Zgodovina nas uči o tem, da so bili bančni in zavarovalniški uslužbenci (agentje, zastopniki itd), jedro razvoja sodobne pismenosti – zaposlovali so daleč največje število »pismenih« – tistih, ki so ves čas zapisovali svoja opažanja, kakor »dejstva« (angl: »records«), torej »pisateljev«.
V času poznega Prešerna, ko je v Evropi in obeh Amerikah obstajal komaj kak pisatelj ali filozof, ki bi s pisanjem zaslužil za kruh (dotlej je bil to privilegij »aristokracije«), so severnoameriške banke in zavarovalnice na področju pisanja zaposlovale okrog 50.000 redno zaposlenih. To so bili večinoma vohuni, ki so zapisovali vse kar je bilo mogoče izvedeti o »klientih« bank in zavarovalnic: o njihovem zasebnem, spolnem, ekonomskem življenju itd. Službe plačanih vohunov (»uradnikov«) so veljale za ugledne in spodobno plačane. In manj človeški, manj moralen kot si bil pri delu in bolj kot si bil brezčuten, hitreje si napredoval na lestvici »kariere« – tej široko tlakovani poti, na katero vodijo vsi smerokazi nečesa, kar se je (samo)poimenovalo »zahodna civilizacija.«
Kariera je še danes, v 21. stoletju, ključen pojem, »vrednota«, »vaba«, s katero »zahodna civilizacija« zapeljuje množice v svoje goste, in vse gosteje stkane mreže.
Da gre v resnici za izjemno ponižujoče delo, ki je v resnici moralno nemara še nižje kakor nekdanje »sužnjelastništvo« ali »fevdalizem« – saj od svojih »uslužbencev« terja, da brezpogojno in vsestransko cenijo kar veleva gospodar in sovražijo kar sovraži gospodar – seveda ostaja skrito na vseh ravneh »družbe«, »javnosti«: v medijih, v šolstvu, v akademiji, itd.
Že sama razprava o etiki ali morali naravnanosti, po kateri naj bi se ravnali vsi »deležniki« »zahodne civilizacije«, velja za nespodobno.
Toda stvari so v resnici še dosti hujše: vse gosteje tkana mreža »informacij« je v 20. in 21. stoletju delo vohunov postopno nadgradila v delo dejavnih udeležencev – »usmerjevalcev« »politične, ekonomske in kulturne »stvarnosti« – torej v usmerjevalce procesov, ki jih ljudje dojemamo kot »zgodovinsko dogajanje« ter, nazadnje, kot merodajno stvarnost – zgodovino.
Tako kakor so bile nekoč banke in zavarovalnice ključne za razvoj pismenosti (v smeri, ki je ustrezala interesom »kapitala«), tako so danes takoimenovane obveščevalne agencije ključne za razvoj »zombijevstva« (če tako poimenujemo usmerjenost človeka, ki se je odrekel samoodgovornosti oz. je odgovornost za lastna dejanja preložil na ramena svojega gospodarja). Javnostim so stvarni podatki o številu zaposlenih »zombijev« (»agentov«) v imenu »državne varnosti« nedostopni. Toda iz teže interesa hegemona, ki si je tokom stoletij pridobil nezaslišano premoženje in voliv ter iz samih dogajanj na področju»politične, ekonomske, kulturne, medicinske stvarnosti (itd)«, smemo s precejšnko gotovostjo sklepati, da te agencije danes – poleg takoimenivanih »varnostnih služb« – med največjimi med največjimi zaposlovalkami na svetu.
Kakor danes z gotovostjo vemo, med »delovne naloge« uslužbencev, sodijo tudi najbolj nizkotna dejanja, kar jih moremo misliti: teoristični napadi, serijski umori, ponarejanja, itd.
Šef »ribičev« meni, da pač mora napraviti vse kar je v njegovi moči, da mu »ribe« ne pobegnejo.
Da bi bil pri tem uspešen, je moral kar se da visoko povzdigniti delo svojih plačancev: tako se je odločil, da ga (v žargonu) imenuje »inteligenca« (anglo-ameriško: »Intelligence«).
»Inteligenca« v tem razumevanju pomeni seveda zgolj in izključno niz predvidljivih in izračunljivih protokolov, ki so v brezpogojni službi interesa naročnika–gospodarja.
