Pot na jug je odprava v drobovje zgodbe, na konec Evrope in do mej pripovedovanja, ki razpre vabljiv katalog mest, resnične in izmišljene prostore, detektivski zaplet in razmislek o možnostih naracije. Pot na jug je obenem knjiga o srečni praznini, iz katere se rodita zgodba in pripoved o pripovedi (o pripovedi), v spremni besedi zapiše Anjuša Belehar, ki je romaneskno delo sijajno prevedla v slovenščino. Romanopisec Michal Ajvaz, največje ime češkega magičnega realizma, v Poti na jug stke veličastno predivo zgodb in motivov, ki uresničuje idejo brezmejnega romana in romana kot prostora brez mej. Roman pot, ki ga je treba brati – in doživeti. K potopu v veliko modrino zgodbe pa neustavljivo vabi tudi prevajalkina eruditska, poglobljena, privlačna spremna beseda, ki vam jo v branje ponujamo spodaj.
***
Michal Ajvaz se je rodil 30. oktobra 1949 v družini ruskih izgnancev v Pragi. Med letoma 1967 in 1974 je na filozofski fakulteti Karlove univerze študiral češčino in estetiko ter se nadaljnjih dvajset let preživljal kot delavec, nočni stražar, hišnik in črpalkar. Med letoma 1996 in 1999 je bil urednik časopisa Literární noviny. Od leta 2003 je zaposlen kot raziskovalec na Centru za teoretske študije Karlove univerze in Akademije znanosti Češke republike.
Odkar je Ajvaz leta 1989 objavil svoj pesniški prvenec, zbirko Umor v hotelu Intercontinental, velja za enega najbolj samosvojih literarnih glasov na Češkem, ki ima ob pomembnih nagradah (državna nagrada za literarni opus, nagrada magnesia litera, nagrada Jaroslava Seiferta in evropska nagrada utopiales) tudi širok, raznolik in nadvse zvest krog bralcev. V več kot tridesetih letih mu je uspelo ustvariti enega najbolj koherentnih literarnih opusov, v katerem se njegova prepoznavna poetika in značilni slog pisanja iz dela v delo še potrjujeta, kar pa povzroča nekaj preglavic tistim, ki ga želijo umestiti v katerega od obstoječih literarnih tokov.
Založniki in mediji njegovo delo vztrajno označujejo za enega od vrhuncev češkega postmodernizma in magičnega realizma. Vendar pa sta med kritiki ti nalepki velikokrat predmet razprav. Že res, da se v Ajvazovih delih pojavljajo magični kraji skritih čarov, ki se človeku razkrijejo, šele ko se osvobodi zakoreninjenih vzorcev razmišljanja, kar Ajvaza zbližuje z južnoameriškim magičnim realizmom, in da v postmodernističnem slogu v njih združuje različne žanre, uporablja postopke nizke literature, preigrava literarne in filmske klišeje ter tematizira ustvarjanje kot tako – toda njegova dela prinašajo še marsikaj drugega, kar Ajvaz vsakič znova pregnete v nedeljivo in iz romana v roman očitnejšo ajvazovsko celoto.
Že njegov pesniški prvenec, Umor v hotelu Intercontinental, je prinesel zametke tem in idej, ki bodo v nadaljevanju postale nespregledljive značilnosti njegove pisave. Prvencu so sledili zbirka kratke proze Vrnitev starega vrana (1991), roman Drugo mesto (1993), ki je sprožil premislek o položaju in pomenu magičnega realizma na Češkem, noveli Turkizni orel (1997), zastavljeni kot magični zgodbi o zgodbah, roman (ali domišljijski potopis) Zlata doba (2001), ki bralca popelje na otok absolutne solidarnosti, ki temelji na načelih kaosa in uničenja vseh znakov totalitarizma v jeziku in mišljenju naše (evropsko-ameriške) racionalne in pragmatične civilizacije; tem so sledili detektivsko-fantastični roman Prazne ulice (2004), roman Pot na jug (2008), ki ga držite v rokah, Luksemburški vrt (2011), roman, za katerega je avtor iznašel nov jezik in mu priložil ključ za njegovo razumevanje, obsežen roman Mesta (2018), ki nas popelje na pot po deželah severne Evrope, in najnovejši roman Pasaže (2024).
