Brezplačna dostava nad 35 €

Mattias Desmet: Moja knjižna turneja po Sloveniji: Od Tita do demokracije

Mattias Desmet: Moja knjižna turneja po Sloveniji: Od Tita do demokracije

25. april 2024 9 min branja
Objavljeno v: Misli

Dragi prijatelji,

kot sem napovedal v prejšnji objavi: krajši zapis o moji knjižni turneji po Sloveniji. Prejšnji petek je moje letalo pristalo na ljubljanskem letališču Jožeta Pučnika, edinem mednarodnem letališču v Sloveniji, ki leži približno 25 kilometrov severno od Ljubljane, slovenske prestolnice, na ravnini, obdani s snežnimi alpskimi vrhovi, ki ga varujejo kot nemi velikani - eno najbolj slikovitih letališč, kar sem jih kdaj videl.

Naj vam predstavim geografski kontekst: Slovenija je razmeroma majhna država (približno dva milijona prebivalcev) ob Jadranskem morju na jugu Evrope. Obdajajo jo Italija (zahod), Avstrija (sever), Madžarska (vzhod) in Hrvaška (jug), med italijansko in hrvaško jadransko obalo pa ima majhen pas jadranske obale.

Kot morda veste, je bila Slovenija del nekdanje Jugoslavije, ki je poleg Slovenije vključevala še Hrvaško, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Makedonijo in Črno goro. Jugoslavija je razpadla po izbruhu jugoslovanskih vojn leta 1991. Večina ljudi si vojne v Jugoslaviji predstavlja takole: ko je komunistični sistem oslabel, so se muslimani, katoličani in pravoslavni kristjani začeli bojevati, pri čemer je prišlo do obsežnih etničnih konfliktov in grozodejstev. Sčasoma so posredovali Združeni narodi, glavne krivce so privedli pred mednarodno sodišče v Haagu, nekdanja Jugoslavija pa je razpadla na več novih držav.

Pripovedi so vedno pripovedi – niso resničnost sama. In vedno jih nekdo napiše. Na koncu jih napišejo tisti, ki so na oblasti. Pripovedi omogočajo, da vidimo del resničnosti, vendar tudi marsikaj skrivajo pred našimi očmi. Zato je vedno zanimivo spoznati tudi alternativne pripovedi.

Novejša zgodovina Jugoslavije se začne s Titom, človekom, ki jo je vodil med drugo svetovno vojno in letom 1980. Tito je bil partizan iz druge svetovne vojne. Eden od mnogih. Celotno območje nekdanje Jugoslavije ima prirojeno nagnjenje, da se upira zatiranju. Ti ljudje ne marajo, da se jim govori, kaj naj počnejo. Med drugo svetovno vojno se je odporniškim enotam pridružilo kar 50 % prebivalstva. Naj tu samo omenim: v času koronske krize je bila tudi stopnja cepljenja v nekdanji Jugoslaviji približno 50 %, ena najnižjih v Evropi.

Tita, rojenega leta 1892, je najprej navdihnila socialistična ideologija. 

Kasneje, ko je nekaj let preživel v Sovjetski zvezi, se je »nadgradil« v komunizem. Po vojni je postal predsednik vlade (1948) in predsednik Jugoslavije (1954).

Tito je pridobil status dosmrtnega predsednika in v Jugoslaviji vzpostavil enopartijski sistem. V zgodovinske knjige se je zapisal kot komunistični diktator, ki je uporabljal komunistični tajni policijski aparat – Direkcijo državne varnosti (UDBA). Seveda je delovala bolj zadržano kot sovjetska tajna policija, vendar je izsledila, zapirala in odstranjevala politične sovražnike.

Tito je bil komunist, hkrati pa je znan tudi kot človek, ki se ni želel pridružiti Sovjetski zvezi. S tem je zaustavil Stalinov pohod na jugozahod Evrope.

Med vožnjo do čudovite Postojnske jame sta mi Rok in Andreja, lastnika založbe Sanje, pri kateri je izšel slovenski prevod moje knjige, povedala nekaj zanimivih dejstev o Titovem komunističnem enopartijskem sistemu. Razložila sta, da je bila partija v Titovem času precej heterogena. Sestavljale so jo številne podskupine z nasprotujočimi se mnenji. V sodobnih zahodnih demokracijah smo običajno priča nasprotnemu: obstaja veliko strank, vendar je na koncu politična pokrajina precej homogena. Ne glede na to, kdo bo zmagal na volitvah, ne bo velike razlike.

