Uvodna beseda urednika k slovenskemu prevodu
Ta knjiga je izšla v predkoronskem času. In kot se knjigam, ki prinašajo pomembne informacije in njihovo poglobljeno razumevanje, rado dogaja, je ostala na Zahodu nesramno spregledana. Vendar pozorni bralec ne bo spregledal, da neustavljivo stopnjujočo se blaznost, ki jo knjiga razkriva in ki se neustavljivo stopnjuje, ne vodi nikamor drugam kakor v vse slabšega izmed najslabših svetov: v brezdanji pekel, kakršnega spoznavamo v »koronski dobi«. Ko enkrat dopuščaš zločinsko delovanje, kakršnemu smo priča zadnja desetletja, še posebej od nastopa tandema Reagan – Thatcher, pa od 11. septembra dalje, ko toleriraš serijske plenilske in uničevalne vojne, tiho prenašaš »finančno krizo« 2008, s katero se je nacionaliziralo vrtoglave dolgove in obenem privatiziralo megalomanske dobičke, ko se dovoli pogrom zoper Wikileaks in zločinski pregon Juliana Assangea, ko se ponižuje in izničuje neodvisne medije in raziskovalce ter whistleblowerje, ko se tolerira korupcijo Mednarodnega sodišča v Haagu ter grozljivo taborišče Guantanamo, ki deluje onkraj vseh zakonov in načel etike, obenem pa še naprej priznavaš veljavo »znanju« in »denarju« po meri imperializma – ko se lahko dogaja vse to, je le še vprašanje časa, kdaj in na kakšen način se bodo pričele ukinjati temeljne ustavne listine, listine demokracije, ključni dokumenti človekovih pravic, ki so nastali po izkušnji 2. svetovne vojne, in s tem temelji ethosa in smiselnosti življenja samega.
V enem redkih intervjujev za množične medije ob izidu knjige se je voditelj čudil Vandani Shivi: »Ali se vam ne zdi, da je to, o čemer govorijo vaše ugotovitve, teorija zarote?« »Veste, moja knjiga je osnovana na novih razkritjih, ki postajajo dostopna«, odgovarja Vandana. »Preberite jo.«
Avtorica v knjigi v prepričljivo celoto poveže vrsto izjemno zaskrbljujočih podatkov, do katerih je zahodna miselnost in celo njena akademija razvila nezaslišano ignoranco. V svoji zaslepljenosti je postala tako predrzna, da je pripravljena spregledati celo najbolj očitna dejstva in povezave, ki pojasnjujejo dejanske namere korporacij, ki prevzemajo razumevanje in upravljanje sveta. Gre za problem, ki je mnogo starejši od izzivov, ki so jih prinesle »sodobne tehnologije«. Gre za vprašanje avtoritete – komu, zakaj in kako gre avtoriteta, ki naj se ji podrejajo posamezniki in kulture, celo države? Ali ima življenje samo v sebi seme in kal in temelj samobitnosti, kakor ugotavlja Vandana – ali naj mu temelj in smisel podeluje vnanja avtoriteta? Imperializem je stara bolezen, utemeljuje pa se kot a priori avtoriteta, ki da ima na svoji strani vesoljni prav. Kako in zakaj? Ker tako pravim jaz, nam odgovarja.
Koncept avtoritarnosti je kot nek vlek prisoten skozi vso pisano zgodovino, od Starega Egipta preko Grčije, Rimskega cesarstva, Srednjega Veka do blaznosti fašizma, nacizma in stalinizma. S koronsko krizo, ki jo imperializem ljubkovalno imenuje Velika ponastavitev (ang. The Great Reset), svet ljudi postaja tisto, kar v očeh avtoritarnih sistemov že vseskozi je: velikanska taboriščna bolnišnica, v kateri mora biti vse in vsakdo nenehoma pod nadzorom skrbnega očesa Gospodarja. Vse v imenu nove mogočne religije – »znanosti«. Kakopak tiste, ki rase pod okriljem velekapitala.
Ob koronski »krizi« so druga za drugo odpovedale malone vse institucije nadzora nad avtoriteto, ki vrši vse brezobzirnejši nadzor nad nami: celo »far lefts« (slov. skrajne levice), ki naj bi predstavljale ostro, neizprosno, opozicijsko kritično oko, so druga za drugo pohlevno sprejele »utemeljitve«, na podlagi katerih avtoriteta ukinja temeljna načela svobode, demokracije in življenja. Postale so nadzirane opozicije znotraj prostaške mentalitete in ideologije vrednostnega sistema enoumja kapitala, ki življenje in celo mišljenje ponižuje v marketing: v doseganje ciljev (nekoga drugega), skozi primerjanje, merjenje, tehtanje, izračunavanje, izmenjevanje in zapakiravanje taktik in strategij za doseganje učinkov in usmerjanje vsega.
