Brezplačna dostava nad 35 €

Knjiga ali film, to je zdaj vprašanje ali zakaj brati IN gledati znanstveno fantastiko

Knjiga ali film, to je zdaj vprašanje ali zakaj brati IN gledati znanstveno fantastiko

19. februar 2024 10 min branja

Knjiga ali film, to je zdaj vprašanje ali zakaj brati IN gledati znanstveno fantastiko

Večno vprašanje o tem, ali je boljša knjiga ali film, je staro toliko kot prve filmske adaptacije literarnih del – in te so stare skoraj toliko kot film sam. Prva filmska adaptacija literarne predloge je bila namreč posneta le 8 let po prvem znanem filmskem posnetku Louisa Le Princea iz leta 1888. Prvi, žal izgubljeni, posnetek neznanega režiserja na podlagi literarne predloge je torej iz leta 1896, literarna predloga pa je bilo delo Trilby (1894), avtorja Georgea Du Mauriera.

Na prvo adaptacijo znanstvenofantastičnega dela ni bilo treba dolgo čakati, saj je leta 1902 Georges Méliès posnel A Trip to the Moon. Film je (sicer ohlapna) adaptacija romanov Potovanje na luno (1865) in njegovega nadaljevanja Autour de la Lune (Okoli lune, op. a., 1870), ki ju je napisal Jules Verne. Na Mélièsa je vplival tudi roman Prvi ljudje na Mesecu (First Men in the Moon, 1901) H. G. Wellsa. Kratki film A Trip to the Moon velja za kultnega, Méliès pa je zaradi svoje uporabe posebnih učinkov, tehnike stop-motion in superimpozicije navdihnil generacije režiserjev in začrtal nove smernice snemanja filmov. Vendar bi danes težko trdili, da se je zvesto držal literarne predloge.

Pa se posvetimo za trenutek vprašanju, kaj je sploh tisto, kar ostre kritike filmskih adaptacij znanstvenofantastičnih del spravlja na okope. Bolj kot v katerem koli drugem žanru se namreč bijejo bitke med samooklicanimi braniki znanstvenofantastične literature (zagrizenimi bralci in poznavalci) ter tistimi, ki uživajo v filmskih spektaklih, grandioznih predstavah, neverjetnih pokrajinah/bitjih – in pokovki – ter knjige ne vzamejo v roke (največkrat morda niti ne vedo/ne opazijo, da je film posnet po literarni predlogi). Zgodovina filma je namreč polna primerov adaptacij dram, romanc, grozljivk, trilerjev, ki so postavljene na piedestal in so must-see (nujne za ogled), kultni filmi svojega žanra ter poslastice za vsakega pravega filmoljuba in zanesenjaka (pa tudi navdušenci nad literarno predlogo mnogokrat nimajo veliko pripomb, če pa že, jih vsekakor ne izražajo tako strastno).

Kaj torej podžiga debato med knjigo- in filmoljubi znanstvene fantastike? Da bi lahko vsaj za silo ustrezno odgovorili na to vprašanje, moramo razmisliti o recepciji znanstvenofantastične literature – pa sploh ne o komercialni recepciji, temveč o akademski recepciji. O recepciji slonokoščenih stolpov literature, ki so jo (ko se je znanstvenofantastični žanr začel razvijati in cveteti – govorimo o začetkih moderne znanstvenofantastične proze, zato se omejujem na obdobje po l. 1818, ko je Mary Shelley anonimno objavila delo Frankenstein) sestavljali resni in strogi literati, literarni zgodovinarji in kritiki. Salonski učenjaki, ki so na univerzah predavali samo o klasikih – pogosto trpečih in nerazumljenih avtorjih, ki so se iz dneva v dan prebijali – finančno ali mentalno, za časa življenja dobili le malo priznanja, vendar jih je prav to postavljalo na vrh literarnega Olimpa. Pisali so o človeški izkušnji, o resničnih ljudeh, resničnih dilemah (čeprav izmišljenih). Ukvarjali so se s človeškim stanjem – z enoumjem, s pomanjkljivimi liki, z bedo in bliščem življenja v tem ali onem družbenem sloju. V njihovih delih so prevladovali ne vedno zanesljivi vsevedni pripovedovalci, ki so podajali informacije o množici likov na obrobju, v moralno sivih območjih, saj je to gnalo pripoved. V pravi literaturi seveda ni bilo prostora za nekaj tako banalnega, kot je fantazija, domišljija.