Gre torej za razumevanje, ki izključuje izvorni pomen besede, razumevanje, ki se odreka svojim temeljem in jih v celoti nadomešča z avtoriteto svojega naročnika-gospodarja, ki edini prevzema (spoznavno, pravno, ekonomsko, socialno ..) odgovornost.
Tisto kar je torej konec in smrt inteligence – namera, ki pričakuje popolno odsotnost lastnega razuma, uma in srca – je postalo »inteligentno«. Umor in samomor človeštva je zatorej nekaj najbolj mogočnega in cenjenega v času razkroja imperializma.
Da ne bi kdo pomislil, da je po Titu še mogoče tretja pot, ta hip po svetu divja 42 vojn, katerih največji del je zanetil taisti hegemon, ki nam danes pridiga o virusih in ogljičnem odtisu. Da le ne bi kdo pomislil, da sme razmišljati v teh resnih časih, ko je svetovna aristokracija smrtno ogrožena! Sanjati je prepovedano! Sanjati je terorizem! Še huje: je teorija zarote! Je uboj vaše babice in dedka!
»Intelligence« so danes službe notoričnih asasinov, militantnih evangelistov religije transhumanizma, preko-človeka, preko-spolnega bitja, ki postaja tisto, kar je od nekdaj hotel hegemon, ki je križal Jezusa in pred tem novorojence vse dežela: človek-stroj. Robot.
Tako tudi lažje razumemo, zakaj se glavni urok, ki ga je s svojo uglašeno propagandno mašinerijo hegemon poskušal vsiliti vsem ljudstvom sveta, glasi:
»Boj se in sovraži svojega bližnjega kakor samega sebe in kakor svojega lastnega morilca.«
Hudobno in nizkotno, ni kaj reči.
Kdor je kdaj bral zapise Luisa Adamiča o njegovih srečanjih s Titom, se bo morda spomnil podatka (nanj opozori Tito), da sta pred 2. svetovno vojno na celotnem ozemlju Jugoslavije od svojega (literarnega) pisanja živela zgolj dva pisatelja. V vsega nekaj letih po koncu vojne, pa je v Jugoslaviji bilo dejavnih že več tisoč poklicnih pesnikov, pisateljev in prevajalcev.
Nekaj takega je za hegemona seveda povsem nesprejemljivo: svobodno razmišljati ima pravico izključno on in nihče drug.
Zato nas ne sme čuditi, da so se z dnem »osamosvojitve« Slovenije pričeli višati davki na knjigo in ustvarjalno delo, nižati mezde za to delo, krepko so se znižali davki na (nenadoma vobče »zaželjeno«) pornografijo ter se, v posmeh boju zoper fašizem, celo izenačili s poezijo, ustvarjalnem delu pa so se postavljale nove in nove administrativne in davčne ovire ter vse bolj nemogoči pogoji.
Rezultat po 33 letih: na knjižnem »trgu« smejo obstajati le tisti subjekti, ki delajo takšne knjige, ki so po godu Gospodu in ki v nobenem pogledu ne ogrožajo »družbenega reda« hegemonije.
Neposlušnim in nepokornim trda prede. Še malo, pa bodo utopljeni in ugonobljeni. In ve se, kdo za Gospoda opravlja to umazano delo. Tisto, ki so se na lestvici »kariere«povzpeli dovolj visoko.
V ozadju vsega pa kraljuje velika skrivnost tragičnega Hassana ibn Sabe iz Bartolovega Alamuta:
»Nič ni resnično, vse je dovoljeno«.
Zato vse prisotne (in odsotne) prosim, da dobro premislijo, preden se izrekajo o tako zelo omenjanem in cenjenem »razvoju civilizacije«: gre namreč za skrbno nastavljeno past.
past, ki preprečuje, da bi opazili, da je vse to za nami (Vonnegutsko) predvsem en velikanski »naprdek«; pa da bi spregledali, da je povsem mogoč povsem drugačen svet; takšen, o katerem so sanjali (a ne ov sem dosanjali) partizani. Takšen kakor tisti v Vonnegutovih Srenah s Titana: svet, v katerem bitja sobivajo nekako tako, kakor čudoviti harmoniji v srcu Merkurja.