A kakor Ajvazovo delo ni zgolj delo postmodernizma ali magičnega realizma (niti fantastičnega realizma, literature magične Prage, surrealizma in drugih tokov, v katero se z nekaterimi lastnostmi vključuje), tudi Ajvaz ni zgolj pisatelj in pesnik; pomembna polovica njegovega ustvarjanja pripada Ajvazu filozofu. Je avtor skoraj toliko filozofskih in teoretsko-esejističnih besedil kot literarnih del. In kakor se v romanu Pot na jug prepletata in drug drugega oplajata arhitektura Sylve Cerran in Hectorjevo pisanje, se tudi ideje Ajvazovih filozofskih del širijo na polje njegove literature. Ena od pomembnih Ajvazovih značilnosti in posebnosti je prav iznajdljivost načina, na kakršnega prepleta filozofske koncepte z leposlovjem. Tako v romanu Pot na jug med drugim najdemo koncept praznine, ki ga je Ajvaz dve leti prej razvijal v delu Zgodba znakov in praznine, v katerem razmišlja o prav tisti ajvazovski praznini, ki je, kakor jo spoznamo tudi v pričujočem romanu, strašljivo neizmerna, a vendar neskončno polna.
V njegovih proznih delih se pojavljajo tudi druge teme in motivi, s katerimi se obenem ukvarja v teoretskih besedilih, na primer znak, jezik, praznina ter odnos med obliko in brezobličnim. Če se Ajvaz filozof v svojem delu osredotoča na semiotiko (predvsem na družbeno vlogo znaka in vlogo, ki jo ima ta za spoznanje sveta), ne preseneča, da se tudi v literaturi nenehno vrača k vprašanju iskanja sveta onkraj običajnega racionalnega razumevanja resničnosti, ki bi bil osvobojen ustaljenih znakovnih sistemov, in gotovo ni naključje, da ga potemtakem privlači tudi žanr detektivke, za katerega je značilna prav interpretacija znakov, proces racionalne analize in logičnega sklepanja. A kakor Ajvazovo delo ni tipično filozofsko, tudi ni tipično žanrsko in v njem ne bomo našli nobene klasične detektivke.
Postmodernističnim in magično-realističnim potezam, filozofskim temam in detektivskim zapletom je treba primešati še druge stalnice Ajvazovih del. Te so predvsem značilno plastenje zgodb, kjer pripovedovalec pripoveduje zgodbo, ki mu je bila povedana, ali se znotraj zgodbe dogajajo še druge zgodbe v zgodbi in se druga v drugo vključujejo kot lesene ruske matrjoške, pripovedovalec, ki je tudi sam pisatelj ali bralec ali tako in drugače povezan s knjigami, knjiga kot taka ali knjiga kot vrata v nov svet, detektivski zaplet, potopisnost, večna napetost med resničnim in fantastičnim, bizarni in nenavadni motivi, ki so sopostavljeni filozofskim idejam in obenem v ostrem nasprotju z avtentičnostjo krajev, na katerih so, ter ob že omenjeni praznini, znakih in jeziku še pisava, mesto in mreža.
Celosten in nerazdružljiv konglomerat naštetega je tudi roman Pot na jug.
***
V vasici na južni obali Krete pripovedovalec spozna doktorskega študenta Martina, ki ga je skrivnostna smrt polbratov iz Prage pripeljala vse do grških otokov. Amaterskega detektiva na poti po Evropi spremlja Kristýna, nekdanje dekle enega od umrlih bratov. V Martinovi pripovedi se začne pred bralcem odkrivati mreža mest, ki se, medtem ko skozi Bratislavo, Budimpešto, Ljubljano, Pulj, San Benedetto in Rim potujeta na jug, na fiktivni osi razširi vse do Bostona, Ciudada de Méxica in Moskve, ter mreža dogodkov, zapletov in zgodb, ki jih njuna pot poraja.
