Leta 1818 sem obiskala Neapelj. Dne 8. decembra tega leta sva s sopotnikom prečkala zaliv, da bi si ogledala starine, raztresene po obalah Baie. Ostanke nekdanjih rimskih vil, prepletene z morskim plevelom, so prekrivale presojne in sijajne vode mirnega morja, tako da so se pod mrežkanjem sončave navzemale diamantnih nians; modri in prozorni element je bil takšen, kot bi bila po njem utegnila drseti Galateja v svojem vozu iz biserne matice; ali pa kakršnega bi si bila za plovbo svoje čarobne ladje odbrala Kleopatra kot ustreznejšo od reke Nil. Čeprav je bilo pozimi, se je ozračje zdelo primernejše zgodnji pomladi; in blagodejna toplota je pripomogla k zbujanju tistega občutja spokojne radosti, ki ga je deležen vsak potovec, medtem ko se zadržuje tamkaj, ker mu pač ni do tega, da bi zapustil spokojne zalive in žareče vzpetine Baie.

Obiskala sva poljane, ki so poznane kot Elizejske, pa Avernus, in se sprehodila po različnih tempeljskih razvalinah, kopališčih in klasičnih lokacijah; nazadnje pa sva stopila v mračno votlino kumske Sibile. Najina lazaroneja sta držala plameneči bakli, in ti sta se rdeče in zamolklo bleščali v mračni svetlobi podzemeljskih prehodov, katerih žejna temota kot da bi bila kazala željo, da posrka čimveč svetlobe. Šli smo mimo naravnega loka, ki je vodil v sosednjo galerijo, in povprašala sva, ali bi smela tudi tja. Vodnika sta pokazala odsev svojih bakel na vodi, ki je prekrivala tla, puščaje nama, da sama sklepava kako in kaj, sta pa dodala, da je škoda, ker pot vodi v Sibilino jamo. Ta okoliščina je zanetila najino zvedavost in zagon, zatorej sva vztrajala, da naj se poskusimo prebiti. Kakor se rado zgodi pri takšnih podjetjih, se je od bliže pokazalo, da težave niso tako velike. Na obeh robeh vlažnega prehoda sva našla »dovolj kopnega, da je lahko počíla po ena noga«. Nazadnje smo se znašli v veliki, zapuščeni, temni votlini, glede katere sta nama lazaroneja zagotovila, da je Sibilina špilja. Bila sva kar razočarana – vseeno pa sva si jo skrbno ogledala, kakor da bi se golih, skalnih sten še vedno lahko držali sledovi nebeške obiskovalke. Ob strani je zijala manjša odprtina. Vprašala sva, kam vodi: bi se dalo noter? »Questo poi no,« je rekel grobijan divjega videza, ki je držal baklo, »tu je mogoče noter, a ne daleč, tako da ne gre nihče.«

»Kljub temu bom poskusil,« je rekel moj spremljevalec; »lahko da vodi v pravo špiljo. Grem sam ali pa pojdeš z mano?«

Pomignila sem, da sem voljna iti naprej, a vodnika sta se postavila takemu dejanju po robu. Z veliko razvnetostjo sta nama v napolitanskem dialektu, ki nama ni bil ravno domač, povedala, da so notri prikazni, da se bo strop spodsul, da je tako ali tako preozko, da bi mogla priti noter, pa da je notri globoka jama, polna vode, tako da lahko še utoneva. Prijatelj je naredil tej plohi besed konec s tem, da je možu vzel iz roke baklo; in že sva šla sama naprej.