Znanstvenofantastična proza tistega časa je naletela na izjemno mešane odzive. Načeloma so bila dela komercialno sicer izjemno uspešna, vendar za literarne akademike so bila absolutno preveč znanstvena in preveč fantastična. Zakaj bi vendar mešali fantastiko in (komaj dobro razvijajočo se – v tem pomenu besede) znanost v literaturo, če imamo stoletja in stoletja zgledov, kaj je klasično, spodobno in literarno? Literatura ima seveda jasno postavljene vzorce, začrtane smernice, cilje, ki ne smejo segati čez ustaljene okvire. Tako so morda brundali v salonih ob čaju ali šeriju – ali absintu?

V resnici pa ne bi bilo treba pogledati dlje od Homerja, da bi se odprli celotni svetovi fantastičnega, fantazijskega, nezemeljskega, mitičnega, epskega. Če bi resnično razumeli elemente epike in tradicijo velikih epov, ki jih zgodovinsko štejemo za začetke literarnega udejstvovanja, bi videli, da so njihovi osnovni gradniki, tisto, kar jih dela epske (če se tu omejimo zgolj na Homerja), podobni elementom znanstvene fantastike. Opisi herojskih likov in njihovih notranjih bojev, ki se odpravijo na potovanje, pogosto v neznano, premagajo nad/nečloveške napore, se borijo proti (nad)naravnim silam (ki jih kontrolirajo višja bitja, tj. bogovi) in pošastim v fantastičnih okoljih (podzemlje, nebesa) in so večinoma predstavljeni zelo moralno nedvoumno v visoko stilizirani pripovedi s prepletanjem liričnih, dramskih in epskih elementov. Zveni znano?

Glavna prednost znanstvenofantastične literature tiči prav v domišljiji in čudenju, ki ju ustvarja v bralčevih mislih. To čudenje je svet, ki ga ustvarja, poln fizike, tehnologije, politike, ekonomije in družboslovja. Nemalokrat je fantastično ali nezemeljsko okolje zgolj preslikana družbena kritika našega lastnega okolja, boj malega človeka proti sociopolitičnemu ustroju civilizacije, ki s trdo roko vlada in nadzoruje vsako, še tako majhno medosebno človeško transakcijo, naj bo na ravni odnosov ali ekonomije.

Žanr znanstvenofantastične literature torej že od začetka spremlja stigma komercialnega uspeha na eni in tega, da je skoraj popolnoma spregledan s strani literarnih kritikov na drugi strani. Zato morda ni čudno, da so zagrizeni navdušenci in poznavalci žanra paradoksalno zapluli v drugo skrajnost. V svojevrsten literarni snobizem – če nas ne sprejmejo v svoj klub, bomo pa naredili svojega, še boljšega. Tako jim bomo pokazali. In ta klub je sčasoma postajal vse bolj in bolj ekskluziven – pravi sinonim za odbiranje (gatekeeping) tistega, kar je kultno, kar je sveto, kar je pravo.

In kaj lahko najbolj oskruni svetišče? Hollywood. Komercialni filmi. V velikih kinematografih. S posebnimi učinki in pokovko. Z igralci, ki verjetno še niso prijeli knjige v roke, in režiserji, ki ne razumejo literarne predloge. Scenaristi, ki samovoljno izpuščajo prizore, ki so ključni za razumevanje celotne zgodbe, ali spremenijo spol lika, lik kratko malo izbrišejo ali pa si izmislijo novega. To pa že ne gre.   

Na drugi strani ringa se znajdejo filmski navdušenci, ki komaj čakajo na nov spektakel, tisti, ki si želijo sprostiti se po napornem tednu in ki s svojo pokovko ter veliko koka kolo popolnoma samozadovoljno sedijo v zadnji vrsti kina. In po možnosti še glasno žvečijo, klepetajo ter ne ugasnejo mobilnih telefonov. Le zakaj bi prebral knjigo, ki je dolga 500 strani, po možnosti še popolnoma dolgočasna, polna dolgih opisov pojedin, pokrajine, čudnih bitij in oblačil, in ki me bo stala vsaj en teden mukotrpnega branja? Kdo le ima čas za to?