Med potjo morata razvozlati številne namige ali znake. Tem Ajvaz pripisuje poseben pomen; po njegovem prepričanju ima resničnost, ki nas obdaja, značaj simbolnega, zato je treba svet ne le opazovati, temveč predvsem interpretirati in iskati njegov skriti smisel. A v Ajvazovem svetu ima lahko vlogo znaka veliko širši nabor predmetov ali pojavov kot v običajnem svetu. Pomen se ne skriva le za običajnimi znaki, na primer v pisavi, ampak tudi v nenavadnih bombonih in zidnih lisah. Martin in Kristýna se na poti tako srečujeta z na videz nesmiselnimi skupki črk na sliki madžarskega slikarja, delčki besed, ki so jih na platnu pod morsko gladino ustvarili svetlikajoči se črvi, in skrivnostnimi oblikami gumijastih bombonov, ki ju pošiljajo od mesta do mesta.
Obenem pot za razkritjem morilca poraja ves čas nove zgodbe v zgodbi, ki se dogajajo in množijo znotraj osnovne pripovedne linije (ta pomeni realno fikcijo, zgodbe znotraj nje pa se pogosto dogajajo na ravni izmišljene fikcije ali pa so celo same literarna fikcija), gradijo za Ajvaza značilno obliko zgodbe v zgodbi ter s tem omogočajo postopno prepletanje resničnih in izmišljenih svetov.
Tako v prvem delu romana z naslovom Brata spremljamo Martina, ki pripovedovalcu pove zgodbo o tem, kako se je na baletni predstavi zgodil umor in kako je kmalu nato spoznal Kristýno. Ta mu je med njunimi srečanji pripovedovala o svojem nekdanjem partnerju Tomášu in njegovem romanu Vlažni zidovi, v katerem je opisoval neobstoječe, izmišljeno mesto. To pred bralcem Poti na jug vstaja kot vse bolj resnično, k čemur pripomoreta podroben opis in način, na kakršnega ga Tomáš odkriva. Kot sam pravi, je mesto na čuden način obstajalo že prej, preden se je lotil pisanja. Tu se zgodba spusti na raven nižje in bralca posrka v novo zgodbo (ki jo v svojem romanu zapisuje Tomáš), tokrat o Mariusu in Riti, v kateri kot bi se zrcalila zgodba Kristýne in Tomáša. Spust je tako gladek in potopitev tako globoka, da komaj občutimo, da smo se iz realne prestavili na raven izmišljene fikcije (podobno se zgodi pripovedovalcu Poti na jug, ki se po nekaj večerih le s težavo vrne v Tomáševo praško stanovanje, torej na prejšnjo fiktivno raven Martinove pripovedi). Tudi iz zgodbe Mariusa in Rite kmalu požene izrastek nove zgodbe, v kateri Ritina babica Hella pripoveduje zgodbo svojega moža Hectorja. Kmalu se bodo začele tudi v njegovi zgodbi zrcaliti tiste že povedane, in to v motivih in značilni obliki pripovedovanja, kjer liki pripovedujejo zgodbe drugih likov in le redko svoje lastne. Tako je zgrajen tudi Tomášev roman Vlažni zidovi, ki je vključen v Pot na jug in zavzema večji del njegovega prvega dela; tudi tukaj se za vsako zgodbo skriva neskončno število novih, ki še niso bile povedane, a se vendar nenehno dogajajo, širijo in bohotijo pod površjem resničnosti.
Če se v prvem delu romana z vpeljavo vedno novih zgodb spuščamo vse globlje, se v drugem delu začnejo posamezne ravni postopoma zapirati. Ajvaz nadaljuje nizanje zgodb v zgodbi, a te bralca zdaj ne odvračajo več od detektivskega zapleta in vprašanj, povezanih z umorom, pač pa jih skušajo pojasniti.
