Brezplačna dostava nad 35 €

Marjan Tomšič: Šuborošori

Marjan Tomšič: Šuborošori

26. december 2023 6 min branja

Uvodna zgodba iz knjige Marjana Tomšiča Srečanje: Deset črtic iz vsemirja (zbirka Iskra, november 2023).

Črtice Marjana Tomšiča odpirajo mnoga doslej nedotaknjena vrata vsemirja. V svet stvarnosti vdira svetloba, ki oblikuje svetove, kot jih še ni bilo ... Njihovo poznavanje nam pomaga drugače razumeti svet in stvarnost, ki se nam jo prikazuje kot edino veljavno.
 
Deset črtic iz vsemirja je le drobec izjemne literarne pustolovščine. Nadejamo se, da bodo v zbirki Iskri še mnoge ugledale luč sveta – in luč oči bralcev.

Šuborošori

Kar pomni naš rod, je vzdolž vse dežele, do njenih skrajnih meja in še dlje, obstajala nevarna cona. Nihče več se ne spominja, kdaj in kako je nastala in ali je morda tam od vekomaj. Spomin, ki sega v preteklost, ve povedati marsikaj čudnega. Miti, ki govore o nevarni, prepovedani ali smrtni coni, so vsi po vrsti fantastični, prepredeni s čarobno mrežo neverjetnosti in verjetnosti.

Najstarejši mož v našem naselju mi je ondan pripovedoval, kako se je nekoč, v svojih mladeniških letih, previdno približal nevarnemu predelu. Premamili sta ga radovednost in mladeniška vrela kri – prekršil je zakone ter zamižal pri vseh opozorilnih napisih in znamenjih. Pripovedoval je:

»Bilo je sredi poletja, ko zori blagoslovljeno žito. Zgodaj zjutraj sem se odpravil na pot. S sabo nisem vzel ničesar drugega razen svojega golega življenja. Tretjo noč sem se že toliko približal Šuborošoriju, tj. nevarni coni, da sem čutil, kako od nje prihaja in veje proti meni nekaj strupenega in sovražnega. Najprej sem nameraval prespati v eni od številnih votlin na obronku hriba, pa me je radovednost premagala in sem se odpovedal previdnosti.

Tako sem se tihotapil proti vrhu, od koder sem pričakoval dober razgled na Šuborošori. Tihotapil sem se tja gor in od časa do časa je zemlja zatrepetala prav iz svojega drobovja. Drhtenje je spremljalo zamolklo grčanje, tuljenje in bobnenje. Nebo za hribom pa je vsakikrat, ko je zatulila zemlja, zažarelo v slepeči svetlobi. Kadar koli se je to zgodilo, sem se vrgel na tla in si z obema rokama zakril oči, glavo pa zaril v rosno travo.

Okoli ene ure sem dosegel skale na vrhu hriba. Zvezdnato nebo je razsipavalo svojo lepoto, tišina je legala na pokrajino, slišal sem svoje nemirno in preplašeno srce.

Šuborošori je ležal pred mano. Prvič v življenju sem ga videl.

In bil sem eden redkih, ki je tudi preživel strahotni pekel tega kraja.

Šuborošori se je kovinsko sivo svetlikal v luči pozne lune. Raztezal se je v neskončnost levo in desno. Pred sabo pa sem, tako se mi je vsaj zdelo, zaslutil njegov rob. In spomnil sem se prastarih pripovedi o junakih, ki so ga skušali preteči in priti tja čez. Skoraj nihče se ni vrnil, komur pa je to vseeno uspelo, je izgubil spomin in je do konca svojih dni hodil po svetu zmeden in bolj nebogljen kot otrok. Šuborošorija seveda nisem nameraval prečkati, hotel sem ga le videti.