Prehod, v katerega sva se sprva komajda zrinila, je hitro postajal še ožji, pa tudi nižal se je, skoraj da sva bila že prepognjena, a sva se še kar prebijala naprej. Nazadnje sva prišla v širši prostor, kjer se je dvignil tudi nizki strop; ko pa sva si spričo te spremembe čestitala, je piš zraka ugasil najino baklo, tako da sva ostala v popolni temi. Vodnika sta imela pri sebi vse, česar je treba, da se svetloba obnovi, midva pa pač nič – nisva mogla drugega, kot da se vrneva, od koder sva prišla. Tipala sva po razširjenem prostoru, da bi našla izhod, in čez čas se nama je zazdelo, da se nama je posrečilo. Izkazalo pa se je, da gre za še en rov, in ta je po vsem videzu vodil navzgor. Iztekel pa se je tako kot prejšnji, čeprav je nekaj, kar je bilo že skoraj žarek, napolnjevalo ta prostor s prav nič zanesljivim somrakom, ni pa se dalo reči, odkod prihaja. Postopoma so se nama oči privadile na to somračje, tako da sva lahko opazila, da ni nobenega prehoda, ki bi naju vodil neposredno naprej, dalo pa bi se povzpeti po eni strani votline do nizkega loka zgoraj, ki je obetal lagodnejšo pot, kajti zdaj sva odkrila, da svetloba prihaja od tam. Z nemajhnimi težavami sva se zvlekla gor in tam našla nov prehod, ki je bil že bolj razsvetljen, po njem pa spet prišla do strmine, podobne prejšnji.

Po nekaj takih zaporedjih, ki sva jih preplezala zgolj po zaslugi odločenosti, sva prišla do širne špilje s stropom, ki je bil kupolasto obokan. Na sredi je bila lina, ki je

spuščala noter nebesno luč; bila pa je prerasla z robidovjem in podrastjo, in to dvoje je učinkovalo kot zastor in je temnilo dan in dajalo prostoru slovesno religiozen ton. Prostor sam je bil širen in malone krožen, na enem koncu pa se je vzdigoval kamniten sedež, velik nekako tako kot antični počivalnik. Edino znamenje, da je tukaj kdaj kdo živel, je bilo kakor sneg belo okostje koze, ki bržkone med muljenjem zgoraj na hribu ni opazila te luknje, pa se je zvrnila noter. Od te nezgode je minila morda že cela večnost, razvalino na vrhu pa je rastje prekrivalo že nekaj sto poletij.

Preostale reči v jami so sestavljali kupi listja, delci lubja in bela polstenasta snov, podobna notranjosti zelene kute, ki varuje zrnje nezrele koruze. Utrujena od napora, ki naju je pripeljal do sem, sva se usedla na kamnitno ležišče, medtem ko so do naju segali zvoki cingljanja ovčjih zvoncev in pastirjevih klicev.

Na koncu je prijatelj, potem ko je nagrabil nekaj listja, ki je ležalo naokrog, vzkliknil: »Pa saj tole je Sibilina jama; to je sibilsko listje!«4 Preučila sva listje, lubje in drugo ter odkrila, da je vse popisano s pismenkami. Najbolj presenetljivo se nama je zdelo, da je šlo za pisanje v različnih jezikih: v nekaterih, ki so bili spremljevalcu neznani, v starodavni kaldejščini, pa tudi v egipčanskih hieroglifih, starih kot piramide. Še bolj nenavadno je bilo, da je bilo to ali ono zapisano tudi v sodobni angleščini in italijanščini. V temni svetlobi sva lahko razbrala kaj malo, a kazalo je, da gre za prerokbe, podrobna poročanja o dogodkih iz najine nedavnosti; na tenkih, tesnih listih sva razbirala dandanes dobro znana imena najinih sodobnikov ter pogoste eksklamacije veselja ali žalosti, zmage ali poraza. Tole je bila prav gotovo Sibilina špilja; resda ne natanko takšna, kakršno opisuje Vergil; a vso to deželo sta potres in vulkan tako razdejala, da sprememba ni bila na boljše, čas je izbrisal sledove ruševin; da pa se je to listje ohranilo, se je treba zahvaliti nesreči, ki je zaprla ustje votline, in bohotavemu rastju, ki je edino lino zavarovalo pred nevihto. Na hitro sva odbrala listje, in sicer le tisto s pisanjem, na katero sva se spoznala bodisi prijatelj bodisi jaz, nato pa sva se z oprtanim zakladom poslovila od mračne brezkrovne votline in se po precejšnjem trudu pridružila vodnikoma.

