Takrat je minilo že deset let od izida njenega pesniškega prvenca Senca v srcu, ki bi moral biti radosten dogodek, žal pa Ada ni imela nikogar, ki bi ji, tako kot Ferlinghetti Ginsbergu na drugem koncu sveta, javno zapel dobrodošlico »na začetku sijajne kariere«. Pa ne samo to. Knjigi, ki je po spletu okoliščin in, kot je sklepati iz nekega pisma, po naklonjenem posredovanju Ceneta Vipotnika izšla pri Mladinski knjigi, je slabo usodo napovedal že tedanji glavni urednik MK, ki je dal pesnici vedeti, da jo lahko zaradi nje tudi zaprejo. Pa je bilo v knjigi zgolj 39 ljubezenskih pesmi! Ampak za intimizem takrat res ni bilo razumevanja, še posebej, če si ga je privoščila ženska. Kritiki so jo dobesedno popljuvali. Njihove (ideološke) sodbe o dekadentnosti in formalizmu danes zvenijo smešno, v tistem času pa so bile dejansko usodne. Ada je bila takrat stara 25 let in čeprav je dotlej že blestela na pesniških večerih (na Minattija je menda naredila tak vtis, da je pustil študij in se posvetil pesnikovanju), je po tem pogromu javno umolknila. Petnajst let zatem je objavila še eno zbirko in to je bilo vse. Čisto drugačna usoda, kot so jo bili po letu 1953 in izidu zbirke Pesmi štirih deležni štirje mladeniči s skupne fotografije, ki so, po besedah Iva Svetine, »tako ›po moško‹ zamolčali svojo predhodnico, tisto pesnico, s katero se je začel proces ›liričnega osvobajanja‹ in intimizacije slovenske poezije«. Ada Škerl: »Ne vem. Jaz sem imela občutek, da so imeli takrat fantje, naj mi ne zamerijo, premalo poguma, in da so se počutili pogumnejše, močnejše, ko so nastopili v skupini. Jaz sem bila, če uporabim Javorškov izraz, osamljeni jezdec ali jahačica, ki je bila deležna samotne ježe.« Četverica jo je očitno še kdaj povabila medse, Zlobec je napisal par pokroviteljskih besed za zavihek njene zbirke Obledeli pasteli, Kovič pa je leta 1992 kot urednik DZS celo objavil izbor njenih pesmi Temna tišina (Spremno besedo je Kovič sklenil z dokaj čudaško, že kar cinično sodbo, da je je bila Ada Škerl »preganjanka, odrinjenka in ne nazadnje kljub vsemu zmagovalka svojega časa, nekoč in danes«.), a to je bilo, glede na vse frajerske pozicije, ki so jih zased(a)li v teh desetletjih, odločno premalo. Vztrajno so jo zamolčevale tudi najrazličnejše antologije in tudi v literarnozgodovinskih pregledih je ni bilo zaslediti. Celo zbornik zamolčanih žensk Pozabljena polovica je ne omenja. Pravzaprav je vrhunec cinizma, da so bili očitno edini, ki jo niso mogli spregledati, sestavljalci križank, ki jim je pač prišla prav kombinacija črk v njenem imenu. Edinole v križankah je bila zaželjena kot »pesnica Škerl«, drugače pa ne. In če so bile Pesmi štirih prvič ponatisnjene po 35 letih, je morala Senca v srcu potrpeti dvakrat toliko, vse do leta 2019, ko je, skupaj z Obledelimi pasteli in izborom še neobjavljenih pesmi, ponovno izšla v zbirki Kondor. In čeprav obsežna knjiga Speči metulji, ki jo je zgledno in tudi s krepko dozo čustvenega angažmaja pripravila Tanja Petrič, končno umešča Ado Škerl na mesto, ki ji je od nekdaj pripadalo, je vsaj zanjo to dejanje prišlo prepozno. Ada Škerl je umrla 29. maja leta 2009.