Spremna beseda Božidarja Debenjaka h knjigi Fararjem, da pridigajo zoper dobičkarstvo (zbirka Iskra avgust 2023)

Luther se je z ekonomskimi problemi vztrajno ukvarjal. Prve zapise srečamo že leta 1520 v spisih Krščanskemu plemstvu nemškega rodu, (Malem) sermonu (pridigi) o dobičkarstvu in Velikem sermonu o dobičkarstvu; leta 1523 sledi pridiga ali Sermon k evangeliju o bogatašu in ubogem Lazarju; nato izide leta 1524 spis O kupčiji in dobičkarstvu.

Vrhunec teh del je poslanica Fararjem, da pridigajo zoper dobičkarstvo (1540). Močno socialno noto ima tudi sermon "O bogatašu in ubogem Lazarju" (1523). V deset zvezkov obsegajočih avtoritativnih izbranih delih (1983) je natisnjen samo okrnjen sermon O kupčiji in dobičkarstvu. V njem manjkata npr. tale odstavka, ki pričata, kako kritičen je bil Luther:

"In zdaj trgovci na veliko tožijo čez plemiče ali pa roparje, ko morajo trgovati z obilico blaga, pri tem pa jih jemljejo v ujetništvo, pobijajo, izsiljujejo odkupnino, jih oropajo itn. A ko bi to trpeli zavoljo pravičnosti, bi bili trgovci seveda sveti ljudje, ki trpijo takšno hudo. Vendar pa utegne biti, da se morda enemu godi krivica pred Bogom, da mora to poravnati za druge, v tropu katerih je bil najden, in bo plačal, kar je nekdo drug zagrešil. Toda ker se tako velika nepravičnost in nekrščanska kraja in ropanje po vsem svetu godijo od trgovcev, celo med njimi samimi: je mar čudo, če Bog stori, da tako veliko imetje, nepravično pridobljeno, potem zopet izgubijo ali jim je uropano, njih same pa mahnejo po glavi ali ujamejo?

S tem jaz nočem opravičevati cestnih razbojnikov ali tatov iz gošče ali pa jim dopuščati, da uganjajo ropanje. Dolžnost deželnih knezov je, da ohranjajo svoje ceste čiste, v dobro tako hudobnežu kot brumnemu. In spodobi se, da bi knezi takšne nepravične kupčije kaznovali z redno oblastjo ter skrbeli, da njihovih podložnikov ne bi trgovci tako sramotno odirali. Ker tega ne delajo, pa potrebuje Bog viteze in roparje ter prek njih kaznuje na trgovcih njihovo nepravičnost, oni pa morajo biti njegovi hudiči: enako kot egiptovsko deželo in ves svet muči s hudiči ali uničuje s sovražniki; tako izbija hudobina z drugim hudobinom, ne da bi s tem dajal razumeti, da so vitezi manjši roparji od trgovcev ..."

Ni torej čudo, da ob petstoletnici reformacije ni bilo volje za natis slovenskega prevoda teh Luthrovih del ...

Sermona O dobičkarstvu in O kupčiji in dobičkarstvu je Luther 1525 združil v eno knjigo, in to izdajo "pred petnajstimi leti" ima Luther v mislih. Prvi sermon podaja splošno teološko podlago za obsojanje pohlepa, grabežljivosti, oderuštva in služenja mamonu. Že tu najdemo kritiko posojanja za obresti. Drugi spis pa obravnava trike in nepoštenosti pri trgovanju.

