Kakor je med drugim pojasnil veliki mislec Wilhelm Reich, fašizem računa na fašista v nas, ki se zanaša, da je »mi« neizpodbitna postavka, in ga je zato pripravljen povsem nekritično priznavati in sprejemati, v zameno pa žrtvovati vsako kritično misel, ki bi lahko ta »mi« ogrozila. Z drugimi besedami, fašist v nas je pripravljen trgovati s temeljnimi principi življenja in spoznanja, četudi ga brez teh principov preprosto – ni. Kajti biti »jaz«, ki je drugačen, svoboden, suveren, je nekaj, kar smrtno ogroža fašizem v nas – ogroža in razgalja našo bojazljivost, našo brezpomembnost v priznavanju tegale »mi«. Vsi fašizmi vseh časov so računali s to bojazljivostjo: iz »mi« izobčeni posameznik naj se pobere s sveta. »Našega« sveta.

 

Nič čudnega ni, da so se Reicha ob tem pomembnem odkritju odrekli njegovi dotedanji zavezniki: psihoanalitiki, komunisti in tudi kapitalisti: raje so prisluhnili fašizmu in nacizmu in še sami prižgali pripravljeno grmado, kakor da bi prisluhnili lastnemu poštenju. Na takšen ali drugačen način – če ni šlo drugače, pa z zasmehovanjem in z ignoranco – so sodelovali pri zažiganju njegovih knjig. In molčali, ko so misleca Wilhelma Reicha umorili v ameriškem zaporu. In molčijo še danes, ko tiho prenašajo laži, ki se razlezajo po vikipedijah in enciklopedijah spomina.

 

Vse zato, da bi ostal fašistični »MI« nedotaknjen.

 

Zato nas ne sme nikakor čuditi, da danes fašizem po svetu počenja, kar počenja. Da »MI« postaja vse bolj srhljiv, grozljiv, nesprejemljiv. Da se počasi pred nami razkriva obraz samega »hudiča«.

 

»MI« je po razpadu Jugoslavije Evropi sporočil: ljudje so problematični. »MI« jih bomo spravili v red. Z Natovimi letali. Z osiromašenim uranom. S kasetnimi bombami. Z 11. septembrom. Z Guantanamom. Z Ukrajino. Z Gazo. S pobojom otrok in starcev in žena. »MI«. »Naša vlada«. »Naš predsednik«. »Naša odgovornost«. »Naša okoljevarstvena zasmrajenost«. »Naš ogljični odtis«.

 

Trikrat premislimo, preden prihodnjič izrečemo »mi«. Kajti prav mogoče je, da gre za smrtno nevaren izmislek, ki ubija vsakokratno edinstvenost vsakokratnega bitja na planetu – katerega bistvena, konstitutivna lastnost je – EDINSTVENOST.

 

Ni ga ne matematičnega ne fizikalnega zakona nad to resnico.

 

Brez edinstvenosti tudi ena + ena nikoli ni dve.

 

Brez metafizike fizike ni. Brez metafizike dobimo to, kar danes postaja hudo globalizirani »mi«: svet navideznega življenja, navidezne resnice, navidezne inteligence, navideznih ljudi, ki so si prepovedali biti tisto, kar so lahko: ker je varneje biti »mi«, varneje se je utopiti v samopozabi in v navidezni inteligenci, kakor biti odgovorna, edinstvena duša, ki si zmore priznati, da je življenje čudež. Da je lahko nedoumljiva in prelepa, kristalna skrivnost.

 

Ne umirajo le otroci v Gazi: z njimi umira edinstvenost, z njimi umira tisto, kar bi lahko bili resnični »mi«, zatorej z njimi umiramo mi vsi.

 

Ne dovolimo si nikdar več reči »naša vlada«, »naša država« ... saj gre v tem primeru le za povzdigovanje lažnega, fašističnega jaza, ki brezčutno terja smrt vsakokratne edinstvenosti, tebe, mene, nas vseh.