Odlomek iz knjige Psihologija totalitarizma
S koronavirusno krizo je težnja k digitalni družbi naredila velik skok naprej. Delo na daljavo je postalo norma, študentsko življenje je potekalo po spletu, aperitiv in kavo smo lahko uživali pred televizorjem ali računalniškim zaslonom, celo spolnost je bila posredovana s tehnološkimi sredstvi in smrtna kazen je bila izvršena z varne digitalne razdalje. Sprva se je ta težnja zdela predvsem nujnost, občasno pa tudi prednost. Ljudje so se počutili zaščitene pred virusi, prihranili so čas, se izognili prometnim zastojem, zmanjšali svoj ekološki odtis ter si prihranili stres in nelagodje, ki spremljata srečevanje z ljudmi.
Vendar je to naraščanje spletne eksistence povečalo tudi izgorelost in izčrpanost do te mere, da nekateri danes govorijo o digitalni depresiji. Morda je srčika problema v tem, da pogovor ne prenaša le informacije, temveč tudi subtilno, a prav tako globoko telesno izmenjavo, ki jo je digitalizacija prekinila. Ta telesna razsežnost govorjenja je bistvena. Jezik zaradi nje postane zadeva ljubezni in poželenja, napolnjena s prefinjeno erotično močjo. Prav zato po enem tednu spletnega dela začutimo fizično potrebo po resničnem pogovoru.
Digitalni pogovor ni enak resničnemu pogovoru. To najbolj jasno vidimo pri dojenčkih. V prvih šestih mesecih se neverjetno hitro naučijo razlikovati jezikovne glasove, vendar samo pod pogojem, da poslušajo nekoga, ki je fizično prisoten, ne pa če ga poslušajo z zvočnega ali videoposnetka (glej Kuhlove poskuse). Zgodnje jezikovno učenje je neločljivo povezano s fizično prisotnostjo »drugega«. Otrok ponotranji materin (telesni) jezik, ko zadovoljuje svoje telesne potrebe s toploto njenega telesa in mlekom njenih prsi. Otrok napeto opazuje materin obraz in posnema izraze na njem; z največjo pozornostjo posluša zvoke, ki jih mati proizvaja, in že ob svojem prvem hlipanju in jokanju oponaša melodijo in tone njenega govorjenja.
Poleg tega sinhronizacija poteka že pred rojstvom, v maternici. Poskusi Annie Murphy Paul (»Kaj se dojenčki naučijo, preden se rodijo«) pokažejo, da je dojenčkov jok takoj po rojstvu že melodično podoben materinemu glasu. In če novorojenček preko slušalk posluša materin glas med dojenjem na levi dojki in glas nekoga drugega med dojenjem na desni dojki, bo začel bistveno bolj sesati levo dojko. Sklep je neizogibno takšen: otrok se je z materinim glasom seznanil že v maternici; življenje v maternici ga je vnaprej določilo, da bo odzvanjal s tem posebnim glasom.
Po rojstvu otrok še naprej razvija to prvinsko sozvanjanje. To se ne dogaja po naključju. Otrok doseže nekakšno simbiozo z materjo z ustvarjalnim posnemanjem njenega glasu in izrazov na njenem obrazu; na tak način bo čutil to, kar čuti ona. Ko privzame materin srečni izraz, začuti tudi njeno veselje; če privzame njen žalostni izraz, se vživi v njeno nesrečo. Nekaj podobnega velja tudi za izmenjavo glasov: v zvenu materinega jezika trepetata dobrota in žalost njenega bitja, in otrok, ki posnema ta jezik, sozvanjanje z njim na isti psihološki valovni dolžini.
To zgodnje sozvanjanje med otrokom in njegovim (družbenim) okoljem privede do edinstvenega pojava: otrokovo telo se »napolni« s serijo vibracij in napetosti, ki se mu zasidrajo v najgloblja in najnežnejša vlakna telesa. Tako oblikujejo neke vrste »telesni spomin«, ki ne programira le delovanja mišic, žlez, živcev in organov, ampak lahko otroka privede tudi do določenih psiholoških stanj ali motenj.