Za razumevanje ostrine Luthrovih spisov o dobičkarstvu in grabežljivosti je treba imeti pred očmi, da je Martin Luther živel v času "prvobitne akumulacije", ko je kapitalizem šele počasi spodkopaval in spodrival fevdalna razmerja. Vpliv denarnega gospodarstva je bil vse večji. Večala se je vloga trga. A hkrati z večjo vlogo sproščujočih elementov gospodarstva se je večal tudi prostor za špekuliranje in mahinacije, za gospodarske trike in goljufije. Reformator Martin Luther tu ni mogel ostati neprizadet. Njegovo izhodišče je bilo obnova krščanskega nauka: odvreči je treba vse nepristne dodatke in se vrniti k čistosti nauka, kakršen je obstajal v svojem izhodišču, torej k bibliji, tako k Staremu testamentu kot k evangeliju, Cerkev pa mora ponovno vzpostaviti razmerja, kot jih kažejo Pavlova pisma. Za Luthra je bistveno, da se vzpostavi nova trdnost vere. Pri tem ne zavrača samo rimskega vztrajanja na tradiciji, na "nauku cerkvenega učiteljstva", temveč tudi "zanesenjaštvo" (Schwärmerei), torej subjektivizem v tolmačenju, vključno z idejami socialne utopije v vseh njenih tedanjih podobah, od Thomasa Münzerja do prekrščevalcev. Na tem ozadju je posebej zanimivo, kako in zakaj se Luther tako strastno spoprijema z imanentmimi lastnostmi kapitalizma že v njegovi začetni dobi, jih sooča s krščanstvom in razgalja. Prepoznava brezobziren lov za dobičkom in ga obsoja v duhu krščanskih načel. Luthrova kritika denarnega gospodarstva, finančnih špekulacij in prisvajanja dobička se na prvi pogled zdi prezgodnja, saj je ravno kapitalizem odprl pot velikemu razvoju produktivnih zmožnosti. Toda to, kar je Luther kritiziral že, ko je šele vzklilo, se nam v svoji do konca razviti obliki potrjuje v svoji nevzdržnosti. Kot pravi Hegel: "Kar je bilo res v začetku, je res šele na koncu, in kar je res na koncu, je bilo res že v začetku."

Navodilo Fararjem, da pridigajo zoper dobičkarstvo je zavzeto in poglobljeno ukvarjanje z moralnimi problemi zgodnjega kapitalizma. Ponatisnjeno je bilo denimo leta 1589. To delo in omenjeni sermoni so po več stoletjih naredili velik vtis na Karla Marxa, ki si je iz njih naredil obširne izpiske; citira jih tako v Kapitalu kot v Teorijah o presežni vrednosti. V rokopisih je Luthra imenoval kar "najstarejši nemški nacionalni ekonom". Ob tem pa Marx pripominja, da Luther v tej kritiki ohranja tradicijo, nasprotno pa prva apologija dobičkarstva izhaja iz Holandije. Znana Webrova študija "Protestanska etika in duh kapitalizma" se zato bolj naslanja na Calvinov nauk.

Za večjo preglednost smo odstavke poslanice Fararjem, da pridigajo zoper dobičkarstvo. Opomnjenje za našo izdajo oštevilčili. Luthrovo tiho izhodišče za navodilo je mesto iz Novega testamenta: Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravilnega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom in bodo ušesa obračali proč od resnice ter zabredli v bajke. Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi delo pridigarja evangelija in izpolni svojo službo. (2 Tim 4:2ss, prilagojeno Luthrovemu prevodu v Bibliji; SSP ima namesto pravilnega "zdravilnega" napačen "zdrav nauk".)

Luthrovo izhodišče je moralna teologija, torej presoja, kaj v takratnem gospodarstvu se še sklada s Kristusovim naukom, kaj pa je v nasprotju z njim. Luthrova razmišljanja so pomembno dopolnilo tudi v razpravi o protestantski etiki in duhu kapitalizma. Luther se sooča z ekonomijo v času prehoda iz naturalnega gospodarstva v denarno gospodarstvo z vse večjo vlogo finančnega kapitala. Ob tem je posebno pozoren na finančne mahinacije in jih odločno obsoja. Razkrinkava različne trike, s katerimi se realno bogastvo preliva v roke finančnega kapitala. In ravno s tem je danes ponovno aktualen, saj živimo v svetu najbrutalnejših finančnih mahinacij: finančni triki so opustošili evropsko in ameriško gospodarstvo, pognali množice na rob preživetja, ker je na mesto kolikor toliko normalno plačanega dela v Evropi in Ameriki stopilo mizerno podplačano delo "tretjega sveta", ceneni izdelki podplačanega dela pa so nekaj časa ustvarjali videz relativne blaginje v Evropi in Ameriki ter blažili realno siromašenje delavstva in srednjih slojev v Evropi in Ameriki.

