Brezplačna dostava nad 35 €

Neznansko zlo razglašajo za mir. Uvodni odlomek iz knjige Tomaža Mastnaka Nova sveta vojna

Neznansko zlo razglašajo za mir. Uvodni odlomek iz knjige Tomaža Mastnaka Nova sveta vojna

24. januar 2024 4 min branja

Objavljamo uvodni odlomek iz najnovejše knjige dr. Tomaža Mastnaka Nova sveta vojna. Ta izjemno aktualna, pomembna in dragocena knjiga izide v broširani ediciji že konec januarja, sredi februarja pa pričakujemo tudi trdo vezavo. Pod knjigo se podpisuje eden najbolj branih slovenskih kolumnistov in humanistov. Čeprav je sredi ozračja nestrpnosti doživel izobčenje iz slovenskih medijev, dr. Mastnak ostaja zvest svoji drži na krivice našega časa občutljivega, v razmišljanju doslednega akademika.

Uvod

Petinsedemdeseto obletnico sprejema Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida smo počastili z genocidom nad Palestinci. Slovensko ministrstvo za zunanje in evropske zadeve je ob tej priložnosti objavilo Poziv k zaščiti prebivalstva pred genocidom in izvajanju odgovornosti zaščititi v Združenih narodih, v katerem palestinskega holokavsta, ki poteka pred očmi vsega sveta, ni omenilo niti z besedo. To je del širšega molka, v katerega zahodne elite oblasti zavijajo izraelske zločine v Gazi in na Zahodnem bregu in s tem omogočajo njihovo nadaljevanje. Do »končne rešitve«? Njihov molk prekinjajo samo izjave, da ima Izrael »pravico do samoobrambe«, pa je kot okupacijska sila po mednarodnem pravu v resnici nima.

Pod vplivom zahodne politike, katere ponižni in obenem zagrizeni del je tudi slovenska (v sedanji vladi še najbolj Zunanje ministrstvo), se navajamo na življenje z genocidom. Natančneje: naše elite oblasti nas privajajo na sprejemanje najhujših zločinov. Štirinajst dni po obletnici Konvencije o genocidu smo po nekajtedenski nakupovalni mrzlici ob zvokih ameriških božičnih popevk praznovali božič, medtem ko so v zibelki krščanstva poleg muslimanske prelivali tudi kri tamkajšnjih kristjanov, zbombardiranim mošejam pa delajo družbo nove ruševine prastarih krščanskih cerkva. Cerkvene oblasti so ob tem podobno tiho kot posvetne.

Kako naj razumemo vso to destruktivnost in ne nazadnje naše privajanje nanjo, na življenje z genocidom?

Morda lahko razmišljanje, ki sledi, kaj prispeva k razjasnitvi te uganke. Posegam tisoč let nazaj, uvodoma še dlje, da bi orisal, kako so se oblikovali naši pogledi na vojno in mir. Ne gre mi za to, da bi aktualno dogajanje zvajal na pretekle strukture ali da bi, kar je podobno, če ne isto, v sedanjih dogodkih razbiral zrcaljenje tistega, kar se je zgodilo v preteklosti. Na ozkem izseku želim nakazati, kako se je oblikoval naš miselni, predstavni, občutenjski in duhovni prostor, v katerem dojemamo ali ne moremo dojeti, kaj je možno in dopustno, delujemo ali ne delujemo ter osmišljamo lastna in tuja dejanja ali nedejanja ali nad njimi strmimo v osuplosti. Ta prostor se večinoma ne spreminja sinhrono z drugimi zgodovinskimi spremembami, lahko preživlja prelome, tudi ko se sooča z njimi in ko se v takih soočenjih premikajo njegove koordinate. To je prostor, v katerem se moramo (ker drugega ni) vedno znova soočati z vedno novimi pojavi, pri tem pa nam ne ostane kaj dosti drugega, kot da bolj ali manj uspešno uporabljamo postopke in »orodja«, s katerimi so se s svojimi problemi soočali v drugih in drugačnih zgodovinskih situacijah – dokler se nam morda ne posreči scimprati kaj lastnega. Toda takrat nas bodo dogodki skoraj gotovo že spet prehiteli.

Tomaž Mastnak, 2. januar 2024

Neznansko zlo razglašajo za mir

Težko si je predstavljati, da bi kdo preizpraševal sámo idejo miru, ji nasprotoval ali jo zavračal. In vendar govorjenje o miru postavlja več vprašanj, kot prinaša odgovorov. Takšna vprašanja in preizpraševanja imajo dolgo zgodovino. Nanje naletimo že v Svetem pismu. Jeremija je tožil: »Kajti vsi od najmanjšega do največjega se pehajo za dobičkom. Varajo vsi, od preroka do duhovnika. Zlom mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: ›Mir, mir‹, ko vendar ni miru.« Podobno je Ezekiel govoril, kako »zavajajo moje ljudstvo, ko govorijo: ›Mir!‹, miru pa ni.« V knjigi Modrosti pa lahko beremo o malikovalcih, ki »neznansko zlo razglašajo za mir«.

Tacitova obsodba »ošabnih« Rimljanov in njihovih imperialnih vojn živo odzvanja še danes: »Ti roparji sveta, potem ko jim je na njihovi plenilski poti zmanjkalo kopnega, stikajo po morju; če je sovražnik bogat, so pogoltni, če je reven, so domišljavi in ne bi jih zasitil ne Vzhod ne Zahod; med vsemi edino oni enako željno stremijo za bogastvom in pomanjkanjem. Plenjenje, pobijanje in ropanje lažno imenujejo nadoblast (imperium), in kadar povzročijo opustošenje, to imenujejo mir.«

Komentatorji Tacita povedo, da je zelo pogost napis na rimskih medaljah oznanjal, da so Rimljani svetu prinašali mir. Tisti mir poznamo danes kot »rimski mir«, pax romana. Krščanski apologeti so imeli povedati o njem kaj malo dobrega. Minucius Felix je na primer pisal, da je bilo vse, kar so Rimljani imeli, plen njihove drznosti in nasilja, Rimljani sami pa so izvirali iz zločina in rasli z nasiljem. Avguštin pa jih je opisal takole: »Kajti Rimljani so vedno živeli v temnem strahu in polni krute sle, vse naokrog njih je bilo hudo razdejanje vojn in prelivanje krvi, ki je bila, naj je bila kri sodržavljanov ali sovražnikov, vendarle človeška kri. Radost takih ljudi lahko primerjamo s krhkim bliščem stekla: strašno jih je strah, da se ne bi nenadoma razletelo na koščke.«

 

Slika: Giotto Di Bondone, Pokol nedolžnih (1305)