Ali v zahodnem svetu res živimo v demokratičnem državnem sistemu? Ali pa ima le zunanji videz demokracije? Preberite naslednje odstavke iz knjige Aldousa Huxleyja Brave New World - Revisited (Krasni novi svet - znova):

»S pomočjo vse učinkovitejših metod manipulacije uma bodo demokracije spremenile svojo naravo; prikupni tradicionalni pojavi - volitve, parlamenti, vrhovna sodišča in vse ostalo – bodo ostali. Temeljna vsebina sistema pa bo nova vrsta totalitarizma. Vsa tradicionalna imena, vsi posvečeni slogani bodo ostali natanko takšni, kot so bili v starih dobrih časih. Demokracija in svoboda bosta tema vseh oddaj in časopisnih zapisov. Medtem bodo vladajoča oligarhija in njeni visoko usposobljeni vojaki, policisti, proizvajalci misli in miselni manipulatorji mirno vodili vse skupaj, kot se jim zdi primerno.«

Huxley je te besede napisal leta 1958. Zdaj, več kot 60 let pozneje, zvenijo znano, če vprašate mene.

Ali so sodobne »demokracije« svobodnejše od Titovega komunizma? To je dobro vprašanje. Rad bi ga še bolj razširil: Ali je zahodna demokracija svobodnejša od, recimo, sodobne Kitajske? Če se zanesem na zgodbo o Kitajski v zahodnih medijih, je že samo postavljanje tega vprašanja neumno. Kitajska je res polna propagande. Toda to, kar vemo o kitajski propagandi, je zaznamovano z zahodno propagando.

Če se zanesem na to, kar mi iz prve roke povedo ljudje, ki živijo na Kitajskem, je vprašanje, ali je naša demokracija svobodnejša od kitajske, manj neumno. Na Kitajskem ljudje ne smejo dvomiti o Partiji, to je res. Pa vendar se zdi, da mnogi od njih nimajo težav z njo in da so s sedanjimi razmerami povsem zadovoljni. Enako velja za »sistem družbenega točkovanja državljanov«: ta je manj otipljiv, kot si domišljamo, in zdi se, da večina ljudi z njim ni v osnovi nezadovoljna.

Seveda sreča večine prebivalstva ne pomeni veliko, če gre za ocenjevanje etičnih lastnosti državnega sistema. Veliko stvari kaže na to, da je kitajski sistem problematičen. Naj navedem samo en primer: poglejte, kako tam obravnavajo privržence gibanja Falun Gong.

Kitajska ima resnično težavo. Toda če sem iskren, sem manj prepričan, kot sem bil prej, da je njihov problem veliko večji od našega. Če mislite, da govorim neumnosti, prosim, še enkrat preberite Huxleyjev citat.

Nikoli nisem maral komunizma. In nikoli mi ni bil všeč Marx. Strinjam se z lordom Bertrandom Russllom, da je bil Marxov problem v tem, da ni želel osrečiti proletariata, temveč je želel onesrečiti buržoazijo. Poleg tega menim, da je bilo ne glede na to, kako ostra je bila Marxova analiza v določenih pogledih, naivno verjeti, da bo »ekonomska enakost« odpravila težave v sobivanju ljudi.

Temeljne težave človeštva ne izhajajo iz gospodarskega sistema, temveč iz človeškega srca. Resnična revolucija, ki jo potrebujemo, je revolucija na ravni etične zavesti človeštva. Brez tega lahko gospodarsko neenakost odpravljate, kolikor hočete, svet ne bo postal boljši.

Nasprotno, osredotočenost na gospodarsko raven, ki namiguje, da je treba tam iskati temeljni vzrok problema, bo odvrnila pozornost od etične ravni in omogočila, da se bo zlo razcvetelo še bolj kot prej.

Družba, v kateri ljudem primanjkuje etične zavesti, bo vedno nehumana, ne glede na to, kakšen državni sistem bo uporabljala. Velja pa tudi obratno: če je etična zavest ljudi dobro razvita, bo družba prostor, kjer bodo ljudje lahko živeli človeka vredno življenje, ne glede na to, kateri državni sistem se uporablja.

Res, nikoli nisem bil navdušen nad komunizmom. Vendar sem pripravljen priznati, da so komunistični voditelji pod določenimi pogoji ustvarili družbene razmere, ki so bile boljše od tistih, v katerih živimo zdaj. In zavedam se, da je naš pogled na komunizem obarvan z zahodno propagando, tako kot je skoraj vsaka prevladujoča pripoved na Zahodu deloma produkt propagande.  

Še eno dobro vprašanje: ali so socialne razmere v nekdanjih jugoslovanskih državah zdaj boljše kot pod Titom? Dvomim. Na primer: v zadnjih dveh desetletjih se je cena povprečnega stanovanja v Ljubljani povečala s približno 50.000 evrov na več kot 400.000 evrov. Nekoliko prej, v Titovih časih (Tito je umrl leta 1980), pa je lahko vsakdo kupil hišo.

