Brezplačna dostava nad 35 €

O fašizmu, o pravljicah in o čudežih

O fašizmu, o pravljicah in o čudežih

05. maj 2022 7 min branja
Zanimivo je opazovati vse bolj očitno nizkotno ravnanje korporacij kot sta, denimo, »Facebook« ali »Google«. 
Vse sile usmerjajo v to, da bi z nami naredili tisto, kar jim z virusom nikakor ni uspelo: da bi nas izolirali, dekodirali, razdrobili, »informirali«, polarizirali, militarizirali, razpršili našo pozornost, našo moč, našo usmerjenje v poslanstvo in rešitve.***
Ne skrivajo več, da podpirajo laži, pregajanjajo resničnost, predvsem človeško resničnost. 
Ne morejo več skriti svojega nizkotnega nasilja, svoje strasti do ubijanja neposlušnih kultur ljudstev, posameznikov, misli, sanj.
Imanentno njihovi naravi je, da prezirajo, in mrzko sovražijo dobre knjige, domišljijo, dosledno misel, pravljice: kako le naj bo drugače, saj dobre zgodbe razkrivajo nesprejemljivost in priskutnost naravnanosti in namer, kakršne vodijo korporacije. Pravljice kakršna je Neusmiljeni graščak, ki jo je zapisal Fran Milčinski, so dovoljene le še zato, ker branje pravljic ni »v trendu« in ker se torej ljudje ne ravnajo po njihovem nauku. Že uvodni stavki nam dajejo slutiti, da gre pri njej za »nepospodobno«, »politično nekorektno« in »zavajajočo« vsebino, ki jo je mogoče »narobe razumeti«, skratka, da gre za »fejk njus«, ki se ga v teh naprednih časih ne spodobi tolerirati: »Tega ni dolgo, živel je graščak, bogat in ošaben; ta graščak je neusmiljeno tlačil in odiral svoje podložne kmete. Ni spoštoval njih stare, zapisane pravde, ampak zahteval je dvakrat in trikrat toliko tlake in davka, nego je smel in so kmetje zmogli. Kdor se je pa drznil in se je umaknil napovedani tlaki ali je zaostal z davki, temu je neizprosno zarubil in prodal živinico.« (na tem mestu se spodobi, da se opogumimo in preverimo, koliko rubežev nepremičnin se dnevno, mesečno in letno izvaja v takoimenovani RS. Preverimo tudi, koliko rubežev se izvede zaradi dolgov 100, 500 ali 1000 EUR. Ko sem nazadnje osebno preverjal ta podatek, so mi šli lasje pokonci. Sloveniji ne vlada ne ustava niti ljudstvo, pač pa Neusmiljeni graščak – v imenu ljudstva.  
 
Na vsakem koraku je čutiti, da je korporacije strah, da bomo spoznali svojo resničnost, da jih je strah, da bomo uglašeni, sozvočni, sposobni lastne poti.
Na smrt jih je strah. In upravičeno jih je strah. 
 
Tudi ne morejo več skriti tistega, kar modri, pa tudi mnogi preprosti ljudje že dolgo čutijo, vidijo in razumejo:
 
Korporacija je totalitarna organizacija, ki nima z demokracijo ničesar skupnega. In ima vse skupnega z brezumnostjo in brezumnim ravnanjem. S fašizmom, ki je v osnovi »združitev javnega in zasebnega«, »združitev države in korporativne organizacije«.
 
Demokracija je zanje nekaj, kar mora služiti korporaciji: dovoljena je le in v kolikor podpira interese korporacij. 
To je tudi razlog, da imajo danes prostori, kjer vladajo korporacije, še vedno metode »merjenja« »volje ljudstva« vsakih nekaj let, po metodah, ki so srednjeveške, gnetljive, prilagodljive interesom. Metode, ki so tehnično bistveno manj transparentne in napredne, kakor si bile tiste, kakršne je razvijala SFRJ, ali pa, denimo Venezuela – ki je imela (kakor je v imperiju le malo znano) najsodobnejši elektronski sistem volitev na svetu. 
Volja ljudi pač ni nekaj, kar bi smelo motiti ritem in takt interesa korporacij, milijoni »zaposlenih« v javnih in tajnih službah pa imajo za nalogo, da volja ljudi v nobenem primeru ne preglasi interesa korporacij. V fašizmu je pač tako, da »ogrožanje interesov korporacij« velja za »ogrožanje interesov državne varnosti«. 
Zato seveda ni bilo nobeno naključje, da je bil »model zahodne demokracije« eden prvih pogojev, ki jih je imperializem postavljal republikam razpadajoče SFRJ: opustitev vsakršne od korporacij neodvisne demokracije je bil pogoj za njihovo »priznanje« in pripustitev na zemljevid provinc fašističnega cesarstva.
 
Smo v času, ko fašizem, nadgrajen in do zob oborožen s tehnologijami, ki jih je (s protinravnim delovanjem, s sistemskimi prevarami in krajami) iztrgal življenju, dosega visoke, najvišje obrate v pisani zgodovini. Spirala hrumečega vrtinca se dviguje in grozi, da bo požrla svet. In pojesti hoče vse kar obstaja: kontinente s tisočerimi ljudstvi, milijardami ljudi, živali, rastlin.
 
