Brezplačna dostava nad 35 €

Mattias Desmet in Psihologija totalitarizma na Valu 202

Mattias Desmet in Psihologija totalitarizma na Valu 202

13. september 2023 4 min branja
Objavljeno v: Novice
Valu 202 je te dni objavil intervju z Mattiasom Desmetom, avtorjem svetovno odmevne, režimu kapitala očitno precej nevarne in zato prepovedane knjige Psihologija totalitarizma.
 
Avtor intervjuja Gorazd Rečnik je takole zapisal:
 
»Ugledni profesor klinične psihologije Mattias Desmet je dolga leta deloval na področju statističnega raziskovanja. Na podlagi tega je 2020 začel opozarjati na prenapihnjene podatke, prilagajanje definicije pandemije in na spregledane posledice radikalnih ukrepov, kot je bilo zaprtje celotne družbe. Skušal je ugotoviti, kateri psihološki procesi se dogajajo v ozadju in prišel do teorije oblikovanja množic, po kateri ljudje postanejo povsem slepi na absurde, ki se dogajajo znotraj prevladujočega narativa, in so skrajno nestrpni do vsakršne skepse. Zaradi tega je doživel številna polena pod noge, prepovedovali so njegovo knjigo Psihologija totalitarizma, ki je zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu, deležen pa je bil tudi očitkov, da je kontrolirana opozicija, celo satanist.«
 
Avtor sam pa je povedal: »Moj ugled so skušali očrniti različni ljudje. Nekateri so me označili za teoretika zarote. Predvidevam, da ti ljudje niso prebrali moje knjige. Zarote seveda obstajajo, vedno so in bodo. Tudi Cezar je dejal: Et tu, Brute? Zarote moramo prepoznati, a z njimi ne moremo pojasni kompleksnih družbenih procesov. To je lahko nevarno. Reducirati kompleksnost in valiti krivdo za vse, kar gre narobe, samo na nekaj ljudi, ni pošteno. Zaradi tega prepričanja so mi očitali, da delam za vlado, da me je najela CIA in da je moja naloga, da naredim ljudi slepe za dejstvo, da obstaja zarota itn. Včasih so te obtožbe povsem nore. Po drugi strani so prepovedali mojo knjigo. Veliko ljudi težko sprejeme dejstvo, da obstajajo taki, ki razmišljajo drugače. Doživljajo jih kot grožnjo. Mislim, da moramo biti zelo previdni z idejo resnice. Resnica je pomembna. Resnica obstaja, ne verjamem, da ne obstaja. Ampak mislim, da je mogoče z njo resonirati le določen čas, potem pa se moramo potruditi, da jo znova najdemo.«
 
Desmet vse večjo osamljenost povezuje z racionalističnim redukcionalizmom in mehanicističnim pogledom na svet.
 
»Ljudje mislijo, da znanost dokazuje, da je vse racionalno. Ampak to sploh ni res. Teorija kompleksnih dinamičnih sistemov nam to jasno kaže. Vsak kompleksen dinamičen sistem v naravi se v matematiki obnaša kot iracionalno število, kar pomeni, da je pod določenimi pogoji strogo nepredvidljiv, da nima periodičnosti, da se nikoli natančno ne ponavlja. Obnaša se iracionalno. Nobelov nagrajenec fizik Niels Bohr je po tem, ko je celo življenje posvetil raziskovanju atomov, dejal, da je, ko govorimo o atomih, jezik lahko uporaben le kot poezija. Atomi presegajo racionalnost. In samo poezija lahko resonira s tem skrivnostnim obnašanjem atomov. Določen del resničnosti je mogoče razumeti na razumski način, a jedro vsakega pojava v naravi ga presega. Ko se tega zaveš, lahko pogledaš naravo in resničnost okoli sebe, ne da bi podlegel fanatizmu. Prenehaš se bati smrti in minljivosti. Razumeš, da bo tveganje vedno prisotno, dojameš, da si omejen in lahko sprejmeš svojo omejenost.«
 
Toda narcisi tega ne zmorejo in narcizem je ob strahu, atomiziranosti, hiperregulaciji del oblikovanja množic.
 
»Otrok se pri šestih do devetih mesecih prvič prepozna v ogledalu. Tudi delfini in višje razvite vrste opic se brez težav prepoznajo. Vendar pa je Darwin opazil, da prepoznavanje pri človeškem otroku spremlja nekaj, kar se ne pojavi pri nobeni drugi živali: otrok se tega nepopisno razveseli. Arhetipska narcistična izkušnja je tako osupljiva, da jo nekateri ljudje obsesivno iščejo, da bi se izognili občutkom pomanjkanja in negotovosti v medčloveških odnosih.«
 
Desmet je prepričan, da misel, da si lastimo resnico, v resnici od nje oddaljuje. Zato berimo in si ustvarimo lastno mnenje. Tudi o sodobni propagandi, birokraciji, hiperregulaciji, desetinah milijonov odvisnikov in smrtnih žrtvah razširjenega uživanja psihotropnih zdravil, protibolečinskih tablet in drugih farmacevtskih proizvodov, razliki med diktaturo in totalitarizmom ...

Vse več narcisizma pomeni vse manj empatije. Kot zapiše na 79. strani knjige: »Bolj ko hoče človek obvladati negotovost s pomočjo identifikacije z zrcalno podobo, večjo potrebo čuti po tem, da ponižuje in celo uničuje druge – s tem pa pravzaprav čedalje bolj izgublja svojo človeškost.«
 
Related posts