Drugi del romana, Mesta in vlaki, tu in tam prevzema podobo potopisa in nas v razvozlavanju detektivskega zapleta, pri čemer se navezuje na zgodbe iz prvega dela, vodi vse bolj na jug. Martin in Kristýna iz Prage najprej odpotujeta v Bratislavo. Povod za začetek njune poti je slovaška revija, v kateri se pojavi podoba školjke, kakor jo je v romanu Vlažni zidovi opisal Tomáš Kantor. Pot nadaljujeta v Budimpešto, kjer obiščeta slikarja, ki jo je naslikal. Tudi njegovo pripovedovanje je polno zgodb v zgodbi, obenem pa prinese namig, ki Kristýno in Martina zvabi v Ljubljano, kjer naj bi razvozlala pomen črk s slikarjeve slike. Znova sledi zgodba v zgodbi, tokrat o zločinskem Johnu Windu in Vulpéculi iz Tomáševega stripa, namig v obliki gumijastih bombonov pa ju pripelje v Pulj. Tako vse do konca romana sledimo nenavadnim namigom, znakom, in se skupaj pomikamo proti jugu, ob tem pa ves čas segamo pod površje, v splet posameznih zgodb v zgodbi.
Takšno množenje zgodb in njihovo razraščanje pa ni samo sebi namen; tudi zgodbe imajo vlogo znakov, zato ni v njih nič podvrženo naključju, Ajvaz vsak korak in potezo dobro premisli. Idejo nenaključnih naključij je v roman pravzaprav vpeljal že na uvodnih straneh; takrat se je pripovedovalec še čudil nad izborom poletnega branja svojega novega znanca in ugibal, ali med njegovimi knjigami obstajajo povezave. A tisto, kar deluje naključno, tako deluje le na prvi pogled. Medsebojne povezave naslovov Martinovih knjig se pred bralcem začnejo počasi razkrivati v drugem delu romana (kombinacija knjižnih naslovov pa obenem kaže na postmodernistični postopek mešanja nizkega in visokega). Tudi smer poti ni naključna; v sebi nosi simbolni pomen, saj jug ni le kraj, ki je zibelka zgodb, temveč je prikazan kot kraj, v katerem se vzpostavlja napetost med obliko in brezobličnim, kjer se v vročini ne zabrisuje le meja med neskončnostjo neba in neskončno globino morja, ampak tudi meje med posamezniki, kraji, zgodbami, in v katerem se resnično prepleta z izmišljenim.
Takšna nenaključnost je v romanu pravzaprav nujna, saj bralca ob izobilju zgodb in fiktivnih svetov obvaruje pred občutkom izgubljenosti in zmedo. Čeprav se lahko zdi, da zgodbe stojijo same zase, se kmalu izkaže, da med seboj niso le povezane, ampak so del ene same neskončne zgodbe. Na to namiguje tudi zrcaljenje motivov in odnosov med liki. Ali kot povezanost med zgodbami Vlažnih zidov pojasnjuje Tomáš: Delitev se je sčasoma ustavila in prešla v fazo ponovnega povezovanja; kar je vzklilo, se je upognilo in se znova dotaknilo izvorne veje; kar se je razcepilo, se je znova spojilo v eno.
V romanu Pot na jug in tudi v večini drugih Ajvazovih del, leposlovnih, filozofskih in esejističnih, je pomembna tema praznina. Ta ni prazna in brez vsebine, temveč pomeni absolutno možnost, iz katere lahko izide karkoli in vse. Vse, kar obstaja v resničnem svetu, ima izvor v svetu praznine. Razumemo jo lahko kot svet domišljije, možnosti ali kot vzporedno resničnost, v kateri podoba stvari ne obstaja pred stvarjo, ampak obenem z njo, kakor Parka, ki je obstajala, še preden jo je Tomáš med pisanjem odkril.
Praznina obenem pomeni nevarnost. Tomáš in Petr sta se v boju z njo naposled sama ujela vanjo. Če je Tomáš praznino skušal zapolniti z umetnostjo, se je Petr z istim ciljem podal po poti poslovneža. Kljub razlikam je bilo bratoma skupno to, da sta bila ujetnika brezdanje luknje praznote, kjer je praznina na finančnem področju enako kot v literaturi izražala težnjo po neskončnem množenju tistega, kar je porajala, in sta se je vsak po svoje skušala rešiti.