In kaj je tisto, kar bi zadovoljilo tako ene kot druge – je to svetovno znan in komercialno uspešen režiser? So to največje filmske zvezde svojega časa? Je to neodvisna produkcija s kultnim režiserjem in neznano zasedbo? Lahko rečemo, da so bile vse te formule adaptacij znanstvenofantastične literature že preizkušene, bolj ali večinoma manj uspešno. (Naj omenimo le adaptacije Johna Carterja po predlogi Edgarja Ricea Burrowsa, Štoparskega vodnika po galaksiji po predlogi Douglasa Adamsa, Lynchevega filma Dune po predlogi Franka Herberta, Vojno svetov in Otok dr. Moureauja po predlogah H. G. Wells.) Poskušali so veliki filmski studii tako z velikimi imeni kinematografije in z odličnimi, priznanimi igralci kot s kultnimi, bolj umetniško usmerjenimi režiserji. V zgoraj omenjenih se ni izšlo najbolje niti komercialno, kaj šele kritiško (tako s strani filmskih kritikov kot s strani prej omenjenih navdušencev nad literarnim žanrom).

Po teh in podobnih spodrsljajih znanstvenofantastičnim knjižnim moljem težko zamerimo skepticizem in odpor do novih adaptacij kultnih del. Zloglasno težko jih je zadovoljivo prenesti v filmski medij, saj je produkcija večinoma izjemno draga (posebni učinki, kostumografija, scenografija, računalniška animacija, honorarji največjih filmskih zvezd, s katerimi skušajo privabiti kar največ gledalcev), dolgotrajna, režiserji pa imajo pogosto zvezane roke, saj mnoge kreativne odločitve narekujejo studii (največkrat iz finančnih razlogov). Lahko rečemo, da je večina literarne predloge izgubljene s prevodom v drug medij. In prav to je tisto, kar literarni navdušenci najbolj zamerijo filmom – pomanjkanje mimesis v smislu zvestega predstavljanja vsega tistega, kar ponuja literarna predloga. Na drugi strani je film najpogosteje poiesisustvarjanje nečesa novega na podlagi že obstoječega.

Ali film torej sploh lahko ustrezno predstavi vse nianse tega, kar med svojimi platnicami skrivajo knjige? Seveda je to odvisno od že zgoraj omenjenih dejavnikov: scenarija, igralcev, režiserja, kostumografije, scenografije, in ne pozabimo tudi glasbe (pa seveda neljubih finančnih, časovnih in logističnih omejitev). Dejstvo je, da film fizično vključuje več čutil (kar še toliko bolj drži od pojava 3D tehnologije). Vendar ravno to je lahko argument proti filmu – najbolj zagrizeni nasprotniki bodo vztrajali, da nas film usmerja in omejuje naše doživetje na zgolj to, kar nam predstavi (kakor koli razkošno in detajlno že). Utesni našo domišljijo in nas vodi po zgolj eni, vnaprej določeni poti, ki ima zgolj en konec in se zaključi z odjavno špico.

Literarna predloga, ki se že sama po sebi izmika okvirom konvencionalnega, ki sega daleč onkraj meja mogočega in resničnega (kot znanstvena fantastika nedvomno se), je še toliko težji zalogaj. Pogosto mora film vključevati posebne učinke, zapletene kostume in scenografijo, nemogočo, (še) neobstoječo tehnologijo, fantastična bitja, ki v resničnosti ne obstajajo. Dolgo so bile adaptacije znanstvenofantastičnih del izjemno omejene z dostopno tehnologijo in s tem, kar je bilo sploh mogoče posneti, poustvariti. Tehnologija je vedno zaostajala za mejami človeške domišljije in zdi se, da ji šele v zadnjem desetletju ali dveh nekako uspeva capljati ne preveč daleč za njo.

