Brezplačna dostava nad 35 €

Marjan Tomšič: Soleje

Marjan Tomšič: Soleje

08. januar 2024 9 min branja

Soleje

Velika dvorana OZN je bila nabito polna. Zbrali so se predstavniki vseh narodov sveta, številni opazovalci in seveda množica novinarjev. V ozračju je bilo čutiti tisto posebno slovesnost in napetost, ki se pojavlja vselej pred usodnimi trenutki. Ljudje so nevede govorili bolj tiho, nekateri so celo šepetali. Tudi koraki diplomatov in državnikov in vseh ostalih so bili zadržani, rahlo plavajoči.
 
Pozna popoldanska ura, vroče poletje. V dvorani tega ni bilo čutiti. Skupinice so nastajale in se spet razblinjale. Nemir jih je združeval, negotovost raztapljala. Vsi so vedeli, da je iz kozmosa prišlo silno važno sporočilo, nihče pa ni vedel, kakšno, kdo ga pošilja in zakaj.
 
Predstavniki velesil so sporočilo dolgo hranili v največji tajnosti, zdaj pa so se le odločili, da je treba z njim seznaniti javnost. Odločitev baje ni bila lahka, kajti pretehtati so morali vse možne posledice in predvideti reakcije Zemljanov. Potem ko so se razni vojaški štabi posvetovali s politiki in ti s tako imenovanimi strokovnjaki, strokovnjaki pa z računalniki, je bilo sklenjeno, »naj gre stvar v javnost«.
 
Nekaj časa so še omahovali, katero od oblik stika z javnostjo naj izberejo: tiskovno konferenco, ki bi jo sklicalo ministrstvo za informiranje pri svetu Velikih; vtihotapljanje po kapljicah v sredstva javnega obveščanja; obliko fantastične novele, ki bi jo objavili vsi časopisi in revije sveta (in bi jo priredili za radijsko in televizijsko igro ter ju istočasno predvajali po vsem svetu; potem pa, ko bi ljudje dodobra spoznali zgodbo, sporočili, da zgodba ni izmišljena, temveč resnična)? Vse navedene ter še druge možnosti pa so nazadnje zavrgli ter izbrali OZN kot medij, skozi katerega bi bilo v obliki šoka najbolje seznaniti svet z bližajočimi se dogodki.
 
In tako je zdaj v tej ogromni dvorani mrgolel čebelnjak radovednih, prestrašenih, vznemirjenih in tudi malodušnih predstavnikov človeškega rodu.
 
Točno ob 17. uri je zadonel gong in dvorana je umolknila. Pred mikrofon je stopil Martin Luther, tedanji predsednik OZN. Bil je majhen, suhljat in črnikast mož iz severozahodnega dela Mehike. Nekateri so trdili, da se v njem pretaka stara indijanska kri.
 
Ko je obstal pred mikrofonom, se je rahlo odkašljal, priklonil (nenavadno, vendar se je resnično priklonil!) ter spregovoril:
 
 »Spoštovani!
V čast mi je, da lahko danes, 15. junija, sporočim vsemu svetu naslednje.«
 
Tu je premolknil, da bi dal besedam globlji in težji pomen, nato pa je povedal, kar je že dolgo morilo vse, ki so se tako ali drugače zanimali za prihodnost človeštva.
 
Rekel je:
»Svet Štirih je pred dobrim mesecem, natančneje: 13. maja, sprejel fantastično sporočilo neznanih vesoljskih bitij. Javljajo, da se bližajo našemu planetu in da bi radi pristali ter navezali stike z Zemljani. Prihajajo iz drugega kvadranta, to je iz smeri Velikega voza. Posredovali so nam tudi televizijsko sliko svoje ladje ter samih sebe. Kot vidite na ekranu desno, je njihova ladja nekakšno sonce, žari, slepeče žari, tako da ne moremo prepoznati njenih oblik. Bitja pa, imenujejo se Soleje, prav zdaj jih vidite na ekranu, so podobna prosojnim otroškim balonom.
Z njimi smo v stiku že ves mesec. In zdaj dovolite, spoštovani gospodje, da vam sporočim še datum njihovega pristanka. To bo 1. julija, točno ob 19. uri, in sicer na posebnem prostoru, ki ga že urejajo. Kraja njihovega pristanka vam iz razumljivih razlogov žal ne morem povedati …«
 
Predsednik je nato dodal še nekaj podrobnosti.
Med njegovim govorom se je le tu in tam zaslišal kak vzdih ali vzklik. Ko pa je končal, je dvorana završala kot razdražen roj čmrljev. Ljudje so nekaj podobnega pričakovali, toda to, da so jih dejstva postavila pred trden zid, kjer ni bilo več mogoče nikakršno izmikanje, jih je pretreslo.
 