Zdaj se zdi, da je mladim, delavnim ali ne, vse bolj nemogoče kupiti lastno stanovanje. To velja za Slovenijo enako kot to velja za večji del preostale Evrope. Mislim, da to ni normalno. Ne glede na to, kako dobro je to prikrito, to ni demokracija, ampak tiranija.

Še nekaj je vredno premisleka: pod Titom je bila stopnja kriminala dvajsetkrat nižja kot zdaj. Ljudje celo niso zaklepali vhodnih vrat. Seveda je takšne številke vedno težko razlagati. Morda je bila stopnja kriminala nižja zato, ker je diktatorski Tito neusmiljeno kaznoval kriminal. Dvomim. V mnogih pogledih se zdi, da je Tito vladal precej blago. Leta '68 je bil na primer Tito morda edini državni voditelj, ki je odkrito podprl študentske emonstracije.

Mislim, da je pošteno reči, da je bil Titov blagi komunizem v mnogih pogledih boljši od sodobnih »demokratičnih sistemov in da je Titov avtoritarizem zamenjal zahodni totalitarizem v »žametnih rokavicah«, ki mu je precej manj mar za interese ljudi.

Podobno kot Ceausescu v Romuniji – ki je bil po mojem skromnem mnenju drugačen voditelj – je Tito ustvaril finančni sistem, ki je bil neodvisen od velikega mednarodnega bančnega sistema. Po Titovi smrti je ta mednarodni bančni sistem izkoristil svojo priložnost. Pomagal je Slobodanu Miloševiću priti na oblast, saj je vedel, da se bo pripravljen odpovedati finančni neodvisnosti Jugoslavije. Milošević je bil, preden se je podal v politiko, pravnik in bančnik. Fotografije, na katerih Milošević pozira z nekaterimi najpomembnejšimi mednarodnimi bankirji, ja zlahka najti na spletu. Kroži zgodba, da so ti bankirji Miloševiću podarili simbolično darilo: zlato pištolo.

Slika seveda ne pove veliko. Vendar se zdi, da so imele velike finančne ustanove nekaj opraviti z nizom dogodkov, ki so na koncu privedli do jugoslovanskih vojn. Tukaj je pripoved o Miloševiću, ki sem jo slišal od Roka in Andreje.

Milošević je prišel na oblast v drugi polovici osemdesetih let. Takrat je bil radikalen fašist. Da bi spremenil finančni sistem Jugoslavije, se je zavedal, da je treba razbiti jugoslovansko družbeno kohezijo. On in ljudje, ki so ga podpirali, so se zavedali, da je edini način za uničenje Jugoslavije ta, da jo uničijo od znotraj. To je bila najočitnejša strategija: vzbujanje sovraštva med muslimani, pravoslavnimi in kristjani, ki so pod Titom složno sobivali.

In to je delovalo. Jugoslovanski konflikti, ki so se začeli leta 1991, so postregli z vsemi grozotami sovraštva. Sistematično posiljevanje bosanskih žensk s strani srbskih vojakov, pogosto z namenom zanositve, da bi uničili bosansko rasno identiteto, je le eden od primerov. Absurdnim krutostim pa niso podlegli le Jugoslovani. Znano je, da so »turisti« iz Evrope in tujine prihajali v Sarajevo, da bi od srbske vojske kupili dovoljenje, s katerim so lahko z ostrostrelsko puško streljali in ubijali prebivalce Sarajeva. Cena dovoljenja se je nekoliko razlikovala glede na to, ali je kupec želel ustreliti otroka, žensko ali moškega.

Zakaj to pripovedujem? Da bi pokazal, da pri grozotah jugoslovanskih vojn niso sodelovali le mednarodni bankirji. Tudi »navadni ljudje« so bili pri tem udeleženi. Ob tem se spomnim na citat Aleksandra Solženicina (Arhipelag Gulag): »Če bi le nekje obstajali zlobni ljudje, ki bi zahrbtno počeli zla dejanja, bi jih bilo treba le ločiti od nas ostalih in uničiti. Toda ločnica med dobrim in zlom seka srce vsakega človeka, in kdo je pripravljen uničiti košček lastnega srca?«

Z veseljem lahko rečem, da je v človeku več kot samo zlo. Timu Butari se iskreno zahvaljujem za organizacijo moje knjižne turneje: Tim, opravil si čudovito delo in hvaležen sem, da sem te spoznal kot človeka. Zahvaljujem se tudi preostali ekipi organizatorjev: Hvala za vse: Roku, Andreji, Maji, Ivanu, Tanji, Esmeraldi in vsem ostalim, ki so sodelovali. Upam, da se kmalu spet vidimo!

Zaključujem današnji zapis. Prihodnjič se vam bom oglasil morda s kakšnim potopisom – naslednji teden odhajam v Nashville – ali pa s kakšno drugo pripovedjo.

Mattia

Prevedel Gregor Jankovič

Izvirnik