Luther tu strogo loči med tistim, kar je naloga fararja oziroma pridigarja, kaj je strokovno področje pravnikov, kaj pa so naloge in ingerence oblasti. Od fararja pa zahteva, naj se ne pusti odvrniti od svoje naloge, tudi če s tem postane nepopularen. Njegova dolžnost je, da zvesto opozarja na zahteve evangelija in nauke iz delovanja velikih osebnosti, tako po poročilih iz biblije kot po zgodovinskih virih.

Najprej ponovno podčrtava razliko med posojanjem v izvornem pomenu besede in pridobitnim posojanjem.

Nato navaja, kako zavrniti argument "vsi delajo tako".

Navaja argumente zoper tezo "brez materialnega interesa bi se ne posojalo, temveč bi se kopičilo".

Zavrača argumentacijo, češ da je kreditno posojanje "delanje usluge".

Pojasnjuje, kaj pomeni, če se izposodnik ne drži roka vračila in posojevalec zaradi izgubljenega lastnega posla utrpi škodo. Toda tega, da posojevalec ni mogel ob roku do lastnega denarja in z njim razpolagati, ni mogoče enačiti s tistim, kar naj bi bil duplex interesse (dvojni interes: izgubljeni dobiček in še izgubljeni pričakovani dobiček); danes se s tožbami zaradi izgubljenega pričakovanega dobička srečujemo v spornih mednarodnih sporazumih kot Ceta in TTIP, kjer bi kompanije tožile državo zaradi izgube pričakovanega dobička.

V središču Luthrove kritike je praksa kreditiranja, kjer dajalec kredita prejme dobiček, vse tveganje pa je pri kreditojemalcu. Druga velika tema so dolgovi in njihov odpis; tu se Luther sklicuje tako na Stari testament kot na antično zgodovino, denimo na Nehemijo in na Solona. V aktualnih razpravah o odpisu dolgov bi bilo koristno ponovno branje Luthrovih argumentov za odpis dolgov. Luthru so tudi ves čas pred očmi državna oblast in njene naloge v regulaciji; tu seveda govori o knezih in cesarjih oziroma o vladarjih. Zraven pa ne pozabi omeniti, kako gluhi so finančniki za vse argumente, kako prezirajo znanost, celo tisto, ki govori po njihovi všeči. Takole pravi v odstavku 82:

"(A)postolom in dedičem njihove službe ... je hudič posebno sovražen, zato ker morajo zaradi službe javno grajati pregrehe, tega pa nočejo in ne znajo trpeti kmet, meščan, plemič, knez in vladarji, temveč hočejo (tako kot njihov bog in gospod, hudič) nekaznovano, svobodno početi, kar se jim zahoče, in biti v tem zraven še ljubljeni in pohvaljeni. Zato [je] hudič sovražen [...] vsem, ki študirajo, ali, kot jih imenuje, postajajo pisarji. Zakaj skrbi ga, da bi kak pisar ali učenjak postal pridigar in da bi kak hudoben farar mogel kdaj postati brumen. Nobenega od teh ne trpi v svojem kraljestvu. To tudi ni nič čudnega, zato ker bi rad ohranil edinole posojanje, česar nihče ne študira, pač ve, kako kmalu bi propadla oba, farar in knjigar. Zato je sovražen do vseh učenjakov, tudi do tistih, ki mu ne škodijo, temveč mu zelo radi in z veseljem služijo. Verjetno da je sovražnik tudi vseh peres in gosi, zavoljo gosjih peres za pisanje, ki izvirajo od teh ptičev."