Človeško telo je v najbolj dobesednem smislu strunsko glasbilo. Mišice, ki so napete po okostju, in preostala telesna vlakna so v zgodnjem otroštvu izpostavljeni določeni napetosti, in sicer s posnemanjem jezikovnih izmenjav. Ta napetost določa, s katerimi (družbenimi) pojavi bo človek sozvanjanje; določa frekvence, za katere bo dovzeten v svojem poznejšem življenju. Zato lahko določeni ljudje in določeni dogodki dobesedno zadenejo pravo struno; dotaknejo se telesa, s tem pa tudi duše. Iz tega razloga lahko nek glas povzroči bolezen telesa. Ali pa ga, nasprotno, ozdravi.
Zato je glas življenjskega pomena, še posebej v zgodnjem otroštvu. Pomanjkanje glasu je za majhnega otroka usodno. Avstrijsko-ameriški psihiater René Spitz je preučeval dve skupini otrok, katerih biološke potrebe (hrana, pijača, obleka, prebivanje) so bile enakovredno zadovoljene, le da je imela prva skupina stabilno psihološko zvezo z vzgojiteljem, druga pa ne. Spitz je ugotovil, da je bila stopnja umrljivosti bistveno višja v drugi skupini.
Ta prefinjena fizična razsežnost jezikovne izmenjave ostaja pomembna vse življenje. Tudi odrasli tako kot majhni otroci med govorjenjem nenehno zrcalijo obrazno mimiko in držo sogovornika, ne da bi se tega sploh zavedali (glej raziskave o tako imenovanih zrcalnih nevronih). To se dogaja z neke vrste notranjim posnemanjem, z rahlim in komaj opaznim povečanjem mišične napetosti, kar ne glede na (ne) opaznost več kot zadostuje, da v neizmerno kratkem času ocenimo globlje plasti subjektivnega doživljanja drugega človeka – ne glede na to, ta oseba čuti bolečino, ali se počuti žalostno ali srečno, ali se nemara samo pretvarja – ter ga posnemamo.
To vodi do neverjetno neposredne povezave med sogovorniki. Profesionalno sem petnajst let podrobno preučeval (psihoterapevtske) pogovore in sem to lahko konkretno ugotavljal. Naj poudarim en sam vidik. Ljudje se med pogovori izjemno hitro odzovejo drug na drugega. Ko neka oseba preneha govoriti, druga običajno začne v manj kot 0,2 sekunde (odzivni čas na semaforju je povprečno petkrat daljši). To se zgodi tudi, če govorec ne konča stavka, tako da druga oseba na podlagi semantične strukture stavka ne more predvideti, kdaj bo končal.
Ko ljudje govorijo drug z drugim, se zelo razločno začutijo, saj zaznajo najmanjšo spremembo v intonaciji, barvi glasu, obrazni mimiki, položaju telesa, hitrosti govorjenja itn. Podobno kot jate štorkelj sestavljajo en sam organizem. Med seboj so povezani s psihično membrano, ki prenaša najmanjši nihaj telesa in duše. V vsaki, še tako vsakdanji izmenjavi besed se ljudje izkažejo kot popolni plesni partnerji; rahločutno so združeni v neskončni glasbi jezika. Ljubimo se pogosteje, kot se zavedamo.