Toda četudi se zdi, da te totalitarne organizacije premorejo moč, da nas razbijajo v pradelce, da v nas vsajajo in prožijo najbolj boleče in parajoče dvome, sta njihova sila in moč v resnici temeljno pomanjkljivi: v sebi nosijo »napako«, »hrošča«, ki sproti podpira vse kar je zgrajeno, ki vdihu jemlje dih, ki življenje jemlje življenju, in namesto življenja ustvarja utelešeno robotizacijo lastne brezumnost.
 
To, kar se hvali kot »napredek civilizacije« v resnici ni drugega kakor dosledna izpeljava brezumnosti, ogolele brezdušnosti, okostenelih prismojenih predpostavk, ki svet obravnavajo kot stroj, ki ga je mogoče upravljati, naj samo življenje še tako govori, vpije, kriči drugače. Z Vonnegutom v Gradišnikovem prevodu: »naprdek« človeštva.
 
In naj se danes zde korporacije še tako mogočne in nepremagljive, njihova usoda je zaradi »hrošča«, zaradi procesne napake v predpostavkah ustroja njenega delovanje in namena, ki le-to usmerja, vnaprej zapečatena in ne more biti drugačna od tiste, ki jo je doživel eden očetov fašizma, Benito Mussolini, ali njegov kolega, Adolf Hitler. Oba je vodil interes, ki je bil usklajen in polno uglašen z interesi največjih korporacij / totalitarnih organizacij tistega časa. Slednje je navkljub njihovi vpletenosti v morijo brez primere, »roka mednarodne pravice« povsem obšla, nasprotno, iz 2. svetovne vojne so izšle kot nedvoumne materialne zmagovalke, kar so v desetletjih po vojni tudi polno izkoristile. 
 
Razumljivo je, da smo zaskrbljeni, saj civilizacije človeštva še nikoli niso tako iztirile, kakor so iztirile pod vplivom korporacij in njihovega fašizma. 
A vendar, kakor že se danes sliši presenetljivo: v svojem jedru smo lahko povsem mirni, saj lahko jasno vidimo njihovo nemoč in tudi njihov konec.
 
Strahote, ki smo jim danes priča in jih doživljamo kot razdrobljene, razbite, zavedene skupnosti, so cena, ki jo moramo plačati, da se izvijemo iz klešč predpostavk, ki so se stoletja razglašale za temelj »racionalnosti« in »razsvetljenosti«, predpostavk, na podlagi katerih je delovalo šolstvo, na podlagi katerih se je znanost spreminjala v orodje primitivnih interesov, v kateri ljudje služijo kot dekle kapitala, kapital pa kot Bog, ki ga pomagajo upravljati »kvantni računalniki« – absurdnost in brezumje prigana do »najmanjšega delca«. 
 
Pred nami leži brezkrajni svet metafizike, ki se ga je skozi stoletja v imenu Boga, nadgrajenega v totalitarno organizacijo, sistemsko teptalo, tlačilo in zaničevalo.
 
Velika skrivnost slehernega življenja slehernega bitja, v katerem svet biti in vzročnosti deluje povsem drugače, kot nas prepričujejo asfaltirane avtoceste totalitarnega mišljenja, ki je gradilo in ubijalo v veri, da so stvari enostavno zapopadljive, zamenljive, imenljive, ocenljive in kot takšne: korporativno upravljive.
 
Stvari še zdaleč niso tako enostavne.
 
Zato nikar ne oklevajmo pred globinami, ki jih totalitarna korporativna mentaliteta skuša prevaljati, prenarediti in zastreti in ki jih vse nestrpneje prepoveduje: v njih je jedro in smisel naše biti, v njih domujejo resnična znanost, resnično znanje, resnično življenje. V njih se skriva moč o kakršni se današnjim človeškim skupnostim le sanja.
 
Kot so dobro vedeli stari, pozabljeni modreci in kakor že od nekdaj slutijo pesniki, ki so služili ljubezni.
 
Smo na pragu največje teme človečanstva, obenem pa na pragu njegovega najmogočnejšega prebujenja v pomnjeni zgodovini.
»Kakor mora pri rojstvu trpeti ves organizem matere, tako mora pri rojstvu ideje trpeti vse človeštvo.«*
 
»In kakor se izobliči kristal šele pod pritiskom gora in težkih gorskih skladov, tako vstane ideja, čista in mogočna, šele pod tesno težečo atmosfero razmer in tako dobi svojo življenjsko silo in potrdilo šele s trpljenjem.«*
 
»Jaz sem centrum svojega živega kozmosa, ki vibrira v duši in ga spoznavamo v doživljajih. Čudežev ni: vse kar je, je čudež.«**
 
 
 
 

Rok Zavrtanik

 
 
 
* Srečko Kosovel:#Pravica
** Srečko Kosovel: Kriza človečanstva
*** O metodah manipulacije in zlorabe s strani korporacij je napisanih cela vrsta študij in raziskav. Igro, ki jo igrajo korporacije zoper ljudi, med drugim podrobno opiše pater Karel Gržan v knjigi Ta krasni nori svet.