Brezplačna dostava nad 35 €

Mattias Desmet, Psihologija totalitarizma. Odlomek iz knjige: o transhumanizmu

Mattias Desmet, Psihologija totalitarizma. Odlomek iz knjige: o transhumanizmu

26. april 2024 5 min branja

Toda če je vse to res, zakaj so potem digitalne interakcije tako privlačne? Zakaj smo se z veseljem odpovedali klepetanju zavoljo besedilnih sporočil, in to že dolgo pred koronavirusno krizo? Z ljudmi, ki so daleč, je priročno tako komunicirati, to zagotovo drži. Vendar pa je v igri še nek drug, psihološki dejavnik. Negotovost je najpomembnejša značilnost človeških izkušenj – nobene druge živali tako ne preganjajo dvomi ali najedajo eksistencialna vprašanja – in to še posebej velja za naš odnos do Drugega. Kako lahko naredim nekaj dobrega za drugega? Me ima rad? Se mu zdim privlačen? Mu kaj pomenim? Kaj si želi od mene?

V digitalnem pogovoru, pri katerem je Drugi ves čas dobesedno oddaljen, čeprav še vedno dosegljiv, so ta večna vprašanja ter spremljajoča negotovost in strah manj akutni. Občutek nadzora je mnogo večji; lažje je selektivno pokazati nekatere stvari in skriti druge. Skratka, ljudje se za digitalnim zidom psihološko počutijo varneje in udobneje, vendar pa je cena, ki jo plačajo za to, izguba povezanosti. To nas pripelje do teme, ki se bo v tej knjigi večkrat pojavila: mehanizacija sveta povzroča, da človek izgublja stik z okoljem in postaja atomiziran subjekt, v katerem je Hannah Arendt prepoznala bistveno sestavino totalitarne države.

Znanost svojo teorijo prilagaja realnosti, medtem ko ideologija realnost prilagaja teoriji. To velja tudi za mehanicistično ideologijo, ki poskuša prilagoditi realnost svoji teoretski izmišljotini. Njen cilj je optimizirati naravo in svet. Omenili smo že gensko spremenjene rastline in živali, laboratorijsko natisnjeno meso in druge umetne proizvode, vendar se to razteza še mnogo dlje. Nekateri trdijo, da je menstruacija odvečna nevšečnost, ter se zavzemajo za to, da bi jo odpravili z umetnimi hormoni in spremenili ženski ciklus v eno samo, ravno črto. Po letih eksperimentiranja z »gojenjem« kravjih in pasjih zarodkov v umetni maternici, ki se komaj kaj razlikuje od plastične vrečke (glej sliko 3.1), nekateri menijo, da je tudi čas, da maternico nadomestimo s sintetično vrečo.

Da bi se takšni programi povsem ujemali z vzrejnimi programi iz knjige Aldousa Huxleyja Krasni novi svet, manjka le še to, da se materin glas nadomesti z monotonim ponavljanjem pogojevanih sporočil. V takem primeru melodija materinega glasu ne bo več odzvanjala v dojenčkovem joku. Namesto tega bo otrok prišel na svet že »družbeno prilagojen«. Ne smemo podcenjevati niti drugih prednosti. Bodoči starši bodo tako lahko v obdobju devetmesečne »nosečnosti« nadaljevali svoje normalno življenje. Ni pa še povsem jasno, ali bo prisotnost otroka sploh dopuščala spremembo življenja, ko se bo sintetična maternica naposled odprla in se bo otrok »rodil«.

Sintetična maternica ni tako oddaljena, kot se nam zdi. Če hočemo prepričati družbo, ki jo je zajela mehanicistična ideologija, potrebujemo samo množico »strokovnjakov«, ki v medijih vsak dan predstavljajo statistične podatke in informacije, s katerimi nas obveščajo, da umetne maternice ščitijo plod za nekaj odstotnih točk bolje pred virusi in patogeni kot pa ne tako sterilno materino telo. Po tej logiki bo vsakdo, ki se odloči za naravno nosečnost, veljal za neprimernega starša – takšni ljudje bi svojega otroka še pred rojstvom izpostavili nepotrebnemu tveganju. Ali lahko disidentski glasovi prevladajo nad takšno logiko, bomo še videli. Življenje je mogoče braniti le z metaforo in poezijo, ki pa običajno nista tako glasni kot monotono brbotanje mehanicističnih argumentov.

Te smernice se vklapljajo v širšo vizijo idealne družbe. Ustanove, ki se ukvarjajo z družbo prihodnosti, npr. Svetovni gospodarski forum, menijo, da je samoumevno, da se bo svet razvijal v smeri digicosma, »družbe«, v kateri človeško življenje večinoma poteka po spletu. Dovolj nenavadno je, da okoljevarstveno gibanje 21. stoletja ne zaostaja za temi smernicami. Če potuje po »ekomodernistični« poti, si prizadeva rešiti naravo tako, da jo zaščiti pred človekom. V tem kontekstu je življenje na podeželju kaznivo dejanje, ravno tako kurjenje peči na drva in uživanje pravega (beri: ne laboratorijsko natisnjenega) zrezka. Po tej logiki se idealno življenje preživlja v zaprtih prostorih, intravenozno po kapljicah. Dejstvo, da človek in narava tvorita mistično enotnost in lahko soobstajata v harmoniji, velja za romantično in nerealno, celo prav nevarno, če upoštevamo problem podnebnih sprememb.
 
Ta družbena vizija se nagiba k temu, da se križa s tako imenovanim transhumanizmom. Slednji je sodobna ponovitev mehanicistične ideologije, ki meni, da je zaželeno, celo nujno, da se prihodnji ljudje fizično in umsko zlijejo s stroji. Transhumanisti hočejo kaos trpečih teles nadomestiti s strogo tehnološkim medmrežjem teles. Zato je treba telesa prežeti z mikročipi in jih nadzorovati po zmogljivem internetu. Ko bo to enkrat doseženo, ne le, da se bo mogoče učinkoviteje kot kadarkoli doslej spopadati s kriminalom in spolnim nadlegovanjem, temveč bo mogoče tudi z zbiranjem biometričnih podatkov ter nadomeščanjem naravne odpornosti telesa z umetno odpornostjo, ki jo ustvarjajo cepiva, izvajati genske korekture in preventivno medicino. Celo človeški um bi se lahko okoristil s takšnim razvojem. Leta 2020 je Elon Musk napovedal, da v 5 letih ne bomo več potrebovali okorelega človeškega jezika – tega vira večnih nesporazumov, ker bo ustvaril mikročip, ki ga bo mogoče vgraditi v možgane in bo ljudem omogočal sporazumevanje prek brezhibnih digitalnih signalov.
 
Kar sledi, nas ne bi smelo presenetiti. Znotraj te utopije hočejo tudi nadzorovati vremenske razmere – ki so že od nekdaj vir tesnobe za kmete povsod po svetu – s skrajnimi mehansko-tehnološkimi sredstvi. Takšni ukrepi so zaradi globalnega segrevanja obravnavani kot nujni in tehnologi so prepričani, da to lahko naredijo. Tako lahko na primer zastrejo sonce s postavitvijo »pametnih« zrcal med Zemljo in sonce, z izstrelitvijo žveplovih oblakov iz raket ali razstrelitvijo apnenčastih bomb v stratosferi. Mehanicistična ideologija vedno živi na kredit! 
 
Mattias Desmet, Psihologija totalitarizma. Odlomek iz knjige