Ta zapleteni pojav pa se z digitalizacijo poslabša. Digitalna komunikacija ima vedno določeno zakasnitev; izključuje nekatere vidike stika, kot sta vonj in temperatura; je selektivna (vidimo le obraz drugega) in ustvarja nenehen neprijeten vnaprejšnji občutek, da se lahko povezava vsak hip prekine. Zato digitalnih stikov ne doživljamo zgolj kot zadržanih in togih, temveč nam dajejo tudi občutek, da ne moremo resnično (fizično) začutiti drugega. Z besedami strokovnjaka za vodenje na delovnem mestu Gianpiera Petriglierija: »V digitalni komunikaciji so naše misli zavajajoče prepričane, da smo skupaj, naša telesa pa vedo, da nismo; pri digitalnih pogovorih je najbolj izčrpavajoče ravno to, da smo nenehno prisotni v odsotnosti druge osebe.«
Od tod lahko razločno vidimo neposredno povezavo med digitalizacijo in depresijo. V klasični psihoanalitični teoriji je depresija povezana s frustrirajočo izkušnjo nemoči, ki jo povzroča pasivnost ali odsotnost ljubljene osebe (v otroštvu običajno staršev). Kasneje z isto valuto plačujete »Drugemu«: sami postanete pasivni (tj. depresivni). Digitalna »povezava« ustvarja podobno dinamiko: počutite se nemočne v odnosu do Drugega, ki ga doživljate kot odsotnega in nedosegljivega, zato se odzovete z razočaranjem in pasivnostjo (tj. počutite se izčrpane).
Digitalizacija razčlovečuje pogovor. To se običajno dogaja na prikrit, zahrbten način, včasih pa to zelo boleče občutimo. Naj navedem nedavni primer iz svoje psihoterapevtske prakse: ženska v zgodnjih štiridesetih letih se neke noči zbudi s krvavimi rokami in se zave, da je splavila otroka, po katerem je hrepenela vse življenje. Med hlipanjem me prosi za pogovor – pravi pogovor. Vsakdo lahko začuti, da v takšnem položaju digitalni zid ne bo zmogel prenesti besed, s katerimi se hoče izraziti drama. Razen če res ni nobene druge možnosti, se zdi ponujanje digitalnega pogovora v takšni situaciji dejansko skoraj nehumano.
Podobne primere lahko izluščimo iz izobraževalnih okolij (učiteljev entuziazem v učilnici, ki je skoraj fizično otipljiv, ne prenese potovanja po optičnem kablu); delovnih okolij (podpora vodje projekta na spletnem sestanku usahne); ljubezenskega življenja (poskusite rešiti nestanovitno ljubezen z vsemi njenimi jezikovnimi viharji, ki jo zaznamujejo, preko spletne komunikacije); in dejansko iz vseh tistih situacij, v katerih mora človeka v celoti spremljati njegova človeškost.
Toda če je vse to res, zakaj so potem digitalne interakcije tako privlačne? Zakaj smo se z veseljem odpovedali klepetanju zavoljo besedilnih sporočil, in to že dolgo pred koronavirusno krizo? Z ljudmi, ki so daleč, je priročno tako komunicirati, to zagotovo drži. Vendar pa je v igri še nek drug, psihološki dejavnik. Negotovost je najpomembnejša značilnost človeških izkušenj – nobene druge živali tako ne preganjajo dvomi ali najedajo eksistencialna vprašanja – in to še posebej velja za naš odnos do Drugega. Kako lahko naredim nekaj dobrega za drugega? Me ima rad? Se mu zdim privlačen? Mu kaj pomenim? Kaj si želi od mene?
V digitalnem pogovoru, pri katerem je Drugi ves čas dobesedno oddaljen, čeprav še vedno dosegljiv, so ta večna vprašanja ter spremljajoča negotovost in strah manj akutni. Občutek nadzora je mnogo večji; lažje je selektivno pokazati nekatere stvari in skriti druge. Skratka, ljudje se za digitalnim zidom psihološko počutijo varneje in udobneje, vendar pa je cena, ki jo plačajo za to, izguba povezanosti. To nas pripelje do teme, ki se bo v tej knjigi večkrat pojavila: mehanizacija sveta povzroča, da človek izgublja stik z okoljem in postaja atomiziran subjekt, v katerem je Hannah Arendt prepoznala bistveno sestavino totalitarne države.
– Mattias Desmet, Psihologija totalitarizma. Odlomek iz knjige