Zdaj sem bil tu! Noč je še vedno mirovala. Čutil sem, kako Šuborošori izžareva toploto, pravzaprav vročino. Mislil sem si: če čutim toploto na tako daljavo, kako silna vročina mora biti šele tam, na sredini! Opazil sem še nekaj: zrak se je spremenil. Nešteto čudnih vonjev je vdiralo vame in bal sem se. Dišalo je po zažgani travi, po vročih kamnih, po … sploh se ne da povedati. Nekaj vonjev med tolikimi je bilo prav strupenih in že po nekaj minutah se me je začela lotevati vrtoglavica, želodec pa se je sam od sebe dvigoval. Omotičen sem ležal za skalo in preudarjal, ali naj se vrnem ali ne.

Tedaj pa se je zgodilo! Kar naenkrat je Šuborošori zatulil. Najprej z nizkimi toni, nato pa z vedno višjimi. Zemlja je začela podrhtevati.

Ampak najhujše je šele prihajalo. Najprej sem zagledal oddaljen sij, ki je postajal vedno močnejši, vedno bolj nasilen, strašen sij, žareča bela svetloba, ki je rezala kamenje in zemljo in rastline in vse. V blaznem strahu sem se stiskal k skali in čakal, kdaj me bo zmlelo. Vse je požrešno naraščalo: tuljenje, bobnenje, hropenje, rezke eksplozije, drhtenje zemlje in tista pošastna svetloba. Kar naenkrat je Šuborošori povsem podivjal. Nekaj me je dobesedno posrkalo od skale in me vleklo za sabo. Vibracije so rezale telo in zdelo se mi je, da me bo neznana energija dobesedno raztrgala. Če se prav spominjam, me je takrat prešinjalo tudi nekakšno žarčenje oranžne barve.

Ko me je tista sila, skrivnostna energija ali kar je že bilo, tako divje vlekla v neznano, sem bil prepričan, da je z mano konec.

A kot je Šuborošori iznenada podivjal, prav tako nenadno se je tudi umiril. Nevidna sila, ki me je še malo prej trgala na kosce, me je vrgla globoko v sotesko, kjer sem obležal na mivki. Bil sem ves krvav. Toda nobene rane nisem imel. Kapljice krvi so pronicale skozi kožo.

Čeprav sem na pol mrtev stokal tam v globači, sem vendarle vedel, kaj mi je storiti. Zbral sem koščke moči in se začel plaziti iz soteske in stran od strašnega Suborošorija.

Ko je Šuborošori drugič podivjal, sem bil že dovolj oddaljen, da mi ni mogel več škoditi.

Dragi moj, vidiš, tako je bilo. Ampak rečem ti: nikoli več tja! Tam se dogajajo čudne, nerazumljive reči.«

O nevarni, smrtni in prepovedani coni, ki jo ljudstvo imenuje Šuborošori, je napisanih in objavljenih že več hipotez. Nekateri menijo, da se tam začenja dežela smrti, drugi trdijo, da se v tistih točkah menjavajo časi, tretji spet, da je Šuborošori pretvornik nebesne energije v zemeljsko.

Med teorijami so seveda tudi zelo neumne. Kot na primer ta, ki jo zagovarja neki McLun. Omenjeni mož trdi, da je Šuborošori prometna pretočnica nekih strašnih dvonožcev, nam neznanih bitij. McLun si celo drzne trditi, da so naši mišji možgani na sedanji stopnji razvoja nesposobni razumeti, kaj se tam dogaja. Baje pa nekje žive naši veliki sorodniki, ki ta bitja dobro poznajo in ki bi nam lahko o njih marsikaj povedali. Neumnosti, seveda. McLunu bi lahko zastavili zlobno vprašanje: Če naši mišji možgani niso sposobni dojeti resnice, ali potem on, McLun, ni miš?

Slej ko prej bo moralo preteči še dosti vode, preden bo dokončno razjasnjena skrivnost Šuborošorija. Do takrat pa se moramo zadovoljiti s pripovedkami in miti ter hipotezami.

– Marjan Tomšič, Srečanje

Na Sanje.tv pa lahko prisluhnete zgodbama Marjana Tomšiča Starec (iz knjige Srečanje) ter Uporni žarek (iz knjige Zgodbice o kačah).

 

V spomin Marjanu Tomšiču: Uporni žarek. Iz knjige Zgodbe o kačah

 

ZGODBE: Marjan Tomšič, Starec