življenja in literarnega ustvarjanja.
Obseg že znanih pesmi iz Cesarjevih knjig je leta 2015 dopolnila izdaja Knjižnice Velenje Kajuh: Zbrane pesmi, kjer so objavljene vse do tedaj najdene Kajuhove pesmi. V knjigi, ki je v bistvu bolj pesmarica, saj nima spremnih tekstov, je objavljenih stoenainpetdeset pesniških zapisov, od tega šestnajst prvih objav.
Pričujoča knjižica je posvečena 100-letnici rojstva Karla Destovnika Kajuha in je ponatis druge pesnikove samostojne pesniške zbirke, ki jo je uredil Mile Klopčič in je izšla poleti leta 1944, nekaj mesecev po Kajuhovi smrti.
Spremne beseda knjižice Karla Destovnika PESMI (faksimile)
Zapisal: Vlado Vrbič
Karel Destovnik Kajuh: Ko bo človek človeka prepoznal
KAJUH 100 LET – TANJA RIBIČ ZA NOČ KNJIGE: HOTELI NA OBRAZE SO NAGOBČNIKE NAM NATAKNITI
Karel Destovnik Kajuh: Pesmi (faksimile, 1944)