Sovražnost do znanosti in vednosti o družbi, ki jo Luther opaža pri finančnikih 16. stoletja, je trajna lastnost merkantilizma, zelo jo doživljamo dandanes. To zaničevanje znanosti spada v neoliberalno agendo že od Reagana in Margareth Thatcher naprej. Kar naprej se potrjuje izrek: "Kar je bilo res v začetku, je res šele na koncu, in kar je res na koncu, je bilo res že v začetku."

Kot rečeno, pa Luther zelo jasno začrtava področje pravne stroke in se vanj spušča samo toliko, kolikor se pravne rešitve kažejo kot moralno sporne.

Pomemben je tudi naslednji razmislek o črki in duhu pravnih določil:

"Zakaj nikoli ne bodo iznašli tako priostrenega in zagotovega prava, da bi moglo zajeti vsa naključja in okoliščine, kot uči Aristotel v Etiki V. o epiikiji."

Mišljena je epieikeia, "primernost" iz znamenitega 14. poglavja Aristotelove Nikomahove etike. Aristotel tu obravnava vprašanje zakona in težav, ki nastajajo z njegovo uporabo. Na te težave je pred njim opozoril Platon: izhajajoč iz težav, ki nastajajo, če so v družbeni, politični in moralni praksi norme ravnanja enoumno fiksirane, zato ni bil za zapisani zakon, temveč je iskal rešitev v živem reprezentantu zakona, to bi bil "mož, kraljevski po vednosti" (v spisu Politikos 294a 7s.). V nasprotju z njim vztraja Aristotel na tem, da človeško moralno življenje zagotavlja nomos, zakon. Njegov argument je, da je bolje, če ti vlada zakon, kot pa če ti vlada posameznik. Pri tem pa priznava težave, zaradi katerih si je Platon zamislil moža z avtoriteto, ki rešuje dileme konkretnega primera. Rešitev teh težav vidi v znamenitem 14. poglavju Nikomahove etike (Luther ga navaja kot Ethica V.) v pojmu epieikeia, ki pomeni "primernost", "ustreznost", "takt in dobrota". Prislov epieikes pomeni "pravilno v odnosu do drugih ljudi". Aristotel v tej zvezi razmišlja, ali sta pravičnost in primernost raznorodna pojma ali imata nasprotno isto bistvo. Aristotelova rešitev je: zapisani zakon že po svoji naravi ne more prav zadeti v vsakem konkretnem primeru. Rešitev je ravno epieikeia: ta popravlja zakon, "kjer je zaradi svoje splošnosti pomanjkljiv". Rimsko pravo je to razlago prevzelo in ločuje ius strictum in ius aequum; aequitas je latinski prevod za epieikeia.

Čeprav je Aristotelovo pojmovanje prevzel v svojo filozofijo tudi Tomaž Akvinski, posttridentinska rimskokatoliška moralna teologija ravno zaradi konfesionalne polemike ni prevzela poudarkov v smeri epiikije, temveč je stvar reducirala zgolj na zakonitost. Šele v 20. stoletju se je razprava spet vrnila k pretresu teh vprašanj. V evangeličanski teologiji pa razprava nikoli ni zamrla.

Luther iz zgodovine in biblije navaja primere, kako so modri oblastniki posegali po razdolževanju prebivalstva; navaja Solonove reforme, ukrepe Aleksandra Makedonskega, ukrepe iz rimske zgodovine, iz Starega testamenta pa Nehemijo (Neh 5) in odpis dolgov. Večkrat poudarja, da bi Nemčija njegovega časa potrebovala svojega Solona, Aleksandra ali Nehemijo.

Zelo jasno poudarja, kaj so naloge fararja, drugačne od nalog oblasti, in dodaja:

"A ni moje, da bi sodil, ne glede na to, da bi rad pomagal z nasvetom, da bi nihče ne moral obupati v grehu. Zato mislim, da bi tu moral biti poklican deželni knez, ki bi sam s pametnimi juristi, pridigarji in svetovalci našel primerno sredstvo, epiikiam ali amnestiam in bi tako bila vest zadovoljena."

