Brezplačna dostava nad 35 €

Laibach, Alamut, Sanje

25. avgust 2022 3 min branja

Nič ni resnično, vse je dovoljeno je znameniti moto, ki ga Vladimir Bartol izpostavlja na začetku svojega nepozabnega Alamuta. Zadnja leta je vse bolj aktualen: Ubisoft ga je sredi »finančne krize« (2008) uporabil kot izhodišče ene najuspešnejših video iger vseh časov (Assassins Creed), Laibach ga izpostavlja v napovedi skorajšnje premiere Alamuta v Križankah. Na nek način pa se zdi, da je to ključno in tudi edino preostalo »duhovno« vodilo delovanja institucij, ki se postavljajo za arbitrarne predstavnike sodobne civilizacije: politike, medijev, korporacij, znanosti, prava in celo okoljevarstva. O tem, kaj to prinaša družbi in posamezniku, je v animaciji The Box nazorno spregovoril umetnik Miha Kastelic. Laibach je zgodbo remasteriral v glasbeni video Brat moj.

O manipulaciji s stvarnostjo in manipulaciji človeške zaznave – pretežno skozi reinterpretacijo umevanja in jezika, ter skozi naduto predrzno manipulacijo omenjenih arbitrov, smo spregovorili v spremni besedi h knjigi dr. Andraža Terška Boj za ustavnost in zakonitost.

Edvard Kocbek je v svojem Partizanskem dnevniku na več mestih jasno slutil, napovedoval in svaril pred scenariji, ki se danes odvijajo na Zemlji.

»Človek bo postavil na tehtnico samega sebe v vsej demonični obliki, kar je ima v sebi. Kaj misliš, da si morem kako drugače razložiti zatemnjenost človekovo, ki se kaže tiho in vsak dan bolj pošastno? Kažejo se znamenja velikih duhovnih epidemij, ki si jih ne bomo mogli razložiti niti s kolektivno sugestijo niti z običajnimi merami psihologije.«

Nekaj let kasneje je zapisal: »Preteklo noč sem sanjal eno izmed najbolj zanimivih in logičnih sanj v svojem življenju. V deželi se je naenkrat razširila novica, da ljudje nenadoma obolevajo od strašne bolezni, ki naj bi bila prinešela iz Azije. Nastane nenavadna panika, ljudje zaživijo v apokaliptičnem razpoloženju, vsakdo se čuti z eno nogo v grobu. Oblasti navidez izdajajo stroge odredbe, nihče se ne sme nikogar dotikati, delijo posebne amulete z iglo, ki jih s spretnim zamahom tako podelijo, da se zapiči z iglo v dlan in jo tako cepi zoper bolezen, na mizah je določen kot štirikotne površine, ki je po njem razmazana protikužna maža. Hkrati pa režim uporablja bolezen, da z njo okuži svoje nasprotnike in nezaželjene prijatelje. Ko se tega naenkrat zavem, nimam več obstanka, sam blodim okrog, zakrinkujem se in vendar so mi povsod za petami. /../ Spominjam se sovjetske eskadrilje v zraku, ki je bila v bistvu le zakrinkana zahodna letalska enota. Bilo je pravo pričakovanje konca.« (Iz Kocbekovega dnevnika, 14. marec 1951)

O tem, kako se v danih razmerah znajti in kako delovati, so poleg daljnovidnega Kocbeka razmišljali mnogi vse bolj odrivani, zatajevani in preganjani ljudje – ustvarjalci, umetniki, zdravniki in znanstveniki. Poleg Vandane Shiva in njenega silno aktualnega dela Ena Zemlja, eno človeštvo proti enemu odstotku velja omeniti Wilhelma Reicha, ki so ga varuhi matrice »civilizacije« utelešujočega nihilizma še posebno sovražili. Sovražili z razlogom, saj je stvarnega morilca Jezusa in ljubezni ter sočutja ne le prepoznal, temveč tudi razkrinkal in tudi podrobno opisal. Ni naključje, da je bilo njegovo delo Umor Kristusa – čustvena kuga človeštva strogo prepovedano in s sodnim odlokom celo sistemsko zažigano v ZDA. Cvetka Poprask Flores je delo za Sanje prevedla in v prvi polovici septembra končno izide v zbirki Knjižnica sežganih knjig.

Z ljubeznijo in sočutjem – s knjigami naprej!

Rok Zavrtanik, Sanje