Esej šumeče govorice dežja je duha napajajoča kapljica v obsežnem opusu znalca in iskalca, meniha in eremita, svetovno znanega pisatelja in družbenega aktivista. Brezčasna meditacija o samoti, ki nagovarja k razmisleku, kako ostati človek sredi ponorele množice, je otvoritveno besedilo knjižne zbirke Rak samotar. Ta je iz spanja predramlja pozabljena, neprevedena ali neobjavljenega besedila, nespregledljiva za današnji čas. Delo izhaja v prevodu Ane Jelnikar, gre za ena od knjig v fokusu na letošnjem festivalu Sanje v Medani. Nespregledljivo!
V knjižni zbirki Rak samotar želimo obuditi pozabljena, neprevedena ali neobjavljena krajša besedila, ki so pomembna za današnji čas. Tudi besedila, kot rak samotar, v svojem življenju menjajo bivališča, da bi živela v novih razmerah in prostorih. Besedilom bomo v novi knjižni podobi dali domovanje v slovenskem in izvirnem jeziku.
Prvo besedilo v zbirki je esej Thomasa Mertona z naslovom O dežju in nosorogu / Rain and the Rhinoceros, ki izhaja v dvojezični, slovenski in angleški ediciji. V angleškem izvirniku je bil prvič objavljen leta 1965 v knjigi z naslovom Raids on the Unspeakable (Napadi na neizgovorljivo). Besedilo je drobec v Mertonovem obsežnem opusu, ki zajema več kot šestdeset del in odseva kompleksno avtorjevo osebnost. Bil je znalec in iskalec, menih in eremit, svetovno znan pisatelj in družbeni aktivist, ki je črpal navdih iz narave, literature in filozofije. O dežju in nosorogu je brezčasna meditacija o samoti, ki nagovarja k razmisleku, kako ostati človek.
Odlomek
Tudi spal bom tu. V tej divjini sem se ponovno naučil spati. Tu nisem tujec. Drevesa poznam, noč poznam, dež poznam. Zaprem oči in že se pogreznem v ves ta deževni svet, katerega del sem, in ta svet se nadaljuje z mano v sebi, saj mu nisem tuj. Tuj sem hrupu mest, ljudem, grabe- žljivosti strojev, katerih moč nenehno brni in brez počitka golta noč. Tam, kjer prezirajo dež, sončno svetlobo in temo, tam jaz ne morem spati. Ničemur, kar je umetno ustvarjeno in kar hoče nadomestiti podnebje gozdov ali prerij, ne zaupam. Ne morem zaupati krajem, kjer zrak najprej zasmradijo in nato očistijo, kjer vodo sprva naredijo smrtonosno in nato varno z drugimi strupi. V svetu, ki ga gradijo, ni ničesar, kar ne bi bilo umetno narejeno, in če se zgodi, da se med stanovanjske bloke pomotoma prikrade drevo, ga privadijo na kemično rast. Natančno mu določijo razlog za obstoj. Nanj obesijo tablo, na kateri piše, da je namenjeno zdravju, lepoti, pogledu; da obstaja za mir, za blaginjo; da ga je posadila županova hči. Vse to je misti kacija. Mesto sámo živi od lastnega mita. Namesto da bi se zbudili in tiho obstajali, imajo mestni ljudje raje trmaste in narejene sanje; ne želijo pripadati noči ali pa vsaj temu svetu. Ustvarili so si svet zunaj sveta, proti svetu, svet avtomatiziranih zgodb, ki prezira naravo in jo želi zgolj izrabiti, s tem pa ji prepreči, da bi obnovila sebe in človeka.
– Thomas Merton, O dežju in nosorogu