Dokler sva bila v Neaplju, sva se potem še pogosto vračala v to jamo, včasih sama, drsaje prek osončenega morja; in vsakokrat sva še dodajala k tistemu, kar sva že imela. Vse od tega časa pa sem se, če me niso neizprosno poklicale proč kake posvetne okoliščine ali če me ni ustavilo osebno miselno počutje, ukvarjala z razbiranjem teh svetih ostalin. Njihov pomen, neverjeten in zgovoren, mi je pogosto poplačal trud, ko me je tolažil v žalosti in mi gnal domišljijo v drzne izlete skozi neznanskosti narave in človeškega uma. Včasih moje prizadevanje ni bilo samotarsko; toda ta čas je zdaj mimo; hkrati z izbranim in neprekosljivim sodrugom pri mojih prizadevanjih pa je zame izgubljena tudi njihova najdragocenejša nagrada –

Di mie tenere frondi altro lavoro
Credea mostrarte; e qual fero pianeta
Ne’ nvidiò insieme, o mio nobil tesoro?

Javnosti predstavljam torej, kaj sem nazadnje odkrila na krhkih sibilskih listih. Ker so bile te reči raztrošene in nepovezane, sem bila prisiljena dodati povezave in delo oblikovati v skladno obliko. Toda poglavitna vsebina temelji na resnicah, ki jih vsebujejo te poetične rapsodije, in na božanski intuiciji, ki jo je kumejska deklica prejela z neba.

Pogosto sem se čudila predmetu njenih verzov in angleški preobleki latinske poetese. Včasih se mi je že zazdelo, da s svojo obskurnostjo in kaotičnostjo dolgujejo svojo sedanjo obliko meni, ki sem jih razvozlala. Tako kakor bi drug umetnik poslikane fragmente, ki sestavljajo mozaično kopijo Rafaelove Transfiguracije v cerkvi sv. Petra, če bi mu jih prepustili, sestavil v obliko, ki bi ji izraz podeljeval njegov svojski duh in talent. V mojih rokah je listje kumske Sibile zagotovo trpelo popačenja in poslabšanja, kar se tiče zanimivosti in izvrstnosti. Moje edino opravičilo za to, da sem jih tako predelala, se glasi, da so bili v svoji prvotnosti nerazvozljivi.

Trud mi je lepšal dolge ure samote in me iz sveta, ki je odvrnil svoj nekoč prijazni obraz od mene, popeljal v svet, žareč od domišljije in moči. Bo moje bralstvo povprašalo, kako sem si mogla najti tolažbo v tej pripovedi o mizeriji – in od spreminjavega gorja? Tu gre za eno od skrivnosti naše narave, ki me ima povsem v oblasti in ki njenemu vplivu ne morem ubežati. Priznam, da me razvoj pripovedi ni pustil neprizadete in da sem še zdaj potrta, kaj potrta, v agoniji zaradi nekaterih delov tega recitala, ki sem ga zvesto prestavila iz gradiva.

A takšna je človeška narava, da mi je bilo vznemirjenje duha drago in da je domišljija, ta slikarka nevihte in potresa ali, še huje, viharnih in uničujočih strasti in brezkrajnih obžalovanj, ublažila moje zaresno gorje in neskončna obžalovanja, s tem da je ta, ki so bila zgolj namišljena, odela v idealnost tiste vrste, ki bolečini odvzema smrtonosno želo.

Komaj da vem, ali je ta apologija potrebna. Vrednost moje priredbe in prevoda mora sama odločiti glede tega, kako dobro sem porabila svoj čas in nepopolne moči, ko sem krhko in stanjšano Sibilino listje navdajala z obliko in vsebino.

Mary Wollstonecraft Shelley, Zadnji človek. Prevedel Branko Gradišnik