O pojmu epieikeia je bila beseda zgoraj. Ko pa Luther omenja amnestiam, gre za pravno odrejeno "pozabljenje" dejanja, neskladnega z zapisanim zakonom, torej ravno za amnestijo v današnjem pravnem pomenu.

Ima pa amnestia, "pozabljenje", še neki drug pomen, ki bi nam koristil v razpravah o "spravi". Po vojnah, posebej še po državljanskih, obstojita dve možni ravnanji. Eno je damnatio memoriae (obsodba in zatrtje spomina), ki zadeva poraženo stran, drugo pa amnestia (pozabljenje in odpuščanje), ki je vzajemno in naj zagotavlja trajen mir.

Ta druga amnestia je zapisana tudi v westfalskem miru leta 1648: "večno pozabljenje in amnestija"; obe vojskujoči se strani si vzajemno odpuščata zla dejanja tridesetletne vojne in nanja pozabljata. To seveda pomeni: predajata jih v opis in presojo zgodovinarjem.

Oblast seveda ima jasne naloge v reguliranju. Teh ji nihče ne more odvzeti.

Zadnji del spisa se spet obrača k samim etičnim podlagam. Obsoja lakomnost, poudarja krščanska načela; definira, kaj je podarjanje, kaj posojanje. Poudarja zapoved služenja. Obsoja dobičkarstvo kot hudičevo početje. Toda v razkrinkavanju tega hudičevega početja je oblast nemočna, včasih pa tudi prelena, zato je to velika naloga fararja. Dobičkarji se delajo brumne in bogaboječe. Tu je tudi dosti zlaganega trpljenja in mučeništva.

"Zakaj Bog dobičkarstvo in lakomnost bolj sovraži, kot misli katerikoli človek; kajti to ni enkraten umor ali rop, temveč mnogokraten, nenasiten umor in rop, kot smo slišali zgoraj."

Naj zaključim: Luthrova kritika nastajajočega kapitalizma je bila videti in je bila dojemana v njegovem času kot preuranjena. Za kritičnega bralca dandanašnji pa je presenetljivo lucidna. Živimo v času, ko so izginile vse lepo zveneče in olepšujoče besede, ki so se sklicevale na človeka in človeške upe. Ostale so samo še fraze o "racionalizaciji", "optimiranju", "maksimiranju profita". Besede evangelija se berejo kot besede kritike neoliberalizma in turbokapitalizma. V špekulativnem odtegovanju plačila delavcem se lahko spomnimo besed iz Siraha, ki jih ima pred očmi tudi Luther: "Siromak nima drugega razen malce kruha; kdor ga spravi ob to, je morilec. Kdor komu vzame hrano, ta ubija svojega bližnjega. Kdor delavcu ne da njegovega plačila, je krvolok." (Tu sledimo Luthrovemu prevodu. Prevod v SSP je drugačen.) In kar je Luther kritiziral še v kali, je danes dominantno. Naj ponovim: " Kar je bilo res v začetku, je res šele na koncu, in kar je res na koncu, je bilo res že v začetku." In z Luthrom podoživljamo neoliberalizem kot "mnogokraten, nenasiten umor in rop".

prof. dr. Božidar Debenjak

------------

"Farar" je poklicna oznaka, ki jo uporabljajo slovenski evangeličani.

Slovenska beseda "brumen" izvira iz nemškega "frum" oziroma "from", obe obliki izmenično piše Luther, ki je besedi tudi dal pomen grškega dikaios – "tisti, ki dela prav". (Moderni pomen besede "fromm" se je pomaknil na "pobožen", zato v "posodobljenih" izdajah Luthra iščejo nadomestne izraze.) SSP grško besedo neokretno prevaja s "pravičen"; za to, da si lahko "pravičen", potrebuješ vsaj kanček oblasti; za to, da "delaš prav", da si "brumen", moraš biti le "dobro drevo", ki rodi dober sad, kot pravi evangelij.