Kakor Ajvazova polna praznina v sebi nosi neskončno možnosti, podobno madeži in lise, še en pomemben motiv s pomenom znaka, s svojo nedoločljivo obliko omogočajo neskončno število razlag. Tudi oblikam in brezobličnemu se Ajvaz posveča v svojem filozofskem in literarnem delu. Lise so, kakor drugi neobičajni znaki v Ajvazovem romanu, najpogosteje sprožilke nadaljnjih zapletov, saj pomenijo odklon od običajnih znakovnih sistemov; v liku neznani znak vzbudi zanimanje, zato se poda na pot odkrivanja. Da bi opazovalec pravilno interpretiral svet, pa mora znakom pripisati pravilen pomen, sicer ga lahko privedejo do napačnega razumevanja celote. Prav napačno pripisovanje pomenov je za Ajvaza vzpodbuda za nadaljnji razvoj dogajanja. Če je osnovna predpostavka spoznavnosti sveta ta, da je svet urejen, da ima logično strukturo in da imajo stvari v njem svoj pomen, potem napačno branje znakov pomeni rušenje tega reda in onemogoča končno spoznanje. Tako se v Poti na jug zaradi napačne interpretacije štirih lis, ki naj bi bile ostanek pisave izginulega naroda, rodi ligdsko gibanje. Tudi te štiri nedoločljive lise v romanu namreč predstavljajo polno praznino, iz katere se lahko rodi karkoli (kakor so se iz njih brez dokazov in zgolj z domišljijo rodili Ligdi), obenem pa lahko v sebi skrivajo odgovore na velika vprašanja človeštva in, kakor lise entoptičnih vzorcev pod vekami, prinašajo spoznanje o svetu, kar namiguje na še eno pomembno temo romana.
Pot na jug ni le zgodba o iskanju morilca, ampak je tudi pot za spoznanjem, na kar v romanu namiguje že sama kompozicija poti, ki v literaturi tradicionalno pomeni metaforo spoznanja. Če bi bilo delo Pot na jug detektivski roman, bi se lahko zgodba z odkritjem morilca končala. Umoru, ki se je zgodil na gledališki predstavi, je res sledila (amaterska) preiskava, ki je po pravilih žanra zgodbo na koncu povzela v logičnem časovnem zaporedju in razkrila medsebojne povezave. A detektivski okvir romana, zastavljen na začetku, je ostal zgolj to – okvir. Znotraj njega roman ne upošteva splošno veljavnih pravil žanra. O tem navsezadnje priča že to, da se je umor zgodil na predstavi, ki je temeljila na znamenitem filozofskem spisu, in da je morila ena od Kantovih kategorij.
V nasprotju s klasično detektivko se zgodba z razpletom detektivskega zapleta torej ne konča. Martin in Kristýna si določita nov cilj, ki je tudi edini cilj poti, ki si ga določita sama in ne da bi ju tja zavedel konkreten namig. Njuna pot naj bi se zares končala na otoku Gavdos. A konec je v zgodbi, iz katere se rojevajo vedno nove zgodbe, lahko le začasen in navidezen. Nad vprašljivim in celo nemogočim koncem in končnim ciljem zato prevlada iskanje ali spoznanje njenega smisla. S tem se Ajvaz po razrešitvi skrivnosti umora vrne k začetnim prizorom romana, h Kantu in Kritiki čistega uma ter k vprašanju smisla poti.
Tudi preizpraševanje in iskanje smisla ne vodita do enoznačnega odgovora in čistega konca. Smisel se lahko skriva v poti ali pa nas njegovo iskanje privede do polne praznine, v kateri se skrivajo vse še neodkrite možnosti in iz katere se vse, kar obstaja, tudi poraja.
