Brezplačna dostava nad 35 €

Razmišljanje ob skrivnosti zimskega solsticija

Razmišljanje ob skrivnosti zimskega solsticija

24. december 2023 8 min branja

Zimski solsticij je čas, ko se zgodi najdaljša noč na Zemlji. Svetloba »premaga« temo. Zima se prične prevešati v Pomlad. 

Toda ta »naravni ciklel« preveva trenutek negotovosti. Celo skrajne negotovosti. Bo svetloba res premagala temo ali pa bo morda omahnila?Ali ni to na neki točki vendarle stvar upanja?

Tema in svetloba sta od nekdaj in v vseh kulturah sveta čudež življenja. Ne tema ne svetloba nista samoumevni. Morda sploh umevni nista: obe sta še vedno skrivnost – ki jo sicer znamo s sodobno fiziko vse podrobneje opisovati, ne pa tudi pojasniti in razložiti. 

Tu zadanemo v področje, kjer se tudi znanost mora ustaviti in utihniti, če je količkaj dosledna načelu doslednosti – ter odpreti vrata filozofiji. In tudi poeziji. 

Smo v prostoru čudeža, ki je življenje samo. In vse zares veliki znanstveniki so se tega dobro zavedali. 

Vse kulture vseh ljudstev sveta so se tako ali drugače zavedale tega čudeža: zimski in pomladni solsticij sta v njihovih filozofijah, mitologijah, pripovedništvu zavzemala pomemben, takorekoč sveti prostor – prostor stika Neba in Zemlje. 

Na letošnji zimski solsticij mi je pogled pritegnilo nekaj temnega. Pošastno temnega. 

Gre za fotografijo britanskega paznika, ki s ključi v rokah bdi nad vklenjenimi avstralskimi staroselci. Gre za dokument še ne tako davnega nemislijivega nasilja, ki priča o sužnjelastništvu »Združenega kraljestva«.

Gre za vrhunec teme na Zemlji. 

Gre za enega vrhuncev večstoletne teme na Zemlji. 

Obenem pa gre za eklatanten primer »banalnosti zla«, ko so se ljudje – kakor nesrečni paznik na fotografiji pripravljeni podrediti navodilom »zunanjega sveta« – vse s priročnim izgovorom »moram pač preživeti«, »od nečesa moram vendar živeti«. 

In četudi je seveda načelo podredljivosti vnanjim avtoritetam nekaj ne le sramotnega za človeka, temveč tudi nekaj povsem nasprotnega etiki in načelom človečnosti, se je podredljivost kot načelo 150 ali 200 let kasneje, do danes, uveljavilo široko po svetu kot neke vrste samo-po-sebi-umevno obče sprejemljivo načelo in vrednota, celo kot pogoj, da smeš ostati član tega, kar se razglaša za »družbo« in »civilizacijo«. Tako korporacije kot administrativne službe so to načelo posvojile in prav nobene zadrege nimajo glede tega, da so organizirane kot totalitarne avtoritarne strukture, katerih temelje in smoter nima nihče pravice preizpraševati. 

 
 
 

Sorodnih dokumentov nasilja evropskih imperializmov je še ogromno, mnogi najbrž do današnjega dne niso dostopni v širši javnosti. Toda do neke mere so dostopni vsaj v našem zavedanju. 

Založba Sanje je pred leti priobčila knjigi uglednega švedskega antropologa Svena Lindqvista, ki pričata o homocidu zahodnih imperializmov na kontinentu Avstralije (Terra nulius – Nikogaršnja zemlja) ter Afrike (Iztrebite vse divjake). Pri zalođbi *cf pa je pred nekaj leti izšla knjiga Ameriški holokavst, ki ugotavlja srhljivo številko: 400 milijonov žrtev Staroselcev, za katere nosi odgovornost zahodni imperializem. 

Kako je vendar mogoče, da ljudje, ki se oklicujejo za umna, verna, etična in celo demokratična in pravno legitimna bitja, delujejo tako pošastno proti-človeško, brezsrčno in brezumno?

Tu zadanemo neposredno v vprašanje teme.

In nič lažjega, kakor da se v tej »temi« izgubimo, saj smo obdani s poplavo informacij, ki temeljijo na interpretacijah, ki naj bi jih jemali za samoumevne, temelji te njihove »samoumevnosti« pa ostajajo popolnoma neizprašani. Kar opazimo, je to, da se te  »informacije« ter »interpretacije« sveta v širokem loku izogibajo vprašanjem, kot so: 

Kako je mogoče takšno zlo?

Kaj ga motivira in kaj ga utemeljuje – če sploh kaj?

Zakaj to zlo nikdar ni bilo zares ozaveščeno v takoimenovanih »izobraževalnih sistemih«?

Zakaj še nikdar ni polno odgovarjalo na sodiščih – posebno ne na mednarodnih, za katera vendar menimo, da obstajajo?

In – če so odpovedale varovalke »pravnih sistemov« –, ali to zlo odgovarja vsaj pred vestjo človeka?

Ali vest človeka obstaja in če obstaja, kakšna je njegova vloga in poslanstvo?

Takšnih in podobnih vprašanj je še cela vrsta, skupno pa jim je to, da se jih v takoimenovanih »javnostih« – s čimer mislimo šolstvo, medije, prostore parlamentov itd – sploh ne zastavlja. 

Toda vsa izročila sveta nas učijo: tisto, pred čimer bežiš, tja bežiš.

Stopnjevano nasilje v svetu vse odločneje zahteva, da se ta vprašanja zastavijo, z njimi pa razmišljati tudi o odgovorih. 

