V poletni ediciji Bukle in na spletni strani Mesta literature srečate portret Roka Zavrtanika, z njim se je za rubriko Obrazi pogovarjal Andrej Hočevar. "Če bi ga morali opisati z eno besedo, je Rok Zavrtanik, kot sam pravi, knjigogradnik. To je mnogo lepša beseda kot založnik, ki je slišati čisto preveč obrtniško in togo. Brez prostora za sanjanje. In kdor ne sanja, ne more biti vizionar. Ali petindvajset let voditi založbe Sanje," zapiše avtor intervjuja v uvodu. In nato se z Rokom sprehodi skozi zgodovino in sedanjost Sanj, hkrati se nekje v vmesnem prostoru, morda med vrsticami, že nakazuje prihodnost sanj ...
Za prvi vtis:
Obdani s spokojno svežino gostega zelenja, ki nas je popeljala v globine notranje ubranosti, smo klepetali o odmiku iz mesta, samooskrbi in čaju iz borovih iglic ali rožmarina, ki ti skodelico napolni s hvarskim soncem. "Za delo s knjigami potrebuješ mir in pozornost," pravi Rok, "vendar tega danes primanjkuje. Odmik je postal privilegij – vendar nujen."
Občutek miru je bil seveda toliko popoln kot varljiv. Treba je bilo uskladiti zadnje detajle za festival, v tisku je bilo več knjig, vključno s Kocbekovim Partizanskim dnevnikom na dobrih 1400 straneh. (...)
"Dobro je, da delaš tisto, za kar verjameš, da je prav,” pravi Rok, “in prav je delati knjige, dobre še posebej." (...) Kajti samo knjiga nas lahko zaščiti pred norostjo sveta. Zato bi si želel, da bi bilo v mestu literature manj hipokrizije in da bi bili umetniki, ki jih kapitalizem ponižuje v fičfiriče in berače, na splošno bolj cenjeni. In da bi bila vsa Slovenija prostor lepote, spoštovanja in sočutja.
In, zakaj ne, sanjanja, kar Rok razume kot delo in poslanstvo.