Pomislil sem, da je bil cilj moje poti morda v tem, da bi podlegel vsem skušnjavam svetlobe, zidnih lis, morskih dišav in smradu, ter da svet svetlobe in brezobličnih lis ni nič manj pomemben od sveta ljubezni, družine in dela, čeprav o njem ne pišejo romanov, ob koncu razmišlja Martin. Že hip zatem pa podvomi o lastnih besedah in pomisli, da bi lahko bila njegova pot tudi brez vsakega cilja in središča in le kaotično grmadenje podob na kup, ki že zdaj razpada, nekoč pa se bo razblinil v spominu brez vsake koristi in ne da bi iz njega še kdaj kaj pognalo. Ali pa tudi to ne drži in je imela pot eno samo središče, to središče pa je bilo zgolj praznota, in je bila svetloba, ki je osvetljevala stvari, tiha svetloba praznine, sijaj ničesar.
Takšen odprti konec romana odpira nova vprašanja in obenem nove možnosti. Martin odide brez slovesa, morda zato, ker je slovo stvar konca, in odpluje dalje, proti cilju, ki ga ni mogoče ujeti. Kako drugače naj bi se tudi končal roman o neskončno polni in plodni praznini in pripoved o pripovedovanju, ki se nikoli ne konča? Kako drugače kot s spoznanjem, da smo kakor Tomáš pri ustvarjanju Dela- Mreže, hotelero Miguel, ki v rokah drži nitke svojega mesta, in podzemna opozicija Severne Floriane tudi bralci Poti na jug del mreže brez središča, ki se brez konca in kraja širi na vse strani.
***
Leposlovna dela Michala Ajvaza je mogoče brati na različne načine. Lahko jih razumemo kot prispodobo sveta, v katerem živimo, ali kot povsem izmišljena besedila. Segamo lahko onkraj fantazije, se dotaknemo idej filozofije ali jih vzamemo na pot kot bedeker po resničnih in sanjskih deželah. Podamo se lahko na pot iskanja in spoznanja smisla ali na pot čudenja in domišljije. Možnosti je najbrž prav toliko kot bralcev. Morda bo v knjigi vsak našel tisto, kar išče, morda tudi Pot na jug kakor Ujetnik predstavlja vse in obenem nič in se v kritikih, ki se ne morejo zediniti o tem, kam popredalčkati Ajvaza, zrcali severnoflorianska kritika, ki ni vedela, kam umestiti žičnati roman.
Bralca Poti na jug ne bosta oropala užitka ob branju ne izmuzljivo detektivsko ogrodje ne ne(pre)poznavanje filozofskih motivov, saj roman od njega ne zahteva podkovanosti v razumevanju kompleksnih idej zahodne filozofije niti ga ne skuša zaslepiti z idejo, da gre za tipično detektivko. Poleg filozofskih idej, klasičnih tem in kompozicijskih tehnik, ki bi izkušnjo branja lahko otežile in pot do romana odprle bolj specifičnemu (in tako manjštevilnemu) bralstvu, Ajvaz v pripoved vpleta še druge pripovedne in domišljijske sheme popularne kulture in žanrske literature, od znanstvene fantastike do trilerja in grozljivke. Predvsem pa je Ajvaz pripovedovalec opazovalec. Njegova pripoved, ki se naslanja na detektivski zaplet in prinaša nekatera filozofska preizpraševanja, je obenem polna liričnih opisov sredozemskega sveta, počasnega ritma lenobnega vzdušja in potopov v globino zgodb, pri čemer lahko bralec hitro pozabi na čas in izgubi občutek za resnično in izmišljeno. Tudi branje, pri katerem se bralec prepusti bohotenju zgodb, magičnim barvam neba in morskih globin, svetlobi vlakov, mestnih luči in neonskih napisov, očaranosti nad sencami, lisami, rečnimi zavoji, brez konca in kraja rastočimi zgradbami in zgodbami, branje, ki omamlja z dišavami cvetnih grmov, vlažne džungle, morja, grške kave in knjig, lahko bralca zvabi v svet, poln še neodkritih svetov, in mu prinese svojevrsten, dolgotrajen in zadosten bralski užitek, spust v globine pripovedovanja pa skoraj meditativno izkušnjo.
Zapisala Anjuša Belehar