V luči tega zavedanja se zdi, da živimo čas apokalipse: čas, ko se razodetju (zavedanju tega, kar se resnično dogaja in tega, kako se dogaja) ni mogoče več izogibati. 

Ob fotografiji uklenjenih avstralskih staroselcev se mi je utrnilo razmišljanje, ki ga navajam v nadaljevanju. 

Navodila so včeraj izvajali ječarji.
Danes jih izvajajo teroristične vlade,
Jutri naj jih izvajali roboti.

Vprašajmo se: kdo daje navodila?

Ni se več mogoče izogniti odgovoru, najsi bo še tako neprijeten in boleč. Daje jih brezglava glava zahodnega kartezijanskega uma, ki ugotavlja, da mu je svet vnanjen, ki ne dvomi o tem, da je poklican, da vse izmeri in da vsakomur in vsemu vzame mero okrog vratu. Vse je imenljivo, vse je merljivo, vse je zamenljivo ... In kaj je temelj tega, ki meri? Kdo je ta, ki meri? Čemu meri in kam meri? Brezglava glava, ki ni sposobna misliti lastne pošastnosti.

Žalostno je, da zahodni »razsvetljeni« kartezijanski um ne ve niti tega, da ne ve, medtem ko mu temelji pod nogami razpadajo in pod njim zeva brezkončno brezno.

Oklical se je za najvišjega – »znanstvenega« –, pa ne opazi, da se potaplja v živi pesek pajčevin in zapredkov, ki jih sam ustvarja.

Zatajil je skrivnost in čudež življenja, skuša ju spraviti v pest, pomečkati, zanikati, izbrisati in nadomestiti.

Sodobni zahodni človek je človek, ki je v brezumnem begu pred samim seboj – pred svojo človečnostjo, pred izročili tisočih kultur. Izmišlja si čez-človeka, preračunano in izračunano bitje, ki služi religiji lastnega brez-umja, svoje odtujitve, svoje povnanjitve.

V svojem begu postaja kakor tisoč-kačja glava Gorgone, v katere pogledu naj vse okameni in otrpne.

V njegovem »vsevednem« pogledu naj okameni vse, kar živi: moški, ženska, bog, Jezus, kmetje, energija, sanje, demokracija. Čez-človek, uresničitev evgeničnega nad-človeka, ki sta ga še ne tako davno najvišje cenila nacizem in nemška »znanost« in »medicina«. In ga danes cenijo tako banke in korporacije kot Jeff Bezos ali Elon Musk.

Ne opazi, da samemu sebi postaja Gorgona, da s svojim izračunavanjem in merjenjem – ki ga po novem imenuje celo »inteligenca«, še več, imenuje ga »umetna inteligenca« – izničuje in ubija samega sebe, da vse, česar se dotakne s svojim pogledom, spreminja v prah – njega samega.

Ljudje, ustavimo se.

Spreglejmo strašno preprosto in nadvse zaskrbljujoče dejstvo, da smo tisočkačja glava Gorgone prav lahko mi sami, sleherni od nas – vsakokrat, ko nam je vse prehitro jasno, ne da bi zares prevzeli odgovornost, ne da bi zares premislili, zares občutili.

Če hočemo kaj vedeti, se zazrimo malemu detetu v oči in se iskreno vprašujmo, kaj pomeni, da »njih je nebeško kraljestvo.«

Če si želimo iskreno zastaviti to vprašanje, moramo biti pripravljeni postaviti pod navednice prav vse, kar so nas učile katedrale sodobne »pameti« – šole, akademije.

Potem se nam morda odpre resnično kraljestvo. Kraljestvo čudežev biti.

Nesmrtnosti lepote, ljubezni, duše. Skrivnost zimskega solsticija.

In odpre se nam pot, da razumemo paradoks, zakaj je nezakonska mati v resnici več kot vsaka zakonitost, ki si jo lahko izmisli in postavlja ubogi, povnanjen, kartezijanski človek, ki je zataval v svet svojih žalostnih zablod. Ona je zakon. Njena ljubezen je med najvišjimi načeli kozmosa. In ob teh načelih imamo sveto pravico: ne misliti, temveč molčati in se čuditi.

»Meni nebo odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
On, ki ptíce pod nebam živi,
naj ti dá srečne, vesele dni!«
(France Prešeren, Nezakonska mati)

Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?«
Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: 

»Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.« (Evangelij po Mateju, 18)

Zdaj lahko še drugače razumemo izjemno dragocenost sporočila pesmi Franeta Milčinskega Ježka Ljudje, prižgimo luč!

V svojem bistvu je to molitev, ki si jo velja zapisati v naša srca.

Naj nas v času apokalipse opogumlja in hrabri, da postanemo sebi in drug drugemu tisto, kar smo.

In tudi tisto, kar lahko postanemo. 

Globoko sočutna, srčna, edinstvena bitja vsemirja.

Frane Milčinski Ježek: Naj svetloba sreče vedno premaga temo hudega. 
 

Ljudje, prižgimo luč!

Ljudje, prižgimo luč!
Naj luč na ceste sije!
Iz oken vsake hiše
naj prek dežel in mej
srebrno cesto riše,
da bomo šli po njej.

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ!
Naj luč na ceste sije!
Za otroke naše male:
ko njihov bo ta svet,
naj vrt jim bo, ne skale,
kot bil milijon je let.

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ!
Naj luč na ceste sije!
Prižgimo jo vsi hkrati, po celem svetu hkrati,
da bodo – kdove odkod –
utrujeni soldati
domov spet našli pot.

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ!
Po celem svetu hkrati!
Naj sveti kdo ve kam,
saj kdaj že plamen sveče
pokaže pot do sreče,
človeku, ki je sam.

PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE!
Po celem svetu hkrati!