Novinarji niso počakali niti začetka razprave, ampak so na vrat na nos planili iz dvorane in panično hiteli poročat svojim uredništvom.
Zvečer so vse radijske in televizijske postaje oddajale izčrpna poročila iz dvorane OZN, poglobljene komentarje ter mnenja ljudi z ulice, pa tudi stališča vidnih predstavnikov javnega življenja.
Ljudje so bili pretreseni.
 
Čeprav se je o možnosti srečanja s predstavniki druge inteligence pisalo, govorilo in filmalo že mnogo prej, jih je šok vseeno prizadel.
Nekateri so nemo obsedeli pred ekrani, drugi so se začeli histerično smejati, bilo pa je tudi precej takih, ki so kimali z glavami in govorili vsem, ki so jih hoteli poslušati: »No, saj sem vam govoril, da nas opazujejo! Vedel sem zanje že davno prej, pa mi niste hoteli verjeti. NLP-ji in vse tiste stvari, no, zdaj pa imate! ONI so tu, končno so TU!«
 
To noč so spali samo ljudje, ki niso nič vedeli, ali pa redki, ki jih je vse skupaj bore malo brigalo. Pa seveda otroci, ki niso jemali vsega skupaj tako resno. Ostali pa so razpravljali na dolgo in široko, tehtali podrobnosti, jih napihovali, dodajali zvrhano mero lastne fantazije neverjetnih razsežnosti.
 
Ugibali so, zakaj neki prihajajo ta bitja na naš planet: Morda je eksplodiralo njihovo sonce in bi se radi naselili pri nas? Kaj pa, če prihajajo pod pretvezo in mislijo Zemljo preprosto okupirati?
Bitja, ki so prihajala, so vzpostavila stik šele pred dobrim mesecem. Glede na velikanske radarske in antenske celice v orbiti je bilo možno sprejeti njihov klic iz oddaljenosti več tisoč svetlobnih let. Sklepali so: če so tako zelo oddaljeni in bodo pristali že čez nekaj tednov, potem morajo potovati z naravnost fantastično hitrostjo. Vprašati jih ni bilo mogoče nič, kajti informacije so potekale enostransko, od njih k Zemljanom, obratno pa sploh ne. Tega si niso znali razložiti. Sporočila so dobivali v obliki geometrijskih in drugih likov; dešifriranje je bilo preprosto, ker so njihov jezik (govorico likov) od časa do časa ilustrirali povsem konkretni prizori in posamezne slike. Vendar so Soleje težili k temu, da bi se Zemljani čimprej naučili brati njihove like, kajti razlaga v obliki konkretnih podob jih je ogromno stala - za minuto so porabili več energije kot Zemljani elektrike v enem letu!
Največ težav so imeli znanstveniki s pripravljanjem pristajalne steze. Dolgo namreč niso in niso mogli razumeti, kakšno letališče pravzaprav hočejo Soleje za svoj pristanek. Del sporočila, ki se je nanašal na pristajanje in pristajalno stezo, je bilo namreč mogoče razumeti tako ali drugače. Slika, ki so jo posredovali, je bila nerazumljiva; na njej je bila nekakšna naprava, ki je še najbolj spominjala na elektronski mikroskop. Ampak na to, da bi za njihov pristanek pripravili mikroskop, še misliti ni bilo. Zares smešno. Znanstveniki so si pulili lase, ko so skušali razvozlali uganko. Nazadnje so sklenili, da gre za očiten nesporazum, za nekakšen kratki stik pri oblikovanju želje. Po dolgi in zelo mučni razpravi so se odločili, da pripravijo za pristanek le ogromno okroglo ploščad, in sicer na mestu, ki so ga sporočili Soleje. To je bila planota v neposredni bližini jezera Ness na Severnem Škotskem. Ploščad je merila dobrih šest kilometrov v obsegu in so jo zgradili v rekordnem času iz plastičnega cementa.
 
Na predvečer 1. julija je bilo vse pripravljeno. Ljudje seveda še vedno niso vedeli, kje bodo pristali Soleje. In tako je bilo tudi prav, sicer bi nepregledne množice dobesedno zasule jezero Ness.
 