Z vidika komercialnega uspeha so znanstvenofantastični filmi – dejansko, vsi filmi – vedno nekakšna Schrödingerjeva mačka. Dokler film ne izide, je lahko hkrati dober in slab. Dokler ne bomo kupili vstopnice in pogledali v škatlo, ne bomo vedeli, kaj nas čaka. Vendar če gre za film, posnet po kultni literarni predlogi, lahko gledalci s svojimi (nerealističnimi) pričakovanji bistveno vplivajo na recepcijo in percepcijo filma. Seveda v dvourni spektakel ni možno vključiti prav vsega, kar nam knjiga predstavi na 500 straneh. Jasno, da se bo treba zadovoljiti z določenimi kompromisi in omejitvami, ki jih inherentno vsiljuje filmsko platno. Vendar se na tej točki postavlja vprašanje: Nas ni že pop art (sicer v likovni umetnosti, pa vseeno) naučil, da je treba pogledati čez navidezno masko komercialnega in banalnega v prvotnem pomenu besede ter jo odstreti, da se nam odpre pogled na tisto, kar je pod površjem? Če torej komercialno uspešni filmi predstavijo žanr znanstvenofantastične literature vsaj enemu odtisočku gledalcev, niso že nekaj pripomogli tudi k razvoju bralne kulture tega žanra? Nadalje lahko komercialno neuspešni filmi spodbudijo gledalce, da preberejo literarno predlogo in sami vidijo, zakaj so kritike (ne)upravičene – kaj je tisto, kar dela to literarno delo izjemno, kultno, in zakaj je film zgrešil tisto najbolj nadležno gimnazijsko vprašanje: Kaj je avtor hotel s tem povedati? Če lahko sprejmemo nekaj kompromisov in se osredotočimo na to, ali filmsko delo ustrezno predstavi idejo, svet in vzdušje literarnega dela ter je samo po sebi logična zaključena celota, ki obenem ponuja dodano vrednost, da je zanimivo tudi za tiste, ki literarne predloge ne poznajo – je torej uspešno?

Zdi se, da je Denisu Villeneuvu s prvim delom filmske adaptacije Dune: Peščeni planet (2021) po prvi polovici literarne predloge Peščeni planet Franka Herberta (Dune, 1965) uspelo zgraditi most in s tem nevtralno ozemlje na bojišču med literarnimi navdušenci in filmoljubi, hkrati pa doseči še kritiški (10 nominacij za oskarja, 6 oskarjev, 3 nominacije za zlati globus, 1 zlati globus, če omenimo samo najvidnejše) in komercialni uspeh (čez 400 milijonov dolarjev zaslužka ob 165-milijonskem proračunu). Četverček na videz nezdružljivih in do tedaj skoraj nedosegljivih ciljev, ki ga želi nadaljevati in nadgraditi s filmom Dune: Part Two (2024), prirejenim po drugi polovici prej omenjenega romana.

Pri Villeneuvovi adaptaciji je šlo za velikopotezni projekt priznanega studia z visokim proračunom, zvezdniško zasedbo, uspešnim režiserjem (ki ljubiteljem znanstvene fantastike ni neznan), kopico posebnih učinkov in zgodbo, ki zvesto sledi knjižni predlogi. Kako je Villeneuvu uspelo, kar je Lynchu leta 1984 spodletelo? Odgovor na to vprašanje prepuščamo bolj pristojnim za presojanje kakovosti filmskih del. Tudi Lynch je namreč imel za sabo visok proračun, uspešen in priznan studio, zvezdniško zasedbo. Film si je ogledal sam Frank Herbert in povedal, da je ob njem bolj ali manj užival, da film sledi zgodbi in da razume, zakaj so določene prizore iz knjige izpustili. Ob izidu filma je Herbert že užival status kultnega predstavnika znanstvenofantastičnega žanra, imel je goreče privržence, ki so ga postavljali na piedestal, in ta članek ter njegovo bistvo lahko najbolje sklenemo z njegovimi besedami: »Nekateri želijo, da sem kultna osebnost, zahtevajo, pravzaprav, naj bom kultna osebnost. Tem sporočam: 'Znova preberite knjigo [Dune, op. a.].' Preberite vse [moje knjige, op. a.], pravzaprav, saj v njih zavračam kult osebnosti.«