Ta knjiga je temeljita zaušnica »zahodni ekonomiji«, predvsem pa njeni miselnosti, njeni navidezni racionalnosti in njeni izsiljeni »znanosti«. Proti njej so Varoufakisove kritične analize ali Žižkovi eseji in celo analize legendarnega Chomskega videti nedolžne in neškodljive predmetu svoje kritike. V svoji zavzeti kritiki sveta so žal pozabile svoje poslanstvo, izgubile temelje in vez s tradicijami, ki so možnost kritike sploh vzpostavile. Resnični kritiki, znanstveniki in filozofi so dosledno izločeni iz »javnih« razprav – getoizirani v herezijo; kot »teoretiki zarote« so deležni nenehnega javnega zgražanja in posmeha. Nova sveta inkvizicija je nova »nevidna roka« zgodovine, ki izza zastave ugrabljene in ponižane znanosti uravnava krasni novi svet. »Teoretiki zarote« so »še bolj nevarni« kakor »teroristi«, ponavljajo zahodni »voditelji«. In mednje establišment danes uvršča nepregleden niz desettisočih profesorjev, zdravnikov, izumiteljev, odvetnikov, pravnikov, znanstvenikov, med njimi tudi Nobelovih nagrajencev, katerih edina »napaka« je, da razmišljajo neustrezno – v neskladju z zapovedanimi protokoli, saj si drznejo agendo korona, njeno »znanstveno« podlago in njene »statistike« preizpraševati. Avtoritarnost ima namreč prirojen odpor do vprašanj. Fran Milčinski v svojem nepozabnem dnevniku na več mestih navaja odgovore avtoritet na vprašanja, ki so jih med 1. svetovno vojno zastavljali, denimo, vojaški obvezniki. Pogost odgovor na nedolžno vprašanje, kakor je Kdaj bo konec vojne? je bil brutalno jasen: strel v glavo.
V nedavnem intervjuju po izidu knjige je Vandana Shiva izjavila: »Če ne bomo ukrepali, bo samo življenje postalo ilegalno. Živeti bo postalo prepovedano. Razen pod pogoji 1 %: smeli bomo obstajati kot drobceno kolesce v njihovem stroju. Z njihovim začasnim dovoljenjem in kot njihova last.« Odločno je opozorila: »Ne dovolite, da velike korporacije vstopijo v vaše telo.« In svetovala: »Zavračajmo njihovo hrano, njihova zdravila, njihova cepiva: kar ponujajo, ni hrana, niso zdravila, niso cepiva.« »In pogovarjajmo se v živo: človek s človekom. Big-tech namreč hoče doseči, da se tudi pogovarjali ne bomo več – razen pod njihovimi pogoji.«
Tu smo. Soočamo se z zverjo tehnokracije, pred katero so svarili Aldous Huxley, Kurt Vonnegut, Rudolf Steiner, Martin Heidegger, George Orwell in mnogi drugi pomembni ustvarjalci in misleci. V Sloveniji pa je slutnjo takšne prihodnosti ozavestil Edvard Kocbek v svojih Partizanskih dnevnikih. Že v 19. stoletju pa je Karl Marx v prvem zvezku Kapitala s citatom opozoril na logiko zla, ki je imanentna ideologiji kapitala: »Dokler ima kapital opraviti z 10 odstotki letnega donosa, je pokoren zakonom in morali in se vede celo dostojno. Ko se ta donos dvigne na 20 odstotkov in več, prične dvigovati glavo in postaja predrzen. Ko pa enkrat doseže 100-odstotni letni donos, je več ni misli, zakona ali morale, ki bi ga ustavila. Nobenega strahu pred vislicami več.«
Tu smo. Donosi so takšni, da ni več nobenega strahu, nobene potrebe po spoštovanju česarkoli, kogarkoli, celo najbolj nepreklicnih dejstev ne. Države so obravnavane kot družbe/korporacije z neomejeno odgovornostjo – ne do ljudi, pač pa do kapitala. Tehnokracija kot končni produkt kapitalizma oziroma imperializma, ki se ima za nezmagljivo, večno, zgodovinsko silo, pred katero trepeče in se ji klanja vse, kar živi, za svoje sebstvo ne potrebuje več ne človeka, ne razumevanja lastnega obstoja, še manj pa vprašanja o smislu svojega obstoja. Deluje onstran zakonov etike, prava, celo naravnega prava; naravne zakone obravnava kot nekaj, kar si je treba podvreči.
Soočamo se s prečiščenim namenom imperializma, ki gradi na iztirjeni podmeni, češ, da je vse podredljivo, zamenljivo, ponovljivo, izračunljivo. Gradi na podmeni, ki je izrazito iracionalna – izpraznjena ethosa in tudi razuma. Soočamo se z zgodovinskim spopadom: imperializem zoper človeštvo. Stroj zoper človeka.
Toda vsako oklevanje glede izteka tega spopada je odveč.
Mirno, z jasno mislijo in čistim srcem danes razumemo Srečka Kosovela, ki je, komaj dvaindvajsetleten, leta 1925 v Tomaju zapisal:
Plakatirajte! Človek-stroj bo uničen!
Načelo, ki je imanentno naravi človeka in njegovim spoznavnim možnostim – načelo, ki je, kakor na več mestih opozarja Vandana, temeljno prisotno v naravi sami –, je, da si pomagamo, sodelujemo, da ne delamo samo zase, temveč za celoto, za ves planet. To načelo nas osrečuje in osmišlja. To nam je bilo vzeto, kar se je lahko zgodilo le zato, ker nismo imeli razvitega uspešnega imunskega sistema zoper avtoritarnost. Toda zdaj zatrdno vemo: teoriji darvinizma, češ, človek/življenje temelji na sebičnosti, je odklenkalo. In nikomur več ne bomo dovolili, da se takole igra z nami, s planetom in življenjem samim.