Dopoldne, 1. julija, je bilo sončno, popoldne pa se je pooblačilo in dva huda, zaporedna naliva sta dodobra sprala pristajalno ploščad. Velike luže so se srebrno svetlikale. Sicer pa je bilo nebo tik pred 19. uro jasno.
Kamere štirih največjih televizijskih hiš so že dobri dve uri buljile v nebo. Radarske postaje na Zemlji in v orbiti so tipale v neskončno prostranstvo. Vojske vseh držav so bile v popolni bojni pripravljenosti – za vsak primer. Najsodobnejše orožje je čakalo le na dotik – in že bi se sprožilo. Superhitra plovila so patruljirala nad razgibano pokrajino.
 
V sprejemnem centru je postajalo vedno bolj vroče. Nekaj je bilo očitno zelo zelo narobe. Soleje so neprestano javljali, da pristajajo, radarski zasloni pa so bili popolnoma prazni.
 
Signali pristajajočih bitij so bili zaradi neposredne bližine tako močni, da so vdirali v televizijske oddaje in jih prekinjali. Nekateri ljudje v okolici jezera Ness pa so sprejemali signale kar z možganskimi celicami; pred očmi jim je začela sama od sebe in proti njihovi volji plesali likovna govorica teh bitij.
 
Pet minut pred 19. uro je v sprejemnem centru vladala popolna zmešnjava. Preplašeni so bili vojaški štabi, zmedeni politiki in znanstveniki. Vodilni strateg evropske združene armade je živčno korakal po dvorani, ki je bila dobrih tristo metrov pod zemljo, in preklinjal: »Kaj za vraga pa se sploh dogaja?! Kdo mi bo to razložil? Govorijo, da pristajajo, vsi naši instrumenti pa molčijo, kot da so ti cepci brez teles in sploh brez vsega!«
 
Točno ob 19.00 so Soleje pristali. Sporočali so:
»Morali smo pristati, čeprav nam niste pripravili pristajalnega instrumenta. Položaj je obupen. Naša ladja plava na površini jezera. Dolgo ne bomo vzdržali. Morali se bomo dvigniti in si poiskati kak drug kraj. Morda bomo našli zaželeni instrument. Kje ste? Mi vas nejasno zaznavamo. Škoda, ker so vaši signali tako nasilni. Vsakokrat, ko jih skušamo sprejemati, nam uničijo naprave. Dojemamo vas le delno. Ne znamo si razložiti pojava. Ko smo bili še zelo oddaljeni od Zemlje …«
 
Ljudje so bili razočarani. Pred sedmo uro skoraj ni bilo človeka na tem planetu, ki ne bi strmel v ekran. Pa je minila 19. ura in potem še dobrih petnajst minut, na ekranu pa nič. Videli so le pristajalno ploščad, jasno nebo, vmes slike tujih bitij, kratke inserte iz prejšnjih sporočil - in nič več. Jasno je bilo, da televizijci mašijo čas, kakor pač vejo in znajo.
 
Ob 19. uri in 20 minut pa so brez opravičila ali razlage prekinili neposredni prenos in začeli oddajati, kar so imeli pripravljenega od rednega, navadnega programa.
Naslednjega dne je bilo povsod čutiti hudo poparjenost. Ljudje so bili brez volje, brezciljno so tavali, delo jim nikakor ni šlo od rok. Cele skupine so postale apatične.
Od zadnjega sporočila, ki so ga Soleje oddali takoj po pristanku, je minilo že dobrih osemnajst ur, vendar o njih ni bilo ne duha ne sluha.
 
Že dopoldne naslednjega dne so se sestali najvidnejši kozmologi sveta, da bi razpravljali o čudnem pristanku zunajzemeljskih bitij. Vzniknilo je več teorij, nobena pa ni mogla popolnoma in nedvoumno razložiti pojava. Dejstvo, da njihovega pristanka ni registrirala nobena naprava, je strokovnjake begalo. Bilo je v popolnem nasprotju z izredno močno in jasno vizualno komunikacijo, ki so jo Soleje vzpostavljali prek televizorjev in v zadnji fazi tudi prek človekovih možganov. Po pristanku pa so nenadoma izginili, kot da bi se vdrli v središče Zemlje.
 
Za javnost so šele tretji dan po neuspelem stiku objavili poseben komunike, v katerem so hkrati trdili, da Soleje so in niso pristali. Na tak konec so ljudje različno reagirali. Nekateri so menili, da gre pač za eno od zapletenih potegavščin, ki ima določen namen in smisel. Večina pa je na vznemirjenje zadnjih tednov kaj kmalu pozabila. In življenje na Zemlji je šlo spet svojo pot.

Iz knjige Marjana Tomšiča Srečanje. Deset črtic iz vsemirja
 
 
 
Marjeta Marinčič: #Strange (detajl fotografije)

Fotografija: Marjeta Marinčič: #Strange

Related posts